VSL Sodba in sklep I Cpg 1201/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo toženca in četrto toženko, in v 2. točki izreka, za pravdne stroške v znesku 5.932,98 EUR, ki se nanašajo na prvo toženca in četrto toženko razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških tožeče stranke, ki jih je imela v zvezi z razveljavljenim delom sodbe, se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so ji toženci dolžni solidarno plačati 803.973,00 EUR s pripadki, zavrnilo (1. odstavek izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 11.865,97 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od toženk uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi kršitve poslovne skrivnosti (prvo, drugo in tretje toženke), ki naj bi jo predstavljal projekt X. FS (XFS)¹, in kršitve konkurenčne klavzule (prvo, drugo in tretje tožencu je očitala kršitev konkurenčne prepovedi, četrto toženki pa kršitev prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti), saj naj bi četrto toženka s pomočjo ostalih toženk poslovno idejo o e-kompenzacijah, ki naj bi jo zasledoval projekt XFS, uporabila zase in z njo ustvarila oziroma ustvarja dobiček.

Glede drugega in tretjega toženca

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drugo in tretji toženec pri Projektu XFS nista sodelovala v okviru njunih delovnih obveznosti pri tožeči stranki. Drugo toženec je bil namreč od 1. 1. 2011 zaposlen v družbi X. SI d. o. o. in sodelovanje pri Projektu XFS ni bila njegova delovna obveznost, kot tudi v zvezi z njim ni prejel nobenega plačila, tretje toženec pa je bil pri tožeči stranki zaposlen le do 1. 3. 2010, k sodelovanju pri Projektu XFS pa je bil povabljen šele septembra 2010.

7Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se drugo in tretji toženec v okviru delovnega razmerja pri tožeči stranki s Projektom XFS nista ukvarjala, pritožba ni izpodbijala. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi ukradene poslovne ideje (know-how) oziroma kršitve poslovne skrivnosti (39. člen ZGD-1² in 38. člen ZDR-1³) in kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1⁴) v zvezi s projektom, pri katerem nista sodelovala v svojstvu tožeče stranke, zoper njiju ni mogoče ugoditi.

8Glede na neizpodbijano dejansko stanje je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugo in tretje toženca pravilna. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zoper 1. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na drugo toženca in tretje toženca, in posledično v 2. točki izreka sodbe za pravdne stroške v znesku 5.932,98 EUR (za drugo in tretje toženca skupaj v polovičnem znesku stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo štirim tožencem) zavrniti ter izpodbijano sodbo v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

Glede prvo in četrto toženke

9Drugače pa velja za prvo toženca. Tožeča stranka je trdila, da je bil prvo toženec od 13 8. 2009 do 2. 4. 2012 član upravnega odbora tožeče stranke in izrecno zadolžen za Projekt XFS, saj je bil imenovan kot njegov nosilec. Bil naj bi prisoten na vseh sestankih tožeče stranke, tudi tistih v večernih urah in bil plačan za to, da ustvari pogoje za začetek delovanja XFS d. o. o. Prvo toženca je zato vezala obveznost varovanja poslovnih skrivnosti iz 39. člena ZDR-1, kot tudi prepoved konkurence iz 41. člena ZGD-1.⁵ Prvo toženec je 2. 4. 2012 odstopil z mesta člana upravnega odbora tožeče stranke, četrto toženka, katere direktor in največji lastnik je prvo toženec, pa je bila vpisana v sodni register že 28. 12. 2011, v letu 2012 pa je pričela delovati njena spletna stran.

10Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje te navedbe tožeče stranke prezrlo. Ni se namreč opredelilo oziroma ustrezno upoštevalo, da samo ime spornega projekta vsebuje tudi del firme tožeče stranke (X.), in dejstva, da iz zapisnikov sej upravnega odbora tožeče stranke izhaja, da se je o Projektu XFS na sejah razpravljalo (A68, B8). Navedeno kaže na to, da je bil Projekt XFS v zvezi s tožečo stranko. Glede na to je sodišče prve stopnje prehitro zaključilo, da je Projekt XFS predstavljal samostojno idejo A. M., takratnega izvršnega direktorja tožeče stranke. Zaključka, da Projekt XFS predstavlja samostojno idejo M., sodišče prve stopnje, zlasti upoštevaje zgoraj izpostavljena dejstva, ne bi smelo narediti, ne da bi M. tudi zaslišalo. To bi nedvomno moralo storiti, saj je tožeča stranka trdila, da je poslovno idejo sicer zasnoval A. M., kot izvršni direktor tožeče stranke, da pa je predstavljala know-how in poslovno skrivnost tožeče stranke.

11Pritožbeno sodišče se zato strinja z očitkom pritožnika, da je sodišče prve stopnje v zvezi z očitki zoper prvega toženca in posledično zoper četrto toženko zmotno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Ker pritožbeno sodišče samo ni moglo dopolniti postopka, je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo toženca in četrto toženko, in posledično v 2. točki izreka za pravdne stroške v znesku 5.932,98 EUR (za prvo toženca in četrto toženko) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze, zlasti zaslišati A. M. in A. Č., po potrebi pa tudi potencialne investitorje, do katerih naj bi pristopil prvo toženec, ne da bi jim povedal, da je četrto toženka nastala iz nekoč skupnega (prvo toženke in tožeče stranke) Projekta XFS, zaradi česar naj bi kasneje dva investitorja iz četrto toženke izstopila. Na podlagi izvedenih dokazov bo moralo ugotoviti, do katere faze je bila poslovna ideja razvita še v času, ko je bil prvo toženec član upravnega odbora tožeče stranke in bil zadolžen za Projekt XFS, torej ali jo je bilo mogoče šteti za know-how (znanja in izkušnje v zvezi s tehnološkimi postopki) tožeče stranke. Pri tem naj upošteva tudi, da dejstvo, da je projekt razkrit potencialnim investitorjem ne pomeni, da izgubi status poslovne skrivnosti in je drugačno stališče sodišča prve stopnje materialno pravno zmotno. Od odgovora na vprašanje, ali je Projekt XFS predstavljal know-how tožeče stranke je odvisno, ali je prvo toženec ravnal protipravno, kršil dolžnost varovanja poslovne skrivnosti in prepoved konkurence ter ali je četrto toženka kršila prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Po vpogledu na spletno stran četrto toženke je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da četrto toženka avtomatičnega izvajanja e-kompenzacij ne omogoča. Iz spletne strani namreč izhaja, da je "njena" aplikacija (aplikacija A.) prvi informacijski sistem, ki na enem mestu združuje vse potrebne funkcionalnosti verižnih kompenzacij in omogoča unovčevanje terjatev ter poplačilo obveznosti brez zamudnih postopkov.

13Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na drugo in tretje toženca ni uspela, zato od njiju ni upravičena zahtevati povrnitve pritožbenih stroškov. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z razveljavljenim delom sodbe pa je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

¹ Projekt XFS predstavlja zagon nove odvisne družbe tožeče stranke, to je XFS d. o. o., ki bi se ukvarjala s področjem upravljanja terjatev in pobotov, financiranja informacijsko-komunikacijske opreme in prenosa elektronskih dokumentov (računov, dobavnic, IOP obrazcev). Šlo naj bi za know-how tožeče stranke, ki naj bi bil varovan kot poslovna skrivnost, saj je v njegovem okviru zasnovala koncept in programirala rešitev sistema za verižne kompenzacije terjatev z možnostjo delovanja bodoče aplikacije iskanja ustreznih pobotnih verig.
² Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Ne glede na to ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov.
³ Delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.
⁴ Med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.
⁵ Družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo, komplementarji komanditne družbe, družbeniki in poslovodje ali poslovodkinje (v nadaljnjem besedilu: poslovodja) družbe z omejeno odgovornostjo, člani uprave, upravnega odbora in nadzornega sveta delniške družbe ter prokuristi, ne smejo sodelovati pri nobeni od teh vlog, pa tudi ne kot delavci v katerikoli drugi družbi ali kot podjetnik, ki opravlja dejavnost, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo prve družbe.