400. člen ZOR

V skladu z ustaljeno sodno prakso je procesni standard obrazloženosti sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Zato tudi ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe in tudi ni pomembno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in končno zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Določba 376. člena OZ2 (prepoved ultra alterum tantum) je bila v izpodbijani sodbi uporabljena tako, kot se glasi; sodišči prve in druge stopnje sta v skladu z navedeno povsem jasno zakonsko določbo, ki ne dopušča nobene drugačne pomenske razlage kot izhaja iz jezikovne analize povzetka besedila določbe, pravilno poudarili, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, tudi v primerih, kakršen je sporni, ko so začele teči že pred uveljavitvijo OZ. Ni materialnopravno utemeljen revizijski očitek, da bi moral biti upoštevan triletni rok iz 372. člena ZOR v delu zahtevka kapitaliziranih zamudnih obresti, saj v takšnih pri

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde. Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opr

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Tožeča stranka ni banka ali bančna organizacija in je zato tudi zanjo veljala prepoved obrestovanja obresti do vložitve zahtevka za njihovo plačilo, v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo dne 16.2.1999 (400. in 279. člen ZOR). Upoštevati pa je tudi treba, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je višje sodišče uporabilo določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je upoštevalo, da glavnica ni 1,751.687,00 SIT, saj so v tem znesku tudi že upoštevane kapitalizirane obresti do dne 31.8.1998, ko je tožeča stranka opravila obračun dolga.

Utemeljena je pritožbena graja, ki se nanaša na prepoved obrestnega obrestovanja. Tožnik je namreč od obračunanih pogodbenih obresti zahteval še zakonite zamudne obresti za čas od zapadlosti dolga po posojilnih pogodbah do vložitve tožbe. Pripisovanje pogodbenih obresti k glavnici in obrestovanje tako povečane glavnice torej ni dovoljeno.

Tudi v primeru, če vtoževani znesek zajema prejšnja posojila z obrestmi, je bistveno to, da je bila dne 1.2.1999 sklenjena nova posojilna pogodba (neobstoja le-te toženec ni uspel dokazati), za katero sta se pravdni stranki svobodno odločili. Četudi sta namesto vračila dolga z obrestmi izbrali sklenitev nove posojilne pogodbe, gre torej za svobodno odločitev za novo posojilo. Čim pa je tako v materialnopravnem pogledu, ni mogoče govoriti o prepovedanem anatocizmu iz 400. člena ZOR. Ta razglaša za nično določilo v eni in isti pogodbi, po katerem od neplačanih obresti, ki zapadejo v plačilo, začnejo teči obresti. V konkretnem primeru pa je šlo kvečjemu za novo dogovarjanje in za toženčevo svobodno voljo, da si spet sposodi denar od tožnice.

Za materialnopravni sklep o neutemeljenosti tožničinega zahtevka glede glavne stvari - glavnice nad zneskom tolarske protivrednosti 50.000 DEM oziroma (ob upoštevanju s pravnomočno delno sodbo že prisojenega ji zneska tolarske protivrednosti 19.000 DEM) nad zneskom razlike v višini tolarske protivrednosti 31.000 DEM, zadoščajo torej neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da tožnica tožencema ni izročila iz naslova posojila zneska 130.000 DEM, temveč le znesek 50.000 DEM. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje vsa delna plačila, ugotovljena v skupnem znesku 31.000 DEM, upoštevali v nasprotju z določbo 313. člena ZOR kot odplačilo glavnice - in to brez opore v dejanskih ugotovitvah sodb sodišč prve in druge stopnje o obstoju takšnega dogovora pogodbenih strank. Ker je namen zamudnih obresti tudi v kazenski funkciji, ki naj dolžnika sili k izpolnitvi, in ker ZOR v 10. členu predvideva načeloma svobodno urejanje obligacijskih razmerij, je treba upoštevati kot izhodišče, da morata toženca povrniti zapadli in neplačani znesek glavnice z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki je bila kot najnižja dogovorjena v pogodbi (in ki je kot takšn

Ob sklenitvi nove posojilne pogodbe se je tožnik svobodno odločil, da bo tožencu še posojal denar, toženec pa je lahko svobodno izbiral, ali bo vrnil svoj dolg z ustreznimi obrestmi, ali bo sklenil novo posojilno pogodbo za 17.000 nemških mark. Ker sta se torej pravdni stranki svobodno dogovarjali in se odločili za novo posojilo, ne gre za anatocizem, ki ga prepoveduje prvi odstavek 400. člena ZOR. Ta razglaša za nično določilo v eni in isti pogodbi, po katerem od neplačanih obresti, ki zapadejo v plačilo, začnejo teči obresti; v konkretnem primeru pa je šlo za novo dogovarjanje in za toženčevo svobodno voljo, da si spet sposodi denar od tožnika.

Po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZOTOM), ki ureja zamudne obresti, je uzakonjen konformni način obrestovanja, kar pomeni, da se zamudne obresti ob vsaki spremembi obrestne mere zamudnih obresti prištejejo k glavnici, ki predstavlja osnovo za izračun zamudnih obresti v naslednjem obračunskem obdobju. Določila ZOR, ki urejajo obrestno obrestovanje, se zato ne uporabljajo.

Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za višjo obrestno mero zamudnih obresti od obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. Ta dogovor je omejen le s splošnimi ugovori po ZOR.

Stranki se lahko veljavno dogovorita, da bo v primeru zamude z izpolnitvijo dolžnik plačal zamudne obresti po obrestni meri, ki je višja od obrestne mere pogodbenih obresti. Omejitev iz 1. odst. 399. čl. ZOR velja med fizičnimi osebami, medtem ko najvišja dopustna pogodbena obrestna mera za druge subjekte ni predpisana.

O tem, kateri način izračunavanja obresti (linearni ali konformni) je treba uporabiti v konkretni zadevi za izračun zneska iz izvršljive odločbe, mora v primeru spora določiti sodišče, saj gre za pravno vprašanje. Izvedencu lahko zaupa le tehnično, to je matematično operacijo.

Ker tožeča stranka priznava, da sta s pogodbo stranki vračunali že pogodbene posojilne obresti, tožena stranka pa trdi, da so te previsoke in oderuške, je v tem delu ostalo dejansko stanje nezadostno ugotovljeno. Če gre za pogodbene obresti po 1. odst. 329. čl. ZOR, ne morejo presegati višje obrestne mere, kot jo določa zakon, v primeru kapitaliziranih obresti pa tožeča stranka ne more še zahtevati zakonite zamudne obresti po 277. čl. ZOR.

Z obveznostjo vračila glavnice sta nižji sodišči prisodili tudi pogodbeno dogovorjene 25 odstotne obresti za primer zamude. Revidentoma se zdi taka obrestna mera oderuška, ker presega bančne obresti za hranilne vloge v nemških markah. Toda opozoriti je treba, da imajo obresti lahko več funkcij. Ločiti je treba valorizacijske obresti, pogodbeno dogovorjene obresti pri posojilni pogodbi in zamudne obresti, ki so dogovorjene ali določene z zakonom. V danem primeru ne gre za pogodbene obresti po prvem odstavku 399. člena, marveč za dogovorjeno višjo obrestno mero zaradi zamude tožencev, kar je v skladu z drugim odstavkom 400. člena ZOR.

Do 13.3.1993 je bila obrestna mera zamudnih obresti za carine in druge uvozne davščine enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven, in realni letni zamudni obrestni meri 30% s tem, da se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi.

Revizija je vložena proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, in bi bila po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP dovoljena, če bi bil hkrati izpolnjen pogoj iz drugega odstavka tega člena. Toda ta pogoj ni izpolnjen, ker gre za pravdo zaradi motenja posesti, za katero je v četrtem odstavku 443. člena ZPP izrecno določeno, da ni revizije. Zato je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.

V ZOR-u je predpisano splošno načelo prepovedi obračunavanja obrestnih obresti. Izjema od tega splošnega načela velja le za obresti od vtoževanih zapadlih in neplačanih zamudnih ali pogodbenih obresti za čas od dneva vložitve zahtevka pri sodišču za njihovo plačilo (t. im. procesne obresti) in za pogodbeno dogovorjene obresti iz kreditnega poslovanja bank in drugih bančnih organizacij. Procesne obresti so bile v obravnavanem primeru upnici priznane, za upoštevanje druge izjeme pa ni podlage.

Višina pogodbenih obresti med drugimi osebami zaenkrat po ZOR-u ni limitirana. Zato je mogoče uspešno ugovarjati previsoko obrestno mero pogodbenih obresti samo na podlagi določb, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma posameznih njihovih določil. Anatocizem je dopusten v korist upnika, ki se lahko ukvarja z denarnimi oziroma kreditnimi posli. Stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v kolikor v stečajnem postopku terjatve ni prijavila, niti ni bila z zahtevkom na njeno ugotovitev napotena na pravdo.

Zakon o obligacijskih razmerjih določa splošno načelo o prepovedi obračunavanja obrestnih obresti. Izjema od tega pravila velja le za kreditno poslovanje bank in drugih finančnih organizacij ter za t.im. procesne obresti, torej obresti od vtoževanih zapadlih pa ne plačanih pogodbenih oziroma zamudnih obresti. Če ne gre za izjemo, gre za nično pogodbeno določilo, ki kot tako ne more ustanavljati pogodbenih pravic.