VSRS Sklep III Ips 111/2001

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 508.527,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka.

Vrhovna državna tožilka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podrejeno pa še iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabo 358. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema strankama spora, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Tožnik zahteva od tožene stranke povrnitev škode (ne znižanja kupnine) v višini 508.527,00 SIT, ki mu je nastala zaradi pogodbene nezvestobe tožene stranke. Tožena stranka naj namreč ne bi izpolnila dogovora, da bo pri uvozu tovornjaka, ki ga je tožnik kupil pri njej, izposlovala carinsko olajšavo, ki bi jo lahko. Zato je moral tožnik plačati za 508.527,00 SIT višjo carino od carine, kakršno bi plačal, če bi tožena stranka dogovor izpolnila.

Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta stranki spora sklenili dogovor, ki ga je zatrjeval tožnik (tretja in četrta stran sodbe sodišča prve stopnje), da ga tožena stranka ni izpolnila (zadnji odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje), in potem, ko je ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 3. točke 358. člena ZPP. Sprememba sodbe bi morala biti obrazložena tako, da ji ne bi mogli očitati pomanjkljivosti, navedenih v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba pa ni brez njih, na kar zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav najmanj v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da ti niso razumljivi, in da iz sodbe ne izhaja, katere napačne dejanske zaključke naj bi sodišče prve stopnje izvedlo iz ugotovljenih dejstev.

Pritožbeno sodišče se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da sta stranki spora sklenili prodajno pogodbo, v kateri sta bila določena predmet pogodbe in cena, da je tožnik kupnino plačal in vozilo prevzel brez pripomb. Pri tem pa je prezrlo, da je sodišče prve stopnje po dokazni oceni izvedenih dokazov vključno z zaslišanjem tožnika kot stranke ugotovilo, da sta se stranki spora dogovorili, da bo tožena stranka izposlovala carinsko olajšavo, da tega ni storila in da je z neizpolnitvijo dogovora oškodovala tožečo stranko za 508.527,00 SIT. Iz katerih dejstev naj bi sodišče prve stopnje napravilo napačne dejanske zaključke, da se stranki spora nista dogovorili za uveljavitev carinske olajšave, da ga tožena stranka ni kršila in da tožeča stranka zaradi tega ni oškodovana, pritožbeno sodišče ni povedalo. Omenjena dejstva pa so za odločitev v sporu odločilna dejstva, ker temelji tožeča stranka tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi. Ker tega ni storilo, ni mogoč preizkus njegove sodbe zlasti z vidika pravilne uporabe materialnega prava glede vprašanja, ali je bil dogovor o uveljavitvi carinske olajšave sklenjen.

V primerjavi z razlogi sodbe sodišča prve stopnje je nerazumljiva obrazložitev pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje brez zanesljivih dokazov zaključuje, da se je tožena stranka zavezala doseči povrnitev carine. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da sta se stranki spora dogovorili, da bo tožena stranka uveljavila carinsko olajšavo. Te se namreč uveljavljajo ob carinjenju, ne pa z zahtevo na vrnitev preveč plačane carine. Z zahtevkom na vrnitev preveč plačane carine je tožena stranka poizkusila samo sanirati posledice storjene napake. Glede na to, da sta tako Carinarnica Koper kot tudi Carinska uprava Republike Slovenije v odločbah, v katerih sta zavrnili zahtevek tožene stranke na vrnitev preveč plačane carine, toženo stranko obravnavali kot uvoznika, in da je v uvozni carinski deklaraciji tožena stranka navedena kot carinski zavezanec, pa je nerazumljivo tudi v izpodbijani sodbi izraženo stališče pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni sodelovala v carinskem postopku, zaradi česar ni mogla zahtevati znižanja oziroma vrnitve preveč plačane carine.

Zaradi zgoraj navedenih procesnih nepravilnosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo pritožbeno sodišče ponovno preizkusilo izpodbijano sodbo. Če bo zopet menilo, da je sodišče prve stopnje iz pravilno ugotovljenih dejstev napravilo napačne dejanske zaključke, bo obrazložilo, iz katerih dejstev je sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke, in katere.

Logičnega in tehtnega razlogovanja prvostopenjske sodbe ni mogoče odpraviti samo z izrazom mnenja, da sodišče prve stopnje nekaj zaključuje brez zanesljivih dokazov. Za primer ponovnega nestrinjanja s stališčem prvostopenjskega sodišča pa bo morda treba upoštevati tudi drugi odstavek 347. člena ZPP.