VSRS Sklep III Ips 104/99

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se delno, glede odločitve o napotitvi upnika, da začne postopek za ugotovitev obstoja terjatve 9.252.401,26 SIT, razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem delu (glede napotitve na začetek postopka za ugotovitev obstoja terjatve 4.690.243,60 SIT) se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

V stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika je upnik Republika Slovenija (za Ministrstvo za finance - Carinsko upravo Republike Slovenije) prijavila terjatev v znesku 53.487.136.50 SIT. Stečajni upravitelj je terjatev priznal v višini 39.544.491,64 SIT, prerekal pa jo je v višini 13.942.644,86 SIT. Stečajni senat je zato napotil upnika, da začne v petnajstih dneh od vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev obstoja prerekane terjatve.

Pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, v kateri je upnik zatrjeval, da temeljijo vse prerekane terjatve na izvršilnih naslovih, zaradi česar bi bilo treba napotiti na ustrezen postopek stečajnega dolžnika, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Menilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno. Upnik v prijavi terjatev ni navedel vseh podatkov iz 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93...52/99; v nadaljevanju: ZPPSL), ki bi stečajnemu senatu služili tudi pri ugotavljanju, kdo mora v primeru prerekanja terjatve začeti ustrezen postopek. Iz njegove prijave ni razvidno, da bi za prijavljene terjatve že imel izvršilni nasov. Če ga res ima, bo moral to upoštevati pri izbiri pravne poti za ugotovitev obstoja terjatve.

Sklepa sodišč druge in prve stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava - tretjega odstavka 144. člena ZPPSL v zvezi z drugo točko drugega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS štev. 51/98; v nadaljevanju: ZIZ) in 155. člena Carinskega zakona (Ur. list RS štev. 1/95 in 12/95; v nadaljevanju: CZ). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo Državnemu pravobranilstvu v Ljubljani, Oddelku v Murski Soboti, in stečajnemu upravitelju. Nobeden ni nanjo odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Upnik je med drugim prijavil tudi sledeče terjatve:

1./ neplačane dajatve za carinski dolg za leto 1995 v znesku 9.252.401.26 SIT, 2./ zamudne obresti za nepravočasno plačan carinski dolg za leto 1995 v znesku 4.370.783,60 SIT in 3./ obresti za neplačan carinski dolg 22.656.754,00 SIT.

Iz sklepov sodišč druge in prve stopnje sledi, da je stečajni upravitelj ugovarjal v celoti terjatvam iz 1./ in 2./ točke prejšnjega odstavka, terjatvi iz 3./ točke prejšnjega odstavka pa samo glede zneska 319.460,00 SIT. Terjatve v 1./ točki prejšnjega odstavka so navedene v seznamu terjatev štev. 14/96, terjatve v 2./ točki prejšnjega odstavka pa v seznamu terjatev štev... Oba seznama je upnik priložil prijavi terjatev.

Po tretjem odstavku 144. člena ZPPSL napoti stečajni senat, če je prerekana terjatev, za katero upnik že ima izvršilni naslov, na ustrezen postopek zaradi ugotovitve, da prerekana terjatev ne obstoji, tistega (stečajnega dolžnika ali drugega upnika), ki je terjatev prerekal.

Ker je stečajni upravitelj prerekal terjatve, za katere naj bi upnik Republika Slovenija pridobil izvršilne naslove v carinskih postopkih, je treba za ugotovitev, ali prijavljene terjatve temeljijo na izvršilnih naslovih, uporabiti poleg 17. člena ZIZ še 155. člen CZ. Po nobeni od omenjenih zakonskih določb seznam terjatev ali obračun obresti ni izvršilni naslov. Samo seznam terjatev štev... (ki je tudi obračun obresti, kot izhaja iz prijave) in obračun obresti pa so listine, na katerih temelji upnik upravičenje do prerekanih terjatev, navedenih zgoraj pod točkama 2./ in 3./. Zakonska obveznost plačila zamudnih obresti od nepravočasno plačanih carinskih obveznosti še ni izvršilni naslov, ampak samo zakonska podlaga zanj. Podlaga prerekanim obrestnim terjatvam tudi niso tiste tri odločbe Ministrstva za finance, Carinarnice Murska Sobota, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti. To pa, ne glede na nedoločnost prijave obrestnih terjatev, že zaradi tega ne, ker gre pri terjatvah, glede katerih je bil upnik napoten na ustrezen postopek, izključno samo za terjatve iz leta 1995. Omenjene tri odločbe pa so iz leta 1994 (za 153.065,00 SIT), 1996 (za 21.835,00 SIT) in 1997 (za 19.546,00 SIT). Zahtevi za varstvo zakonitosti zato v obsegu, v katerem izpodbija napotitev upnika na začetek postopka za ugotovitev terjatev pod 2./ in 3./ točko zgoraj, ni bilo mogoče ugoditi. Zato jo je sodišče v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (drugi odstavek 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP).

Drugačna pa je situacija glede napotitve na postopek za ugotovitev (ne)obstoja terjatve 9.252.401,26 SIT. Ta dolg stečajnega dolžnika naj bi bili neporavnani carinski dolgovi.

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da je izvršilni naslov tudi carinska deklaracija, po kateri je bilo blago ocarinjeno, če deklarant ni v predpisanem roku vložil pritožbe (točka (b) drugega odstavka 155. člena CZ). Pri tem se odločba, če carinski organ v celoti ugodi zahtevku, lahko izda tudi na način iz drugega odstavka 6. člena CZ.

Upnik je prijavi terjatve priložil seznam neplačanih dajatev iz naslova carinskega dolga (seznam štev. 14/96). Ta pa ima podlago (vsaj delno) v priloženih carinskih deklaracijah. V obsegu, v katerem jo ima, je zato samo zbirnik terjatev iz predloženih carinskih deklaracij. Upnik torej terjatve v višini 9.252.401,26 SIT ne temelji (vsaj ne v celoti) na seznamu, ampak na izvršilnih naslovih -

carinskih deklaracijah. Zato tistim terjatvam iz seznama štev. 14/96, ki so povzete iz predloženih carinskih deklaracij, ni mogoče odreči kvalifikacije terjatve, za katero je upnik pridobil izvršilni naslov. Tega upniku ni bilo treba posebej zatrjevati, ker to določa zakon. S tem, da je prijavil terjatev in navedel, da gre za neplačane dajatve iz naslova carinskega dolga, je v tistem obsegu, v katerem je kot podlago za vnos posameznega zneska v seznam predložil izvršilni naslov - carinsko deklaracijo, izpolnil obveznosti iz 137. člena ZPPSL.

Glede na navedeno se vrhovno sodišče strinja s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabili, ker terjatev iz predloženih carinskih deklaracij nista presojali kot terjatev, za katere je upnik že pridobil izvršilni naslov. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugovljeno. Zato je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje v delu o napotitvi na začetek postopka za ugotovitev obstoja terjatve 9.252.401,26 SIT razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 408. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP). V tem bo treba ugotoviti, v kolikšnem obsegu so zneski v seznamu štev. 14/96 samo povzetek zneskov carinskih obveznosti iz predloženih carinskih deklaracij. Tam, kjer to so, bo treba napotiti stečajnega dolžnika na začetek postopka za ugotovitev neobstoja terjatve, kjer pa to niso, pa upnika na začetek postopka za ugotovitev obstoja terjatve.

Glede na navedeno je to sodišče odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.