VSRS Sodba II Ips 16/2002

Revizija se zavrne.
Zahteva drugega toženca za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tudi po drugem sojenju tožničin zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da za tožničin padec pod tušem na portoroški plaži ni kriv drugi toženec ter da je možen vzrok za padec v tožničini sferi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti objektivne odgovornosti drugega toženca. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica iz vseh revizijskih razlogov ter predlagala, da se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje tožnica s trditvijo, da tudi nova sodba nima razlogov o dejstvu, ali je z algami poraščen beton predstavljal nevarno stvar. Razlogovanje sodišča o z algami poraščenem betonu je v nasprotju s fotografijami v spisu. Drugi toženec je kot upravljalec kopališča odgovoren, ker je opustil skrbnosti dobrega gospodarja. Nov zakon o varnosti pred utopitvami in kopališkem redu na kopališčih, je odgovornost upravljalca kopališč še zaostril. Številne okoliščine v tem primeru kažejo na malomarno in pomanjkljivo upravljanje s kopališčem. Sodišče ni preverilo seznama desetih nesreč kopalcev na tem kopališču.

Sodišče druge stopnje ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS (v zadevi z opr. št. II Ips 86/98), po katerem gre v takšnem primeru kot je obravnavani za preskok iz subjektivne v sfero objektivne odgovornosti. V tem primeru upravljalec ni zagotovil za varno obratovanje kopališča potrebne opreme in naprav. Sodišče tudi ni pojasnilo razlogov, zakaj ne gre za objektivno odgovornost. Z nabavo vstopnice se kopalec tudi nezgodno zavaruje ter gre zato za objektivno odgovornost iz naslova plačila vstopnice. Končno bi sodišče moralo ugotoviti mehanizem poškodbe tožnice z zaslišanjem izvedenca s Fakultete za šport v Ljubljani, z izvedencem biološke postaje pa drsnost glede alg. Zaradi opustitve izvedbe teh dokazov je sodišče kršilo tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

V odgovoru na revizijo je drugi toženec predlagal, da se revizija zavrne, medtem ko se Državno tožilstvo Republike Slovenije o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med postopkom ni bilo sporno, da je tožnica dne 03.08.1995 padla pri tuširanju na plaži drugega toženca v ... ter se pri tem telesno poškodovala. Sporne so bile le okolnosti nezgode in v zvezi s tem vprašanje, ali je podana krivdna ali objektivna odgovornost toženk za škodo, ki jo ima tožnica zaradi nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče:

- tožnici je zdrsnilo na ploščadi ob tušu,

- pred tožnico se je pod istim tušem stuširala priča postopka V. F., ki ji ni drselo,

- iz evidence drugega toženca je razvidno, da v času od leta 1994 do leta 1998 ni bila pod tušem na tej plaži zabeležena nobena nezgoda, povezana z zdrsnostjo,

- površina pod tušem je bila primerna, beton pod tušem pa protidrsno obdelan,

- tožnica je padla na delu ploščadi pod tušem, ki je stran od roba ploščadi (na robu naj bi bile alge po izpovedi priče V. F., kar pa je sodišče ocenilo za neprepričljivo - listovna številka 151),

- tožnica ni dokazala, da bi bila tla pod tušem spolzka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da tožnica z gotovostjo ni izkazala, da je bil njen padec posledica spolzkih tal ob tušu ter da je možni vzrok njenega padca v njeni sferi. Tožničin odškodninski zahtevek je zavrnilo, ker po presoji sodišča prve stopnje ni podana odgovornost drugega toženca, prav tako pa drugi toženec tudi ni objektivno odgovoren, ker tožnica ni izkazala, da je bil tuš oziroma njegova okolica objekt, ki bi v svoji funkciji predstavljal povečano nevarnost za okolico oziroma kopalce.

Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo spora ter pri tem poudarilo, da se v dokaznem postopku niso potrdile tožničine trditve, da je bilo pod tušem spolzko zaradi mila oziroma šampona ali zaradi alg. Tožnica je ves čas postopka uveljavljala kot podlago za odgovornost upravljalca kopališča spolzkost tal. Trditve o pomanjkljivostih tuša, ker da ni bil opremljen z oprijemalno ograjo, je tožnica uveljavljala šele v pritožbi, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Tudi samo je ocenilo, da ne obstaja ne krivdna in ne objektivna odškodninska odgovornost tožencev. Zavrnilo je tudi tožničino pritožbeno stališče, da je podana objektivna odgovornost drugega toženca že na podlagi njenega plačila vstopnice za kopališče.

Po presoji revizijskega sodišča vsebujeta sodbi obeh sodišč nižjih stopenj zadostne razloge o tem, na katere dokaze in zakaj sta oprli svoje ugotovitve o odločilnih okoliščinah spora, na kakšni pravni podlagi sta spor presojali in zakaj sta presodili, da na strani tožencev ni ne subjektivne in ne objektivne odgovornosti za škodo, ki jo je tožnica iztoževala. Niso razumljiva revizijska izvajanja o tem, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodba nima razlogov o dejstvu, ali je z algami poraščen beton predstavljal nevarno stvar. Namreč sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil beton pod tušem protidrsno obdelan in da tam, kjer naj bi tožnici spodrsnilo, ni bilo alg. Z zadevnimi razlogi in izvajanji, s katerimi tožnica zatrjuje pomanjkljivo upravljanje s kopališčem, neprijavljanje nesreč, kar da bi bilo potrebno preveriti in podobno, dejansko napada na nižjih stopnjah sojenja sprejeto dokazno oceno, ki kot dejansko vprašanje ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, da sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj ne gre za objektivno odgovornost. Ustrezne razloge o tem vsebujeta obe sodbi sodišč nižjih stopenj, sodišče druge stopnje pa tudi odgovor na (pravno nerazumljivo) trditev, da gre pri tožencih za "objektivno odgovornost iz naslova plačila vstopnice". Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe pojasnilo, zakaj se tožnica neutemeljeno sklicuje na odškodninski spor, ki je bil predmet obravnavanja pod opr. št. II Ips 86/98 (pri katerem je oškodovanca poškodoval senčnik na plaži, ki ga je z ležišča dvignil veter). Revizijsko sodišče zato glede teh ponavljajočih izvajanj napotuje revidentko na navedene razloge sodišča druge stopnje.

Odgovornost toženk za tak škodni dogodek kot se je pripetil tožnici, bi bila lahko glede na njene trditve o pomanjkljivostih tlaka pod tušem, če bi se potrdile, le krivdna, saj bi šlo za odvrnljive pomanjkljivosti (ter po sodni praksi ne bi šlo za objektivno odgovornost, ker uporaba tuša s protidrsno obdelavo tlaka pod njem na plaži ne bi mogla predstavljati večje nevarnosti). Toda v tem primeru tožnica po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni dokazala zatrjevanih pomanjkljivosti tuša, pod katerim je padla, niti ne spolzkosti tal pod njim ter je po njuni oceni možen vzrok padca v njeni (tožničini) sferi. Glede na ugotovljene okolnosti tožničine nesreče je bil po presoji revizijskega sodišča pravilen sklep sodišča druge stopnje, da dokaz z izvedencem za nesreče ni bil potreben in prav tako ne z izvedencem biološke postaje, ker tožnica ni dokazala, da bi bile alge na mestu, kjer je padla. Zato tudi v tej smeri v postopkih na nižjih stopnjah sojenja ni bila zagrešena zatrjevana kršitev postopka, ali pa kršitev 6. člena EKPČ (Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj spor pravdnih strank tudi materialnopravno pravilno ocenili. Ugotovljeno dejansko stanje ni potrdilo, da je drugi toženec ravnal v nasprotju s pravili Zakona o varnosti v urejenih kopališčih (Ur. l. SRS, št.

1/87). Prav tako nista ugotovili v ravnanju navedenega toženca okoliščin, ki bi potrdile kakšne nepravilnosti ali opustitve, ki bi bile v vzročni zvezi s tožničinim padcem. Pravna podlaga za ugotovitev odgovornosti tožencev (tako po navedenem zakonu kot po prvem odstavku 154. člena ZOR) zato ni bila podana. V skladu s takim stanjem je bil tožničin odškodninski zahtevek pravilno zavrnjen.

Revizijsko sodišče po povedanem zaključuje, da v reviziji zatrjevane ali uradoma upoštevne kršitve niso bile zagrešene. Zato je neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

V skladu z določbama prvega odstavka 165. člena in 155. člena ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek drugega toženca za povrnitev stroškov revizijskega odgovora, ker je ocenilo, da ta ni prispeval k rezultatom revizijskega postopka.