VSRS Sklep VIII Ips 24/2004

Revizija se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo tožnice, s katero je ta

uveljavljala plačilo zapadlih štipendij v času študijskih let 1992/93

do vključno 1969/97 v znesku 1,505.364 SIT s pripadajočimi zamudnimi

obrestmi. Ugotovilo je, da tožnica v roku, ki je določen v 31. členu

zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št.

19/94 in nadalj.) ni izpodbijala odločbe Ministrstva za delo, družino

in socialne zadeve z dne 14.10.1998 in zato ni podana procesna

predpostavka po 30.členu ZDSS.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno

in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep je tožnica vložila revizijo zaradi

revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je,

da je bil spor sprožen samo zaradi izplačila štipendij, ne zaradi

pravice do nje, in navajala dokaze za to trditev. Predlagala je, da

revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in

zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj) vročena

nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu

državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in

samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge

stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki

se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava

(371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče

vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih

navedb ni preizkušalo.

Ker je tožeča stranka revizijo vložila samo zaradi zmotne uporabe

materialnega prava, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni smelo po

uradni dolžnosti preizkušati glede bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka. Zaradi določb 371.člena ZPP bi jo lahko preizkusilo le v

materialnopravnem smislu, ne pa tudi glede zavrženja tožbe, ker teh

razlogov revizija ne uveljavlja. Revizijsko sodišče zato ni smelo

obravnavati vprašanj v zvezi s stvarno pristojnostjo in pravnim

značajem tožničine terjatve.

Ker je bila tožba tožnice iz procesnih razlogov zavržena kot

nedovoljena, ker naj ne bi bila izpolnjena procesna predpostavka,

sodišče v sporni zadevi materialnega prava ni uporabilo. Zato je

revizijski ugovor o zmotni uporabi tega prava v izpodbijanem sklepu

sodišča druge stopnje neutemeljen.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo

378člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.