VSRS Sodba VIII Ips 194/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi dokončna odločba tožene stranke opr. št. I-551451 z dne 6.9.1999 v zvezi z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje območne enote M. št. 25-551451 z dne 16.6.1999, s katero je bilo tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev od 1.6.1999 dalje in da se mu prizna pravica izplačevanja tudi po tem datumu. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožnik v spornem obdobju ni bil prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje v Republiki Sloveniji, temveč pri Zavodu za zaposlovanje v Republiki Hrvaški, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 188. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ), po kateri se nadomestila nezaposlenim zavarovancem izplačujejo za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje, in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Ker se tujci, ki nimajo delovnega dovoljenja v Republiki Sloveniji, po 2. členu tedaj veljavnega Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 s spremembami - ZZT) oziroma 2. odstavku 69. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZPB) v Republiki Sloveniji ne morejo zaposliti, če nimajo delovnega dovoljenja, tudi tožnik - kot hrvaški državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Hrvaški - ne izpolnjuje pogojev za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Po pravni presoji sodišča tujci ne morejo biti izenačeni z državljani Republike Slovenije za uveljavljanje pravic do denarnih nadomestil v zvezi z zaposlitvijo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava kot posledice nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obrazložitvi revizije navaja, da se je v Republiki Slovenije zaposlil v času, ko delovna dovoljenja še niso bila potrebna, saj je pravico do vtoževanega nadomestila pridobil na podlagi enotne zakonodaje, ki je veljala v času in za celotno območje razpadle SFRJ. Zato je v tožnikovem primeru uporabiti določbe Konvencije o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uradni list RS, MP, št. 21/97), ki v 3. odstavku 5. člena določa, da se samo tiste dajatve, ki so odvisne od dohodkovnega cenzusa, ne izplačujejo v drugo državo pogodbenico. Ker tožniku priznano nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni pogojevano s premoženjskim cenzusom, je upravičen do njegovega izplačevanja v Republiki Hrvaški. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za odločitev o zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe zavoda, s katero je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, vsebuje v času odločanja veljavna določba 1. odstavka 201. člena ZPIZ. S tem določilom je bila urejena pravica do prenosa pokojnin in drugih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja izplačevalcu pravic, ki se kot tuj državljan za stalno izseli v tujino. Po tej določbi se izplačujejo denarni prejemki iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v tujino samo v primeru, če je s to državo sklenjen sporazum ali če ta država priznava tako pravico državljanom Republike Slovenije.

S sporazumom o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, je bilo urejeno področje zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varstvo materinstva, nesreč pri delu in poklicnih bolezni in zavarovanje za primer brezposelnosti. V 1. odstavku 5. člena je tako res določeno, da pokojnine in druge dajatve, do katerih je oseba upravičena po pravnih predpisih ene države pogodbenice, ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, odvzete ali zasežene zato, ker upravičenec prebiva na območju druge države pogodbenice, vendar samo v primeru, če ta sporazum ne določa drugače. Tako je omogočeno državljanom ene države pogodbenice izplačevanje pokojnin in drugih dajatev v drugo državo pogodbenico, razen tistih, ki so izrecno kot izjema določene v 3. odstavku. Transfer dajatev tako ni dogovorjen in mogoč za varstveni dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo ter nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo. To so nadomestila plače delovnim invalidom II. in III. kategorije za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oziroma zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (94. člen ZPIZ). Tudi nadomestila za primer brezposelnosti in dajatve, ki so odvisne od dohodkovnega cenzusa, se ne izplačujejo v drugo državo pogodbenico.

Inštitut denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja je mišljen kot kratkoročna pravica, saj je zakonska težnja invalida s preostalo delovno zmožnostjo čimprej ponovno vključiti v aktivno zaposlitev. Ker mora biti taka oseba ves čas na voljo zavodu in prisotna na domačem trgu delovne sile, je sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško iz tega razloga izključil transfer omenjenih nadomestil v drugo državo pogodbenico.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.