VSRS Sodba III Ips 111/2005

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje revizijske stroške.

Dejansko stanje

1Hranilno kreditna služba K. je imela iz dveh posojilnih pogodb (št. DH 108/96 in DH 1/97 z aneksi) do H. d.o.o. terjatev. Da bi jo zavarovala, si je od svojega dolžnika H. d.o.o. izgovorila zavarovanje s prazno (bianco) menico. Upravičenje za izpolnitev je bilo podeljeno v menični izjavi. V njej je izdajatelj menice (H. d.o.o.) podelil upravičenje svojemu upniku, da menico vnovči v primeru nevračila kredita. V menični izjavi so se tožeča in tožena stranka ter M. D. obvezali k meničnemu poroštvu. Menico sta na hrbtni strani podpisala tožeča in tožena stranka in odtisnila svoj pečat. Tam jo je podpisal tudi M. D.

2Prvotni upnik je odstopil terjatev iz posojilne pogodbe sedanji tožeči stranki s "Pogodbo o odstopu terjatve št. 2/97" z dne 24. 3. 1998. Odstopil ji je tudi pravice, ki jih je imel iz dogovorjenega zavarovanja terjatve in ji izročil menico. Tožeča stranka je po odstopu uveljavljala menično terjatev od tožene stranke.

3Postopek se je začel kot izvršba na temelju verodostojne listine. Tožeča stranka je (v izvršilnem postopku kot upnik) kot verodostojno listino predložila menico s protestom. Okrajno sodišče je predlogu za izvršbo ugodilo; ker pa je tožena stranka (takrat kot dolžnik) vložila ugovor, se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek pred okrožnim sodiščem. Okrožno sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Višje sodišče je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke. Sodbo okrožnega sodišča je spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek glede 3.993.339,30 SIT in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska. Revizijo je vložila tožena stranka. Z njo si prizadeva za takšno spremembo pritožbene sodbe, ki bi pripeljala do zavrnitve še preostalega dela zahtevka.

Razlogi

4Višje sodišče je menilo, da je zahtevek tožeče stranke iz menice sicer utemeljen, vendar naj bi deloma prenehal zaradi združitve lastnosti upnika in dolžnika pri tožeči stranki (419. člen ZOR). Ker so bili menični poroki (avalisti) trije, tožeča od tožene stranke ne more zahtevati 3.993.339,30 SIT.

5Revizija ni utemeljena in se zavrne (378. člen ZPP).

6Tožena stranka (kot menični dolžnik iz bianko menice) lahko višini svoje obveznosti iz menice nasprotuje pod predpostavkami iz drugega odstavka 16. člena Zakona o menici (v nadaljevanju: ZM). Predpostavka za uporabo drugega odstavka 16. člena ZM je, da je pridobitelj menico pridobil nepošteno ali da je pri pridobitvi ravnal z veliko malomarnostjo. Ker ni bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka ravnala na takšen način, tožena stranka s takim ugovorom ne more uspeti. Uspeha tudi ne more imeti njen revizijski razlog, da menica ni bila protestirana. Da menica ni bila protestirana, tožena stranka ni uveljavljala niti pred okrajnim, niti pred okrožnim ali višjim sodiščem. Sicer pa je že okrajno sodišče v okviru izvršilnega postopka po uradni dolžnosti moralo preizkusiti, ali je bila menica protestirana, sicer bi sklepa o izvršbi sploh ne smelo izdati. Tožeča stranka je namreč protest menice navedla v predlogu za izvršbo in kot verodostojno listino priložila menico s protestom, kar ustreza drugemu odstavku 23. člena in drugemu odstavku 41. člena ZIZ. Protest (in menica) se nahajata v spisu kot prilogi (prilogi A2 in A3).

7Revident je menil, da naj bi prišlo na strani tožeče stranke do združitve lastnosti upnika in dolžnika dne 24. 3. 1998, to je na dan odstopa terjatve. Višje sodišče naj bi ravnalo zmotno, ker je kot dan združitve upoštevalo dan vložitve predloga za izvršbo. S takšnim revidentovim stališčem se Vrhovno sodišče sicer strinja, vendar je odločitev višjega sodišča vseeno pravilna.

8Na tožečo stranko je prešla terjatev Hranilno kreditne službe K. s "Pogodbo o odstopu terjatve št. 2/97" dne 24. 3. 1998. V trenutku prenosa terjatve je tožeča stranka pridobila lastnost upnika. Zavezana je bila iz svoje menične zaveze že od prej.

9Ker ni bilo posebnega dogovora med M. D., tožečo in toženo stranko, pride v poštev uporaba prvega odstavka 424. člena ZOR. Po navedeni določbi je delež vsake od navedenih treh oseb enak, če pride do povračila tistemu od solidarnih dolžnikov, ki je v celoti izpolnil upnikovo obveznost. Ti deleži znašajo torej v predloženem primeru po 1/3. Višje sodišče je pravilno odločilo, da se po 419. členu ZOR zmanjša obveznost tožene stranke za del, ki ga mora nositi tožeča stranka. To je 1/3.

10Obveznost tožene stranke se je torej zmanjšala za 1/3 v trenutku, ko je tožeča stranka postala upnik. Tožena stranka je kot regresni dolžnik uveljavljala ugovor v to smer. Takšen ugovor je utemeljen v osebnem razmerju dveh meničnih porokov. Ker pa ga je uveljavljal tožena stranka (kot oseba, od katere se zahteva izpolnitev iz menice) zoper tožečo stranko (to je osebo, ki zahteva izpolnitev), je takšen ugovor dopusten (prvi odstavek 16. člena ZM).

11Vendar pa dejstvo, da višje sodišče ni izhajalo od znižanja glavnice za 1/3 na dan 24. 3. 1998, na višino obveznosti tožene stranke samo po sebi ne vpliva. Zato je tudi sodba višjega sodišča pravilna. Končni izračun glavnice in obresti je namreč enak, če se računa od za 1/3 znižane glavnice ali pa če se glavnica in prištete obresti za določeno obdobje znižajo za 1/3. Tožena stranka torej z odločitvijo višjega sodišča ni bila v ničemer prikrajšana.