VSRS Sodba VIII Ips 195/2003

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 83. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za vložitev zahteve za izdajo odločbe in je zato tožena stranka njegov zahtevek upravičeno zavrgla.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi pritožbi, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je sklep tožene stranke št. 1700-5057/2-01 z dne 10.10.2001 razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje, ker je ugotovilo, da za odločitev sodišča ne obstaja pravna podlaga.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je pravna podlaga odločitve podana v 83. členu ZZVZZ, ne glede na odločitev ustavnega sodišča. V skrajnem primeru bi sodišče moralo zadevo obravnavati kot dokončno odločitev tožene stranke in zadevo rešiti samo, ne pa jo vračati toženi stranki. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija ima prav, ko navaja, da je bil sporni postopek začet in pravilno voden pri toženi stranki po starih predpisih in pred uveljavitvijo novele ZZVZZ-F (Uradni list RS, št. 60/2002), ki se je pričela uporabljati 1.1.2003. Po tem predpisu je odločilo tudi sodišče prve stopnje, saj je bila sodba izdana 15.5.2002.

Med trajanjem pritožbenega postopka pa je prišlo do spremembe.

ZZVZZ-F je s 14. in 15. členom spremenil stare določbe 82. in 83. člena ZZVZZ, ki sta tako 1.1.2003 prenehali veljati in jih ni bilo več mogoče uporabiti. Sodišče druge stopnje je zato pri svoji odločitvi, ne glede na to, da gre s stališča sodišča za materialno in ne procesno pravo, ki pa je urejalo postopek v zvezi z delom zdravniških komisij, pri svoji odločitvi upoštevalo stališče in obrazložitev sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I 279/00-42 z dne 16.1.2003 (Uradni list RS, št. 11/2003). To je namreč ugotovilo, da ZZVZZ-F ne vsebuje nobene posebne prehodne določbe, ki bi določala, da se postopki, ki so bili ob uveljavitvi določb ZZVZZ-F že začeti po procesnih določbah starega prepisa, po teh tudi končajo. To pomeni, da je po stališču ustavnega sodišča tudi pri že začetih postopkih uporabiti določbe novega predpisa. Ker je z novimi predpisi prejšnji izvedenec postal organ, ki sam odloča in ker je bil postopek pri toženi stranki končan zaradi formalnih razlogov (zamuda roka) pred dokončno vsebinsko odločitvijo tožene stranke, sodišče ni imelo druge možnosti, kot da zaradi spremembe materialnega prava, ki ureja predhodni postopek, zadevo vrne v nov postopek toženi stranki, ki ga bo morala ponoviti ob upoštevanju novih določb ZZVZZ-F, ki ne pozna več zahteve za izdajo odločbe, kot jo je poznal prvi odstavek 83. člena ZZVZZ.

Nima prav tožena stranka, da je mogoče fazo postopka pred starimi zdravniškimi komisijami v celoti vzporejati s fazami postopka pred imenovanim zdravnikom. Nekatere faze je sicer možno vzporejati, ne pa vseh, saj gre v prvem primeru za izvedenca v drugem pa za organ. Tako je na primer možno vzporejati postopke glede tega, da se tudi v teh postopkih odloča na dveh stopnjah in da mora pred sodnim varstvom obstajati dokončna odločitev pri toženi stranki. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tako tudi sodilo v zadevah VIII Ips 323/2002 z dne 18.11.2003 oziroma VIII Ips 99/2003 z dne 13.1.2004. V obeh primerih je sodišče zavzelo stališče, da brez dokončne (meritorne) odločitve tožene stranke glede na določbo 30. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) tožba ni dovoljena. Drugačen pa je sporen primer, kjer je prišlo do zavrženja zahteve za izdajo odločbe zaradi zamude roka, brez meritorne odločitve. Takega primera pa ni mogoče vzporejati z novim predpisom, ker zahteve za izdajo odločbe ne pozna več. Ker dokončnost v formalnem smislu ni enaka dokončnosti v materialnem smislu, bo treba uporabiti v sporni zadevi nov predpis in tožniku izdati dokončno odločbo, ki do sedaj še ni bila izdana in mu s tem omogočiti sodno varstvo o vsebini dokončne odločbe. Zato zadeve sodišče ne more rešiti samo, ne da bi bila prej izdana dokončna odločba tožene stranke.

Revizijo tožene stranke je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.