VSRS Sklep III Ips 80/2006

Revizija se zavrže.

1Okrožno sodišče je v 1. točki izreka delne sodbe ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo 98.332,32 SIT, 50.000,00 SIT in 2.271.583,20 SIT. V 2. točki izreka je zavrnilo vrsto tožbenih zahtevkov, med drugim tudi na plačilo 3.233.082,16 SIT.

Višje sodišče je potrdilo sodbo okrožnega sodišča v 1. točki izreka, 2. točko izreka prvostopenjske sodbe pa je spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 3.233.082,16 SIT. Pritožba, kolikor se je nanašala na vse preostale tožbene zahtevke, je bila zavrnjena, razen glede enega zahtevka v višini 53.837,00 SIT. Glede tega zahtevka je bilo pritožbi ugodeno, delna sodba okrožnega sodišča je bila delno razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena v nov postopek.

2Zoper sodbo je vložila revizijo tožena stranka.

3Revizija ni dovoljena in se zavrže (377. in 490. člen ZPP).

4Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 20.864,63 EUR (prej: 5.000.000,00 SIT).

5Pred revizijskim sodiščem se vodi le še spor glede naslednjih zneskov, ki jih je zahtevala tožeča stranka: 410,33 EUR, 208,65 EUR, 9.479,15 EUR in 13.491,41 EUR.

6Dovoljenost revizije ni posebej urejena za primer uveljavljanja več tožbenih zahtevkov v eni tožbi (182. člen ZPP), urejena pa je določitev stvarne pristojnosti sodišča za takšen primer. Če imajo zahtevki v tožbi različno dejansko ali pravno podlago, se določi pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja, 39. člen ZPP pa se izrecno nanaša tudi na ugotovitev pravice do revizije. Dolgoletna sodna praksa Vrhovnega sodišča zato uporablja 41. člen ZPP tudi za odločitev, ali je revizija v zvezi s posameznim zahtevkom dovoljena ali ne (glej na primer odločbe z opr. št. III Ips 28/2000, II Ips 271/2001, III Ips 94/2002, II Ips 471/2003 in III Ips 94/2005, vse dostopne preko elektronskih zbirk sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije). V gospodarskih sporih je torej dovoljena le, če vrednost spornega predmeta posameznega zahtevka presega 20.864,63 EUR.

7Pravni temelj za vse štiri zahtevke je enak in sicer kršitev dolžnosti stečajnega upravitelja (drugi odstavek 61. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. SFRJ, št. 84/89).

8Ni pa enaka dejanska podlaga:* 98.332,32 SIT (sedaj 410,33 EUR) je tožeča stranka zahtevala, ker tožena stranka ni izterjala razlike v višini 1.096,48 DEM, nastale zaradi uporabe napačnega tečaja DEM pri dveh plačilih kupnine, * 50.000,00 SIT (sedaj 208,65 EUR) je tožeča stranka zahtevala zato, ker tožena stranka ni zahtevala vrnitve posojila v višini 50.000,00 SIT, * 2.290.172,20 SIT (sedaj 9.479,15 EUR) je tožeča stranka zahtevala zato, ker je tožena stranka dne 3. 3. 1997 prodala terjatev M. s.p. s 50 %nim popustom, ki naj bi bil glede na finančno stanje dolžnika S. d.o.o. neutemeljen; * 3.295.538.538,00 SIT (sedaj 13.491,41 EUR) pa je zahtevala zato, ker je tožena stranka dne 12. 3. 1997 prodala terjatev M. s. p. s 50 %nim popustom, ki naj bi bil glede na finančno stanje dolžnika I. d.o.o. neutemeljen.

9Revizija torej ni dovoljena glede nobenega od zahtevkov, ker vrednost spornega predmeta pri nobenem ne presega 20.864.630,28 EUR.