VSM Sklep VII Kp 26870/2019

I. Pritožba obsojene A. A. za zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeno se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru (prvostopenjsko sodišče) pritožbo obsojene A. A., datirano 17. 2. 2026, prejeto dne 20. 2. 2026, vloženo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kr 26870/2019 z dne 14. 1. 2026, na podlagi drugega odstavka 375. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrglo kot prepozno.

2Zoper navedeno odločitev je obsojena dne 2. 4. 2026 vložila pravočasno, pritožbo, v kateri ni pravno opredelila pritožbenih razlogov. Iz vložene pritožbe je razbrati, da nasprotuje preklicu pogojne obsodbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je prvostopenjsko sodišče s sodbo z dne 14. 1. 2026 obsojeni A. A. preklicalo pogojno obsodbo in ji izreklo v njej določeno kazen 4 mesece zapora. Kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče v točki 1 in 6 razlogov izpodbijanega sklepa je bil prepis omenjene sodbe obsojeni vročen 19. 1. 2026 v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ig. V omenjeni sodbi je bila obsojena poučena, da je zoper odločitev dopustna pritožba, ki jo je treba podati pisno pri Okrajnem sodišču v Mariboru v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Poučena je bila tudi, da se v primeru, če se pošlje pritožba priporočeno po pošti, šteje dan oddaje pritožbe na pošto za dan oddaje pritožbe pristojnemu sodišču, prav tako pa tudi, da se za osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, šteje dan oddaje pritožbe upravi zaporov za dan vročitve sodišču. Obsojena je nato po prav tako pravilnih prvostopenjskih ugotovitvah vložila pritožbo prepozno. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da jo je poslala po navadni pošti (prejeto neposredno po pošti navadno) 18. 2. 2026 in naslovila na Višje sodišče v Mariboru. Na slednje je prispela 20. 2. 2026 (Višje sodišče jo je takoj posredovalo prvostopenjskemu), torej po poteku 30-dnevnega roka za pritožbo. Glede na to, da tudi ni bila poslana po pošti priporočeno je prepozna.

5Rok za vložitev pritožbe je zakonski, prekluzivni rok. Sodišče mora nanj paziti po uradni dolžnosti. Z zamudo roka za pritožbo procesni udeleženec izgubi pravico vložiti pritožbo. Prepozno pritožbo mora zato v skladu z določbo drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 389. členom ZKP prvostopenjsko sodišče zavreči. To je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom tudi naredilo. Ravnalo je pravilno.

6V sedaj obravnavani pritožbi obsojena po vsebini graja odločitev prvostopenjskega sodišča, vsebovano v sodbi z dne 14. 1. 2026. Navaja namreč, da se nahaja na prestajanju kazni zapora v ZPKZ na Igu in zato plačevanje škode oškodovancu, ki izhaja iz posebnega pogoja, ni bilo mogoče. Naproša, da se ji omogoči obročna poravnava dolga ter navaja, da bi ji preklic pogojne obsodbe še dodatno poslabšal stanje in podaljšal prestajanje kazni, oškodovancu pa ne bi mogla povrniti dolga, kar resnično želi storiti. S takimi navedbami ne more uspeti.

7Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.

8Po obrazloženem, ko obsojena tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa in ko tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP) je bilo njeno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Obsojena s pritožbo ni uspela, a jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP glede na njeno slabo ekonomsko socialno stanje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.