VSRS Sklep VIII Ips 324/2002

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) v zvezi s 83. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 s spremembami - ZZVZZ) zavrglo tožbo tožnika z dne 31.8.1997. Sodišče je ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka za uveljavljanje varstva pravic pred sodiščem, saj tožniku ni bila izdana dokončna odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Za zavrženje je ugotovilo pravno podlago iz 3. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj je bila tožba vložena pred iztekom rokov, določenih v tem zakonskem določilu.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri navaja razloge za ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku za odpravo po mnenju zdravniške komisije I. stopnje odobrenega bolniškega staleža. V obrazložitvi revizije navaja, da delovno in socialno sodišče ni bilo stvarno pristojno za rešitev spora naperjenega proti ZZZS OE Koper, ki niti ni pravna oseba niti pravdna stranka. Zato ni izpolnjevala procesnih predpostavk, da bi se lahko vodil postopek z njo kot toženo stranko. Sodišču očita, da ni prekinilo postopka in ravnalo po 156. členu Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in ustrezno spremeni izpodbijani sklep.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 96/99 in 96/02 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo ne da bi zahteval izdajo dokončne odločbe po 83. členu ZZVZZ, pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Po tej določbi ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pomeni, da je dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je dovoljena vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem. Ker ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, je bila tožba, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev mnenja zdravniške komisije I. stopnje, v skladu z določbo 30. člena ZDSS pravilno, po stvarno pristojnem sodišču (5. člen ZDSS) zavržena.

S sprejeto odločitvijo niso bile kršene določbe Ustave Republike Slovenije, na katere se sklicuje tožnik. Pravico do sodnega varstva vsebuje 23. člen Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodno varstvo s področja socialne varnosti, ki obsega med drugim reševanje sporov o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja zagotavlja, po 5. členu ZDSS socialno sodišče, ki odloča v postopku, predpisanem s tem zakonom. Omejitve za izdajo meritorne sodne odločbe o utemeljenosti zahtevka določa ta zakon. Če procesne predpostavke niso dane, je vsebinsko (meritorno) odločanje sodišča o spornem predmetu nedopustno. Kot oviro za dopustnost procesa je ZDSS v 30. členu predpisal izdajo dokončne odločbe pristojnih organov o pravici zavarovanca iz socialne varnosti.

Omejitev vložitve tožbe po navedenem zakonskem določilu po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Namen prepovedi do takojšnjega in neposrednega sodnega varstva je iskati v rešitvi spora na miren način, kar je v interesu obeh strank.

V obravnavanem primeru to pomeni, da tožnik ni smel vložiti tožbe, če ni izčrpal rednih pravnih sredstev določenih v ZZVZZ.

Tudi očitana kršitev določb postopka iz 370. člena v zvezi z 11.

točko 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Postopka, začetega po tožeči stranki zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Koper, se je udeleževal kot pravdna stranka v postopku Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je zastopala po generalnem pooblastilu generalnega direktorja R. K. Ta je samostojno in veljavno opravljala vsa procesna dejanja v tem postopku.

Revizijo tožnika je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena v zvezi s 384. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.