VSRS Sodba VIII Ips 310/2006

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke, št. P-1.031.556 z dne 13.4.2001 in z dne 2.7.2002 ter prvotnemu tožniku pok. A.K. za čas od 25.10.2000 do 21.2.2003 priznalo pravico do starostne pokojnine, ki se po odmeri izplača njegovim dedičem, v zvezi z zahtevkom tožnice B.K. za priznanje družinske pokojnine po pokojnem A.K. pa tožbo zavrglo, ker te svoje pravice tožnica predhodno ni uveljavljala pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem pokojnine pok. A.K. ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je javni sklad za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske, katere državljan je bil in na območju katere je prebival prvotni tožnik A.K., le-temu že dne 29.12.1999 priznal pravico do starostne pokojnine od 10.9.1999 dalje, pri odmeri katere je bila upoštevana tudi zavarovalna doba pri toženi stranki za čas od 16.2.1973 do 25.6.1991 in da med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino oziroma Republiko Srbsko ni meddržavnega sporazuma glede priznavanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik zato v Republiki Sloveniji ne more uveljavljati starostne pokojnine niti na podlagi izbirne pravice iz 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), ki je ob vložitvi tožnikovega zahtevka pri toženi stranki 25.1.2001 sicer že veljal.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je javni fond za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske dne 30.11.2000 odločil, da tožeči stranki s 30.7.2000 preneha pravica do starostne pokojnine iz naslova zavarovanja pri toženi stranki. V skladu z 250. členom, v zvezi s 36. členom, ZPIZ-1 je tožnik na podlagi tega zavarovanja pridobil pravico do pokojnine pri toženi stranki ne glede na to, da med Republiko Slovenijo in Republiko Srbsko ni bil sklenjen Meddržavni sporazum o pravicah iz socialne varnosti. Zato bi sodišče moralo upoštevati njegovo izbirno pravico po 177. členu ZPIZ-1 in ugoditi njegovemu zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) je bila revizija posredovana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Ker ni ustreznega meddržavnega sporazuma, je sodišče druge stopnje pri odločanju pravilno upoštevalo določbe 177. člena ZPIZ. Te urejajo izbirno pravico zavarovanca do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, ki velja tudi za pridobitev pokojnin v drugih državah, če gre za pravico na podlagi istih pokojninskih obdobij. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, kot meni tožnica, katere pravni prednik je pred uveljavitvijo ZPIZ-1 že v letu 1999 uveljavil pravico do pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Republiki Srbski. Ta mu je pravico priznal in pri tem tudi upošteval pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji.

Prvi in drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 določata pravico do izbire med pokojninami kot pravico, ki pripada zavarovancu. Po določbi 8. člena ZPIZ-1 je to tista oseba, ki je v skladu z zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanci, ki so obvezno zavarovani, in tisti, ki se prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje, so v zakonu natančneje opredeljeni v členih 13. do 34. Med zavarovance (razen izjem) ni mogoče šteti uživalcev pravic, saj so ti že pridobili in uživajo pravice iz zavarovanja. Pogoji za pridobitev pravice do pokojnine je namreč prenehanje obveznega zavarovanja, razen izjem, ki so posebej določene (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1; glej tudi opredelitev uživalca pokojnine iz 8. člena ZPIZ-1). Pravnega prednika tožnice ni mogoče šteti med zavarovance, saj je že pridobil pravico do pokojnine (na podlagi zavarovalne dobe tako pri njegovem domačem nosilcu zavarovanja, kot pri toženi stranki). Zato po določbi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ne spada v krog oseb, ki bi bile upravičene do izbire in ki bi s tem imele možnost uveljavljanja pravic do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Navedena določba ZPIZ-1, ki pomeni v splošni ureditvi pokojninskega zavarovanja pri nas novost, tudi sicer lahko velja le za naprej, to je za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi. Kasnejša sprememba že uveljavljenih pravic iz pokojninskega zavarovanja s strani njegovega domačega nosilca zavarovanja na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati.

Enaka stališča je revizijsko sodišče sprejelo že v večih sodbah (npr. VIII Ips 213/2004 z dne 1.2.2005, VIII Ips 248/2005 z dne 28.3.2006, VIII Ips 75/2006 z dne 9.1.2007 in VIII Ips 250/2006 z dne 4.12.2007).

Ker v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.