VSRS Sklep I R 59/2000

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča s e z a v r n e .

Pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti je v teku pravda, v kateri tožnika zahtevata plačilo odškodnine za materialno škodo, ki jima je nastala na stanovanjskem objektu zaradi povečanega tovornega prometa po Cankarjevi in Tišinski cesti, ob kateri je njun stanovanjski objekt. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da njena odgovornost za nastalo škodo ne obstaja.

Tožena stranka je vložila predlog za delegacijo pristojnosti in predlagala Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da določi drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje v tej zadevi. Po njenem mnenju obstajajo tehtni razlogi za tak predlog, saj se prebivalci Murske Sobote vsi med seboj poznajo, informacije in mnenja hitro krožijo med ljudmi. Mnogi tožniki so pomembne in vplivne osebe, zaposlene po različnih javnih in drugih službah (upravni enoti, odvetnik, sodišče, bolnišnica...). Treba je upoštevati, da gre za tožbe prebivalcev ene glavnih ulic v Murski Soboti, ki svoj problem močno potencirajo v javnosti. Gre za interese velikega števila prebivalcev Murske Sobote, kar pomeni za sodišče izreden pritisk. Pogosto se v medijih pojavljajo prispevki, ki zatrjujejo utemeljenost zahtevkov in že vnaprej obsojajo te razmere. Vsi ti momenti so po mnenju tožene stranke tisti, ki kažejo, da je nemogoče pričakovati od katerega koli sodnika, ki dela in živi s temi ljudmi in navedene pritiske neposredno doživlja, da bo pri odločanju ostal objektiven in nepristran. Tožena stranka se zaveda, da je treba tudi s pravnimi sredstvi doseči, da država vestneje skrbi za kvaliteto življenja državljanov. Hkrati se zaveda, da morajo biti postopki izvedeni pravno korektno in da lahko takšne razmere, kot so opisane, pripeljejo do preveč enostavnega odločanja pod hudim pritiskom javnosti.

Predlog ni utemeljen.

Po določilu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Razlogi, ki jih navaja tožena stranka, ne predstavljajo tistih razlogov, ki jih je zakonodajalec imel v mislih v citiranem zakonskem določilu. Namen določbe je predvsem omogočiti izvedbo postopka kar najbolj ekonomično, kar pomeni s čim manj stroški za pravdni stranki in tudi za sodišče. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi bilo mogoče postopek izvesti pred drugim sodiščem z manj stroški, kar tudi sicer ni verjetno.

Trditev, da "se vsi poznajo", je mogoče izreči za veliko večino slovenskih krajev in torej tudi veliko večino sodnikov. Če bi šlo v konkretni zadevi za take vezi med pravdno stranko in sodnikom, da bi vzbujale dvom o nepristranosti sodnika, je to lahko razlog za izločitev posameznega sodnika skladno z določilom 70. člena ZPP, ne pa razlog za delegacijo stvarne pristojnosti sodišča. Splošno znano je, da vsi sodniki (in tudi drugi javni delavci) svojo službeno dolžnost opravljajo ves čas na očeh javnosti, da je sodniško delo pogosto predmet komentarjev in kritik v medijih in s tem izpostavljeno pritiskom javnosti. Zaradi tega pa še ni mogoče govoriti o tehtnih razlogih za delegacijo pristojnosti sodišč iz kraja v kraj, saj bi bilo tako poslovanje v direktnem nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

V 2. členu Zakona o sodniški službi (Ur.l. RS, št. 19/94 in 8/96, ZSS) je določeno, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic in svoboščin vselej ravnati tako, da varuje nepristranost in neodvisnost sojenja ter ugleda sodniške službe. Tudi ta določba, v povezavi s pogojem za izvolitev v sodniško funkcijo iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZSS, zagotavlja, da so sodniki osebnosti, ki se zavedajo svoje odgovornosti in so zato tudi sposobni prenesti pritisk javnosti v zadevah, ki so tako odmevne, kot je obravnavana.

Vrhovno sodišče RS je neutemeljen predlog za delegacijo pristojnosti zavrnilo.