VSL Sodba I Cpg 628/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 428,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki:

- 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2015 do plačila;

- 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2015 do plačila;

- 2.417,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015 do plačila;

- 6.582,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2015 do plačila;

- 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2013 do plačila." (1. točka izreka sodbe)

ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.845,15 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (2. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano odločitev v celoti je iz vseh pritožbenih razlogov (tj. razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹; v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki v plačilo naloži vse stroške pravdnega postopka (skupaj s pritožbenimi stroški) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s sklepom iz 8. alineje 505. člena Zakona o gospodarskih družbah

5O uveljavljanju odškodninskih zahtevkov proti poslovodjem in družbenikom, ki so nastali pri ustanavljanju ali poslovodenju, odločajo družbeniki. Določba 8. alineje 505. člena Zakona o gospodarskih družbah² (kot pravilno navaja pritožnica) temelji namreč na upoštevanju dejstva, da lahko uveljavljanje takšnih zahtevkov vodi k javnemu razkrivanju zadev družbe, ki so interne narave, in s tem tudi k negativni publiciteti. Zato naj vse prednosti in slabosti uveljavljanja odškodninskih zahtevkov pretehtajo družbeniki sami, kot hierarhično najvišji organ, in ne poslovodja. V ta namen torej zakon priznava družbenikom primarno pristojnost in temu ustrezno omejuje pristojnost poslovodje.³

6Določba 8. alineje 505. člena ZGD-1 pa ni le določba o pristojnosti glede oblikovanja volje znotraj družbe, ampak je sklep družbenikov - po tako rekoč enotnem stališču pravne teorije - celo materialnopravna predpostavka, in sicer tudi v zunanjih pravnih razmerjih. To pomeni naslednje: če je odškodninska tožba vložena brez sklepa družbenika, mora sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.⁴

7V obravnavanem primeru ni sporno, da pred vložitvijo odškodninske tožbe z dne 8. 6. 2015 tovrstni sklep družbenikov ni bil sprejet.⁵ Pritožbeno izpodbijano pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bilo navedeni materialnopravni predpostavki v zadevni pravdi zadoščeno s predložitvijo sklepa družbenikov (z dne 7. 1. 2016) v zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke dne 8. 1. 2016 oziroma njegovo stališče, da mora biti volja družbenikov za vodenje odškodninskega zahtevka zoper poslovodjo podana v trenutku odločanja (prvostopenjskega sodišča). Po mnenju pritožnice (ki ga je jasno izrazila že v postopku na prvi stopnji) mora biti sklep iz 8. alineje 505. člena ZGD-1 sprejet že pred vložitvijo tožbe, saj je v nasprotnem primeru v celoti izničen namen te zakonske določbe (poslovodjem bi bilo omogočeno vlaganje tožb proti nekdanjim poslovodjem brez ustreznega sklepa skupščine in torej brez njihove volje; šele naknadno bi bili postavljeni pred gotovo dejstvo že vložene odškodninske tožbe).

8Pritožničini materialnopravni ugovori, ki jih je smiselno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, niso utemeljeni. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je do tega vprašanja opredelilo v sodbi III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016, in sicer je pojasnilo, da se je na načelni ravni mogoče strinjati s stališčem, da sodišče (tudi) vprašanje obstoja materialnopravnih predpostavk presoja glede na stanje ob koncu glavne obravnave, pri tem pa poudarilo tudi, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ne sme prezreti pravil o prekluziji (286. in 286.a člen ZPP).

9V tem primeru je sodišče prve stopnje obstoj sporne materialnopravne predpostavke presojalo glede na trenutek odločanja. Da pri tem ni upoštevalo pravil o prekluziji, pa pritožnica niti ne uveljavlja. Čeprav se do tega torej ni dolžno opredeljevati, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka ugovor pomanjkanja predpostavke po 8. alineji 505. člena ZGD-1 (ponovno) uveljavljala v svoji pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015 in da je na te njene navedbe tožnica reagirala v odgovoru na to vlogo - v pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2016, ko je sklep predložila. Ker je bilo to še pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo dne 19. 1. 2016, o neupoštevanju določb o prekluziji v tem primeru ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s sklepom z dne 7. 1. 2016, s katerim so družbeniki potrdili in odobrili vložitev tožbe v tej zadevi, zadoščeno materialnopravni predpostavki, ki mora biti podana do konca glavne obravnave. Drugačni materialnopravni zaključki tožene stranke niso utemeljeni.

10Prav takšni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se v izpodbijani sodbi ni vsebinsko in z argumenti opredelilo do predhodno navedenih ugovorov in naziranj tožene stranke, zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba objektivni preizkus omogoča že iz razloga, ker je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, kateri je tisti časovni trenutek, v katerem je po njegovem mnenju pravno odločilno, da je podan sklep družbenikov iz 8. alineje 505. člena ZGD-1. S tem pa je v celoti ustrezno zavrnilo tudi pravne poglede tožene stranke.

O sporu

11Tožeča stranka od toženca (nekdanjega direktorja) zahteva povrnitev škode. Trdi, da je toženec v imenu tožnice v času, ko je bila M. G. Š. članica nadzornega sveta tožeče stranke, tej oziroma M. G. Š. kot samostojni podjetnici brez sklepa nadzornega sveta dal posojilo ter nastopal kot porok oziroma garant v razmerjih z več pravnimi subjekti, kateri so M. G. Š. dali kredite (štiri posle nato tudi opiše). Toženec kot edini direktor je s sklenitvijo posojilne pogodbe in vstopom v poroštvena oziroma garancijska razmerja tako kršil določbo 261. člena ZGD-1. Kršil je tudi določbo 263. člena ZGD-1, saj sklenjena posojilna pogodba in dana poroštva po navedbah tožeče stranke niso v ničemer koristili tožeči stranki. Tožena stranka ni ravnala v dobro tožeče stranke s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Tožeči stranki je nastala škoda, ker M. G. Š. obveznosti po sklenjenih kreditnih pogodbah ni plačevala in je bila tožeča stranka s strani kreditojemalcev kot porok oziroma garant terjana, da jih izpolni namesto nje. Skupaj je v ta namen tako plačala že 17.999,44 EUR.

12Na nasprotni strani se tožena stranka zahtevku upira z navedbami, da bi tožeča stranka, če bi dejansko kaj plačala iz danega posojila (ter poroštev in garancij), najprej morala to terjati od M. G. Š. Trdi tudi, da ji ni znano, da bivša članica nadzornega sveta ne bi izpolnjevala obveznosti iz kreditne pogodbe št. 000 z dne 28. 12. 2011 in posojila z dne 16. 4. 2013. Zgolj na splošno pa omenja, da je toženec v času, ko je deloval v funkciji direktorja tožeče stranke, ravnal v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Po njegovem mnenju zato za škodo ne odgovarja.

13ZGD-1 v 261. členu določa, da lahko družba članu organa vodenja ali nadzora in prokuristu odobri posojilo le na podlagi sklepa nadzornega sveta ali upravnega odbora. Sklep mora biti sprejet za vsako posojilo ali vrsto posojila in mora določiti način obrestovanja in rok odplačila posojila. Za posojila se štejejo tudi druga pravna dejanja, ki gospodarsko ustrezajo posojilu. Če je posojilo odobreno v nasprotju z določbami tega člena, je treba prejeti znesek takoj vrniti, razen če nadzorni svet ali upravni odbor pozneje odobri posojilo Če ima družba z omejeno odgovornostjo nadzorni svet, se uporablja ta določba tudi za družbo z omejeno odgovornostjo.

14Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bili pravni posli, ki so opisani v tožbi, sklenjeni v nasprotju z določbo prvega odstavka 261. člena ZGD-1. S tem je v tem sporu pravilno ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke in takšne ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo tudi, da je škoda v zvezi s spornimi posli nastala v trenutku, ko je tožeča stranka plačala kreditodajalcem oziroma ko je izplačala po posojilni pogodbi z dne 16. 4. 2013. Škoda je v obravnavanem primeru nastala s premikom iz premoženjske sfere tožeče stranke - ko je tožeča stranka izplačala posojilo oziroma ko je kot porok oziroma garant poplačala kreditodajalce, s katerimi je imela M. G. Š. sklenjene kreditne pogodbe. Dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tožnikovem poplačilu kreditodajalcev in izplačilu posojila, vse v vtoževanih zneskih, pa pritožnica s pritožbo ne izpodbija.

15Pritožnica pa sodišču prve stopnje očita še kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Navaja, da sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2016 ni vpogledalo niti v spisa I Pg 245/2015 in I Pg 133/29015, niti v spis VL 28374/2015 (s slednjim takrat sploh še ni razpolagalo in je v zapisnik o glavni obravnavi tudi izrecno zapisalo, da se odločitev o zadevi odloži do pridobitve spisa VL 28374/2015), zaradi česar je nemudoma grajala procesno kršitev. Trdi, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, da je bilo postopanje prvostopenjskega sodišča nezakonito, saj (1) tožena stranka ob koncu glavne obravnave sploh ni vedela, v katere listine navedenih spisov naj bi sodišče vpogledalo, (2) prav tako se v postopku pred sodiščem prve stopnje z vsebino teh listin ni mogla seznaniti niti (3) se o njihovi vsebini izjaviti.

16Dokaz z vpogledom v spis pod opr. št. VL 28374/2015 ni bil pravno relevanten. Tožeča stranka je ta dokaz ponudila le kot odgovor na toženčeve navedbe⁶, da bi morala tožeča stranka, če bi dejansko morala karkoli plačati iz naslova garancije, povračilo najprej terjati od M. G. Š., za katere pa je hkrati trdila, da ne držijo. Kljub - po njenem mnenju - zmotnemu materialnopravnemu stališču tožene stranke je torej dokazovala, da je znesek, za katerega je Banka d.d. unovčila garancijo za vračilo kredita, najprej poskušala izterjati od M. G. Š. Tega pa ji po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo treba. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno uveljavljala (enako trdi tudi v odgovoru na pritožbo), da ni bila dolžna povračila najprej zahtevati od dolžnice (tj. M. G. Š.). Ker je škoda v tem postopku nastala zaradi ravnanja bivšega poslovodje v nasprotju z določbo 261. člena ZGD-1, tožeča stranka ni bila dolžna najprej terjati M. G. Š., temveč je povračilo škode lahko zahtevala neposredno od tožene stranke. Tožeča stranka je v tem postopku sicer pojasnila, da se je trudila, da bi poplačilo prejela od nje, a da ji to ni uspelo, kar pa po stališču pritožbenega sodišča na njeno pravico terjati povračilo škode od tožene stranke, ne vpliva. Dejstvo, da je tožeča stranka iz tega naslova že prejela (delno) poplačilo, bi lahko obsegalo kvečjemu trditveno in dokazno breme tožene stranke, na podlagi katerega bi lahko dosegla znižanje odškodnine. Tožena stranka bi torej lahko - če bi želela (delno) zavrnitev zahtevka - trdila in dokazovala, da je M. G. Š. tožeči stranki že plačala tisto, kar je ta na podlagi unovčene garancije plačala Banki d.d., nikakor pa za ugoditev predmetnemu tožbenemu zahtevku tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati, da je plačilo zneska, ki ga je poravnala Banka d.d., najprej zahtevala od M. G. Š. Pritožnica pa niti trditvenega bremena v nakazani smeri ni zmogla.

17Z opustitvijo vpogleda v spis pod opr. št. VL 28374/2015 sodišče prve stopnje toženi stranki tako ni odvzelo pravice do obravnavanja pred sodiščem. Ker ni bil predlagan za dokazovanje pravno relevantnega dejstva (za nastanek pravice do odškodnine), se pritožnica na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne more sklicevati.

18Enako pa velja tudi za dokaz z vpogledom v spis pod opr. št. I Pg 133/2015. Tožeča stranka je (na ugovor tožene stranke) s tem prav tako dokazovala, da je vračilo posojila v višini 3.000,00 EUR, ki ga je izplačala po posojilni pogodbi z dne 16. 4. 2013, po njegovi zapadlosti dejansko najprej zahtevala od M. G. Š., in sicer s tožbo pred naslovnim sodiščem. Kot obrazloženo, to v tem postopku ni bilo pravno relevantno dejstvo. Četudi bi bilo res, kar trdi pritožnica (tj. da prvostopenjsko sodišče v ta spis ni vpogledalo, čeprav je v zapisniku z dne 19. 1. 2016 tako zapisalo), sodišču prve stopnje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni mogoče očitati.

19Končno tudi ne iz razloga, ker ni vpogledalo v spis pod opr. št. I Pg 245/2015. Tožeči stranki je - kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - (zaradi prevzete poroštvene obveznosti po pogodbi št. 000, in sicer mimo določbe 261. člena ZGD-1) škoda nastala s plačilom D. h. dne 27. 3. 2015 in dne 29. 5. 2015. To je tožeča stranka dokazala s potrdili o plačilu. Ni pa bila po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka dolžna izkazati, da M. G. Š. svojih obveznosti po pogodbi št. 000 ni plačevala. Z navedbami tožeče stranke, da bivša članica nadzornega sveta obveznosti po navedeni kreditni pogodbi ni odplačevala, da je zato D. h. d.d. zoper tožečo stranko kot poroka vložila predlog za izvršbo in da sta se slednji nato dogovorili, da bo tožeča stranka obveznosti iz naslova poroštva odplačevala v mesečnih obrokih, se je namreč trditveno in dokazno breme prevalilo na toženo stranko in ta bi morala izkazati, da je M. G. Š. plačevala obveznosti po kreditni pogodbi št. 000 z dne 28. 12. 2011, če bi želela (delno) zavrnitev zahtevka (saj bi to pomenilo, da škoda ni nastala in da zato zahtevek v tem delu ni utemeljen). Tudi v tem primeru pritožnica konkretiziranega trditvenega bremena ni zmogla.

20Izkaže se torej, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki po odmeri pritožbenega sodišča znašajo 428,39 EUR in zajemajo stroške odgovora na pritožbo v višini 344,25 EUR (tar. št. 21.1) in izdatke za stranko v znesku 6,89 EUR (2 % od 750 točk = 15 točk), vse pa je povečano še za 22 % DDV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 428,39 EUR povrniti v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17.
² Uradni list RS, št.65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17.
³ S. Prelič in drugi: Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 318.
⁴ Prav tam.
⁵ Oziroma, da tožeča stranka sklepa iz 8. alineje 505. člena ZGD-1 ni vložila skupaj s predmetno tožbo.
⁶ Iz odgovora na tožbo.