2. člen ZSS

Sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen ZS ter 2. in 37. člen ZSS). Zato zatrjevana okoliščina, da naj bi imel A. A. - odvetnik in ustanovitelj odvetniške družbe, ki zastopa upnico, zaradi nekdanje zaposlitve na Višjem sodišču v Mariboru znanstva na mariborskem sodišču, sama po sebi ne utemeljuje delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP. To bi utemeljevali šele tesnejši, prijateljski odnosi, ki bi presegali običajno poznanstvo in kolegialnost v širšem delovnem okolju, zaradi katerih bi bil pri vseh sodnikih pristojnega Okrajnega sodišča v Mariboru okrnjen videz nepristranskosti. Vendar dolžnik tega ne zatrjuje. Ob tem je treba upoštevati tudi, da Višje sodišče v Mariboru in pristojno sodišče nimata prostorov v isti stavbi ter da sta obe večji sodišči, zato že po naravi stvari ne gre za večjo medsebojno povezanost zaposlenih na njih. Poleg tega je iz podatkov AJPES razvidno, da je A. A. v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici vpisan že od 8. 4. 2015, na Okrajnem sodišču v Mariboru pa je več sodnikov, ki so funkcijo nastopili kasneje in z njim niso mogli

Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da strankin negativen odnos in nezaupanje do sodišča, ki ga gradi na nezadovoljstvu s postopanjem sodišča v konkretnem postopku, ne pomenita razlogov za delegacijo pristojnosti. Sodnik mora vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS) in mora biti sposoben objektivno odločati tudi v sporih, v katerih mora nemoten potek postopka in procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi ukrepi. Kazenska ovadba ali predlog za kazenski pregon zoper sodnika pristojnega sodišča oziroma sodnika tega sodišča zoper stranko postopka je lahko le razlog za izločitev tega sodnika (6. točka 70. člena ZPP) oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, za tako imenovano nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Zato kazenske ovadbe oziroma predlogi za kazenski pregon ne morejo biti hkrati še "drug tehten razlog" za delegacijo pristojnosti v smislu 67. člena ZPP. Pristojno sodišče ima skladno z letnim razporedom dela na civilnopravnem področju skupni oddelek z Okrajnimi sodišči v Ilirski Bistrici, Sežani in Piranu, ki

Sorodstveno razmerje med predsednico pristojnega sodišča in odvetnikom, ki zastopa nasprotno stranko, ni razlog za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Sodniki so namreč pri reševanju konkretnih zadev vezani le na ustavo in zakon (3. člen ZS) in ne na navodila nadrejenih, pri opravljanju svoje funkcije pa morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. in 37. člen ZSS). Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da okoliščina, da sodniki pristojnega sodišča poznajo odvetnika ene od pravdnih strank, ne utemeljuje delegacije pristojnosti. Morebitni tesnejši prijateljski odnos razpravljajoče sodnice s toženkinim odvetnikom, ki naj bi ga tožnica zaznala na prvem naroku za glavno obravnavo, pa bi lahko bil (le) razlog za njeno izločitev (70 do 74. člen ZPP) in (zato) ne hkrati tudi razlog za prenos krajevne pristojnosti. O tesnejših prijateljskih odnosih preostalih treh sodnic pristojnega sodišča s toženkinim odvetnik

Sodnik, čeprav mu obveznosti in pravice, ki izhajajo iz sodniške službe, mirujejo, ne sme opravljati nobene dejavnosti prek pravno organizacijske oblike samostojni podjetnik (s.p.).

Po ustaljeni sodni praksi je videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen, če je stranka, sodnik ali bližnji svojec sodnika, ki sodniško službo opravlja na stvarno in krajevno pristojnem sodišču, če je to manjše sodišče, na katerem se vsi sodniki poznajo med seboj in videza nepristranskosti ne bi bilo mogoče zagotoviti niti z izločitvijo posameznih sodnikov (70. in 75. člen ZPP). V obravnavanem primeru ne velja nič od navedenega: pristojno sodišče je največje okrožno sodišče v državi, druga toženka pa je sodnica največjega okrajnega sodišča v državi, pri čemer obe sodišči ne poslujeta v isti stavbi; da bi bile okoliščine, ki jih kot razloge za dvom v nepristranskost sojenja zatrjuje tožnik (kolegialni respekt, nenaklonjenost sojenja sodniškim kolegom in podobno) na pristojnem sodišču intenzivnejše kot na katerem drugem stvarno pristojnem sodišču, pa se ne trdi.

Upnikova žena ni več zaposlena pri pristojnem sodišču, temveč pri Okrožnem sodišču v Kopru. Stiki zaposlenih pristojnega sodišča z njo, ki potekajo v okviru službe oziroma med odmori ter okoliščina, da so zaposlenim pristojnega sodišča stranke obravnavane zadeve znane, ne pomenijo tehtnega in utemeljenega razloga, ki bi pri razumnem posamezniku ter v očeh javnosti lahko vzbudil dvom v nepristranskost sojenja vseh sodnikov tega sodišča. Sodniki namreč odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (3. člen ZS ter 2. in 37. člen ZSS). V morebitnih posameznih primerih tesnejših prijateljskih odnosov, ki bi presegali običajno službeno znanstvo, pa se videz nepristranskosti sojenja lahko zagotavlja v okviru pravnega instituta izločitve po 70. in 75. členu ZPP. Ob pojasnjenem tudi okoliščina, da je nekdanja uslužbenka pristojnega sodišča predlagana kot priča, ne vzpostavlja tveganja krnitve videza objektivne nepristranskosti tega sodišča.

Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo kršitev pri postopanju in odločanju sodišča (v drugih postopkih), oziroma sankcija za sodnikovo nepravilno delo ali zavlačevanje v (drugem) postopku, saj imajo stranke v teh primerih na voljo z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva ter druge procesne institute. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Sodniki so namreč pri reševanju konkretnih zadev vezani le na ustavo in zakon (3. člen ZS) in ne na navodila nadrejenih, pri opravljanju svoje funkcije pa morajo vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. in 37. člen ZSS).

S strani tožnika vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico in njeno domnevno znanstvo s pooblaščenko toženke sta lahko kvečjemu le razlog za njeno izločitev in ne krhata objektivne nepristranskosti celotnega sodišča. V skladu z določbami ZS ima predsednik sodišča pristojnosti na področju sodne uprave in nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov so namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve. Če stranka meni, da postopek teče nedopustno dolgo in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, pa ima na voljo pravna sredstva po ZVPSBNO.

Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti, ki ga pri opravljanju sodniške funkcije zagotavlja že 125. člen Ustave RS, poleg tega še 3. člen ZS in 2. in 2.a člen ZSS. Glede na izrecne določbe 78. člena ZS, ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv.

Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti. Sodišče se strinja s tožnikom, da ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv. ZS izrecno ločuje med podatki za sodnike in javne uslužbence, ko v šestem odstavku 78. člena jasno navede, da so podatki za sodnike tajni, medtem ko za javne uslužbence zakon takšne določbe ne vsebuje.

O prenosu krajevne pristojnosti odloča neposredno višje sodišče, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče preneslo pristojnost na drugo okrožno sodišče izven območja Višjega sodišča v Kopru samo v primeru, če bi bile predlagateljeve navedbe utemeljene tudi, kolikor bi se nanašale na njegove pomisleke glede odločanja višjega sodišča.

Okoliščina, da naj bi pred pristojnim Okrožnim sodiščem v Novem mestu po vsej verjetnosti sodil sodnik, ki je občan občine - toženke, na območju katere leži pristojno sodišče, oziroma občan ene izmed bližnjih občin, ki nastopajo kot tožnice v tem sporu, ni okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom v objektivno nepristranskost pristojnega sodišča.

Kaznivo dejanje protizakonito, pristransko in krivično sojenje se lahko stori le z motiviranim naklepom - sodnik ga stori z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Za storitev navedenega kaznivega dejanja ne zadostuje, da sodnik pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe krši zakon ali izkrivlja pravo, temveč je nujno, da to počne z namenom, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost. Kršitev določbe 2. člena ZSS, ki se obdolženki očita v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ne predstavlja zadostne podlage za konkretizacijo motiviranega naklepa (dolus coloratus) kot zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Tožba v upravnem sporu je prva priložnost, ob kateri lahko zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja navede dejstva in predlaga dokaze kot stranka v postopku. To pomeni, da je stališče toženca v odgovoru na tožbo, da tožnik v upravnem sporu ne more navajati dejstev in dokazov, ki jih ni navedel že v upravnem postopku, zmotno. Razkritje podatkov, ki so brez ustrezne interpretacije potencialno zavajajoči, pomeni možnost diskreditacije sodnika in - kar je po presoji sodišča bistvenega pomena za nemoteno delovanje sodstva - njegovih odločitev, ki bi bile s tem izpostavljene vrednotenju po kriterijih, ki ne izhajajo iz kvalitete argumentov, navedenih v obrazložitvi. Zakon pri tem izrecno varuje tako strokovno, kot tudi človeško avtoriteto sodnika kot bistveno za opravljanje sodniške funkcije. Krnjenje te avtoritete, do katerega lahko pripelje objava podatkov, ki so po povedanem nepopolni in zato potencialno zavajajoči, zato lahko pomeni slabitev funkcije sodnika kot nosilca sodnega odločanja. Gre torej za posledice, ki očitno lahko vplivajo na izvrševanje funkcij sodstva kot neodvisne veje oblasti.

Nujna delegacija (66. člen ZPP), na katero se predvsem sklicuje pristojno sodišče, bi prišla v poštev zgolj oziroma šele v primeru, če oziroma ko bi bili izločeni vsi sodniki tega sodišča. Okoliščina, da je tožnica sodnica na okrajnem sodišču v istem kraju, kot je tudi okrožno sodišče, ki vodi postopek v konkretni zadevi, pa tudi ni tak tehten razlog, ki bi narekoval določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Pritožnica v svojem tožbenem zahtevku zahteva izdajo ugotovitvene sodbe, s katero bi sodišče v upravnem sporu presodilo o kršitvi njenih ustavnih pravic z dejanji tožene stranke, saj drugih zahtevkov ne podaja. Pri tem ima pritožnica prav, ko v svojih vlogah opozarja na pomembne pravne vidike položaja sodnika, ki je na podlagi izvolitve v sodniško funkcijo v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (1. člen ZSS), kar pomeni, da njegovo razmerje do Republike Slovenije vzpostavljajo, spreminjajo in ukinjajo javnopravni akti državnih organov (Državnega zbora, Sodnega sveta, itd.). S tega vidika spori glede temeljnega razmerja med sodnikom in Republiko Slovenjo niso delovnopravnega značaja in ne temeljijo na zasebnopravnem razmerju med delodajalcem in delojemalcem. V sodni praksi je glede na jasno zakonsko določbo nesporno, da sodniku preneha sodniška funkcija po samem zakonu s potrditvijo ocene s strani Sodnega sveta, da sodnik ne ustreza sodniški službi (33. člen v povezavi s 74. členom ZSS). Vendar pa je v predmetnem sporu sporno, s kakšnim aktom je lahko navedena potrditev oziroma ugotovitev veljavno sprejeta tako, da lahko učinkuje ter se izrazi v dejanjih, s katerimi je

Kršitev postopka ne more povzročiti neveljavnosti tistih dejanj, ki so bila opravljena pred njo. Z razumno in natančno izbiro je treba iz postopka izločiti le s kršitvijo kontaminirana dejanja in ohraniti tista, na katera sama kršitev ni imela vpliva.

Prejšnja in sedanja zaposlitev nasprotne udeleženke na okrajnem sodišču v istem kraju, kot je tudi okrožno sodišče, ki vodi postopek v konkretni zadevi, ni tak tehten razlog, ki bi narekoval določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, kar potrjuje tudi okoliščina, da je bil predlog za delegacijo podan šele po enem letu in pol od začetka postopka in nepravdni spis obsega že 279 listovnih številk.

Institut delegacije pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča niti sankcija za sodnikovo nepravilno delo. Splošno sklicevanje na neke lokalne značilnosti in navrženo, neopredeljeno znanstvo nasprotnega udeleženca z osebami, zaposlenimi na sodišču, ne morejo utemeljevati dvoma v objektivno nepristranskost sodišča.