VSRS Sodba II Ips 41/2001

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pod 1. razsodilo, da mora toženec plačati tožniku glavnico 24.000 nemških mark in naslednje zamudne obresti:

* po obrestni meri za devizne vloge v nemških markah na vpogled pri banki v Ljubljani na dan plačila in sicer: od zneska 10.000 nemških mark od 18.1.1998 do 11.2.1998 in od zneska 3.000 nemških mark od 12.2.1998 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila; ter * po obrestni meri, ki je določena v zakonu in sicer: od zneska 1.606.500 tolarjev od 17.2.1998 do plačila in od zneska 378.000 tolarjev od 13.3.1998 do plačila.

Pod 2. je toženi stranki naložilo tudi plačilo pogodbenih obresti od glavnice 10.000 nemških mark, ki tečejo od 17.1.1997 do 17.1.1998, od glavnice 17.000 nemških mark od 16.2.1997 do 16.2.1998 in od glavnice 4.000 nemških mark od 12.11.1997 do 12.3.1998, vse po obrestni meri, v višni obresti za hranilne vloge na vpogled v nemških markah na dan plačila, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

V 3. točki je odločilo o pravdnih stroških, v 4. točki pa je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Pod 5. je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da je nična pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 16.2.1997 in da so nična določila o pogodbeni obrestni meri v posojilnih pogodbah, ki sta jih sklenili pravdni stranki dne 17.1.1997 in 12.11.1997. Sodišče je sklepalo tudi o delnem umiku tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe.

Po pritožbi tožene stranke se je sodišče druge stopnje strinjalo z ugotovljenim dejanskim stanjem, zavrnilo uveljavljan pritožbeni razlog napačne uporabe procesnega prava in v minimalnem delu ugodilo pritožbi, češ da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbi ugodilo v tistem delu, ki se nanaša na obrestno mero zamudnih in pogodbenih obresti, tako da je delno spremenilo izrek prve sodbe pod točko 1. in 2. in izvzelo besede "na dan plačila" pri določitvi obrestne mere. V pretežnem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Sodbo izpodbija po 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, 26/99) in predlaga njeno spremembo ali razveljavitev.

Navaja, da je tožeča stranka izkoristila njeno stisko oz. gmotno stanje, zaradi česar so posojilne pogodbe nične (141. členu ZOR). Sodišču očita, da ni upoštevalo, da se tožena stranka ukvarja z dejavnostjo, ki je sezonske narave, zaradi česar je morala najeti posojila. Da je bila pri tem lahkomiselna, izhaja že iz pogojev v posojilnih pogodbah. Na element oderuštva kažejo že dogovorjene 33-odstotne obresti, pri tem pa tudi ni logično, da bi tožeča stranka potem, ko ni prejela vračila iz prve pogodbe, sklenila še 3 pogodbe. Po njenem je sodišče tudi zmotno uporabilo 400. člen ZOR, ki prepoveduje anatocizem oz. obrestovanje obresti, saj se v posojilni pogodbi z dne 16.2.1997 glavnica sestoji iz glavnice v posojilni pogodbi z dne 16.2.1995 in nateklih obresti v zaokroženi višini 2.000 nemških mark, od nove glavnice pa so bile spet dogovorjene obresti. Ker jih je sodišče prisodilo, je s tem posredno priznalo obrestovanje obresti.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da ni izkoristila težkega položaja tožene stranke, temveč se je slednja zadolževala z goljufivim namenom, saj jo toži kar šest različnih oseb. Prilaga tudi izpisek iz zemljiške knjige in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve stopnje sta pravilno uporabili določbo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki v 141. členu ureja oderuštvo in kot pogoj opredeljuje dva elementa:

objektivnega in subjektivnega. Objektivni element se kaže v nesorazmerju izpolnitve, ki naj jo ena pogodbena stranka prejme od druge. Glede na to, da tožeča stranka zahteva vračilo glavnic, ki jih je posodila po pogodbah z dne:

* 17.1.1997, ko je posodila 10.000 nemških mark s 33-odstotnimi letnimi obrestmi in vračilom do 17.1.1998 (od česar je tožena stranka dne 11.2.1998 vrnila 7.000 nemških mark), * 16.2.1997, ko je posodila 17.000 nemških mark s 33-odstotnimi letnimi obrestmi in vračilom do 16.2.1998, in * 12.11.1997, ko je posodila 4.000 nemških mark s 33-odstotnimi letnimi obrestmi in vračilom do 12.3.1998; bi bilo mogoče govoriti o nesorazmerno visoki obrestni meri, toda ta ni predmet tožbenega zahtevka, če bi bila, pa je sodišče ob uporabi materialnopravnih določb, ki urejajo obresti, ne bi moglo prisoditi. Ne glede na to pa mora biti izpolnjen za to, da je pogodba oderuška, še drug, subjektiven element. To pomeni, da bi morala tožeča stranka izkoristiti stisko ali težko gmotno stanje tožene stranke. Da tega ni storila, je obširno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bila tožena stranka tista, ki je iskala stik s posojilodajalcem, postavljala pogoje in pisala pogodbe, torej ni bila odvisna od tožeče stranke; poleg tega pa ni mogla biti neizkušena in lahkomiselna, saj se z obrtjo ukvarja že od leta 1984 in ji je povsem jasno, kako se posluje.

Tudi revizijski očitek, češ da je sodišče posredno priznalo obrestovanje obresti, kljub prepovedi iz 400. člena ZOR, ni utemeljen. Pravdni stranki sta namreč dne 16.2.1995 sklenili posojilno pogodbo, ki ni predmet tožbenega zahtevka. Tožnik je tožencu posodil 15.000 nemških mark z dvanajst odstotnimi letnimi obrestmi. Ker po letu dni toženec ni vrnil posojila z obrestmi, sta se s tožnikom ustno dogovorila, da se vrnitev odloži še za eno leto. Ker tožena stranka tudi 16.2.1997 ni vrnila posojila z obrestmi, sta se pogodbeni stranki dogovorili, da vračila ne bosta več podaljševali, temveč bosta sklenili novo posojilno pogodbo. Ko sta se dogovarjali o glavnici, ki jo bo tožnik posodil, sta se dogovorili za posojilo v znesku 17.000 nemških mark, ki sta jo določili tako, da sta upoštevali že pred dvema letoma izročeno glavnico 15.000 nemških mark, kot obresti za to posojilo pa sta dogovorili znesek 2000 nemških mark. Ob sklenitvi nove pogodbe se je torej tožnik svobodno odločil, da bo še posojal denar in to tožencu, toženec pa je lahko svobodno izbiral, ali bo vrnil svoj dolg z ustreznimi obrestmi, ali bo sklenil novo posojilno pogodbo za 17.000 nemških mark. Ker sta se torej pravdni stranki svobodno dogovarjali in se odločili za novo posojilo, ne gre za anatocizem, ki ga prepoveduje prvi odstavek 400. člena ZOR. Ta razglaša za nično določilo v eni in isti pogodbi, po katerem od neplačanih obresti, ki zapadejo v plačilo, začnejo teči obresti; v konkretnem primeru pa je šlo za novo dogovarjanje in za toženčevo svobodno voljo, da si spet sposodi denar od tožnika.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da revizijski razlogi niso podani. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo.