VSM Sodba II Cp 208/2026

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) plačilo zneska 2.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2025 ter povrnitev nastalih pravdnih stroškov (točka I) ter odločilo, da je tožnica dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov plačati znesek 671,98 EUR na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti (točka II).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica z navedbo, da jo izpodbija iz vseh razlogov določbe 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja kot bistveno, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, čeprav samo nima potrebnega strokovnega znanja za presojo o medicinskih vprašanjih, ki so bistvena za odločitev. Tožnica je dosledno zatrjevala, da je zaradi ravnanja toženca utrpela intenziven primarni in sekundarni strah, ki je imel konkretne posledice na njeno zdravstveno stanje, kar je potrdila tudi z zdravstveno dokumentacijo, bila je tudi hospitalizirana. Sodišče je brez pomoči izvedenca samo presojalo, ali so bile ugotovljene zdravstvene težave posledica obravnavanega dogodka ali ne in zaključilo, da je šlo za subjektivne navedbe tožnice. Zavrnitev tega dokaznega predloga je zato bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadalje je sodišče zmotno presodilo protipravnost ravnanja toženca, saj je njegovo ravnanje neupravičeno relativiziralo in ga zmanjšalo na raven navadnega prepira. Tožnica je dosledno navajala, da ji je toženec grozil, da ji bo porušil hišo, kar predstavlja konkretno in resno grožnjo, usmerjeno v njen dom in varnost. Takšne besede presegajo običajno verbalno konfliktno komunikacijo in so objektivno zmožne povzročiti hud strah pri povprečnemu človeku, še posebej, ko so bile izročene v neposredni fizični bližini. Toženec se ni omejil zgolj na besede, temveč se je s svojim telesom zaletaval v tožnico, šel z rokami proti njenemu obrazu in ji žugal tik pred obrazom. Takšno ravnanje pomeni neposredno fizično ustrahovanje, ki ustvarja občutek neposredne ogroženosti, ne glede na to, ali je do udarca prišlo ali ne. Pravno odločilno ni, ali je bil telesni stik dejansko izvršen, temveč ali je bilo ravnanje takšne narave in intenzitete, da je pri tožnici vzbudilo utemeljen strah za lastno telesno integriteto in varnost. Sodišče je pri presoji teh okoliščin napačno izhajalo iz lastne subjektivne ocene, da mahanje z rokami pred obrazom in grožnje z rušitvijo hiše ne dosegajo praga protipravnosti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da naj bi bila zdravstvena diagnoza postavljena zgolj na podlagi subjektivnih navedb tožnice. Prav zaradi tega, ker je sodišče brez izvedenca poseglo na področje medicinske stroke, je spregledalo, da zdravniška dokumentacija potrjuje akutno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki je časovno in vsebinsko neposredno povezano z obravnavanim postopkom. Sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, saj je tožnici bila z zavrnitvijo ključnega dokaznega predloga odvzeta možnost, da učinkovito dokaže utemeljenost svojega zahtevka. Tožnica predlaga razveljavitev sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4V pritožbenem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti (določba drugega odstavka 350. člena ZPP) in v okviru pritožbenih navedb, kršitev ni ugotovilo. Pritožba očita kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) z navedbo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, vendar neutemeljeno. Ta dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen (točka 4 obrazložitve), ker je sodišče zaključilo, da tožnica ni dokazala protipravnosti zatrjevanega škodnega dogodka, v katerem naj bi ji nastala nepremoženjska škoda, ki je predmet njenega tožbenega zahtevka (točka 8 obrazložitve). Tudi pritožbeni razlog nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen, sodišča pa je ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno materialno pravno okvalificiralo.

5Tožnica uveljavlja od toženca plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v škodnem dogodku dne 4. 2. 2025, ko ji je toženec grozil, da bo porušil njeno hišo, ji z rokami šel proti obrazu in ji nato z roko žugal pred obrazom. Tožnica v pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, čeprav samo nima potrebnega strokovnega znanja za presojo medicinskih vprašanj, ki so bistvena za odločitev o zadevi, ter da je napačno izhajalo iz lastne subjektivne ocene, da mahanje z rokami pred obrazom in grožnje z rušitvijo hiše ne dosegajo praga protipravnosti. Navaja, da ni pravno odločilno, ali je bil telesni stik dejansko izvršen, temveč ali je bilo ravnanje takšne narave in intenzitete, da je pri tožnici vzbudilo utemeljen strah za lastno telesno integriteto in varnost.

6Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve dokazno ocenjevalo izvedene dokaze ter na podlagi skupne dokazne ocene ugotovilo potek spornega dogodka, v katerem naj bi ji toženec povzročil premoženjsko škodo. Dokazno je ocenilo tako izpovedbo tožnice kot toženca ter izpovedbe vseh prič, pri čemer pa je bistveno, da je dejansko v celoti sledilo izpovedbi tožnice: "ko je prišla domov, ji je toženec, ki je sedel pred svojo hišo, rekel, da so ji slikali hišo in ji v nabiralniku pustili pismo. Zaradi tega je s papirji šla do žene toženca, saj so bili ti dokumenti v zvezi z dolgom za njo. V tistem trenutku je do nje začel teči toženec, pri tem mahal z rokami proti njej, mahal je grobo, prav tako ji je rekel, da ji bo porušil hišo. Nato je prišla policija, bilo ji je slabo, zaradi česar so jo odpeljali v bolnišnico." Toženec je navedbe in izpovedbo tožnice zanikal v delu, da bi grobo mahal proti njej in ji govoril, da ji bo porušil hišo. Izpovedal je, da edino, kar je rekel, da naj odstrani iz njene parcele garažo oziroma vikendico.

7Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve, v okviru presoje elementa protipravnosti, v celoti sledilo izpovedbi tožnice in dejanje pravilno ovrednotilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da ugotovljene konkretne okoliščine (v prepiru izrečene besede toženca, da ji bo porušil hišo), ne predstavljajo takšne intenzitete in oblike grožnje, da bi lahko govorili o nedopustni grožnji oziroma o protipravnem ravnanju. O tem ne moremo govoriti niti v primeru mahanja z rokami pred obrazom tožnice, ob nespornem dejstvu, da fizičnega kontakta med strankama ni bilo. Tudi zaslišani priči A. A. in B. B., ki sta bili slučajno v bližini, sta dogajanje med pravdnima strankama opisali kot glasen prepir. Zato je pritrditi, da besede, ki jih je toženec izrekel v dogodku dne 4. 2. 2025, tudi objektivno gledano niso takšne, da bi jih povprečen udeleženec primerljivega dogajanja, lahko doživljal kot resno grožnjo, da bi torej toženec uporabil takšno verbalno ali fizično silo, da bi lahko opredelili njegovo ravnanje za protipravno. Ugotovitev o nedokazanosti elementa protipravnosti vodi k pravilni materialnopravni presoji, da toženec za škodni dogodek ni odškodninsko odgovoren.

8Pritožbi je sicer pritrditi, da sodišče samo nima strokovnega znanja za presojo, ali so bile zatrjevane zdravstvene težave tožnice posledica obravnavanega dogodka ali ne, vendar ta navedba sodišča v obrazložitvi ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Ker mora za obstoj civilnega odškodninskega delikta tožnica dokazati kumulativno vse elemente, torej tako protipravnost kot vzročno zvezo in škodo, je že v primeru, ko eden od elementov ni podan, mogoče zaključiti, da toženec odškodninsko ni odgovoren. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem zatrjevane vzročne zveze in nastale škode. Zgolj iz tega razloga je dokaz z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, s katerim je tožnica želela dokazati nadaljnje elemente odškodninskega delikta, to je vzročno zvezo in škodo, pravilno zavrnjen kot nepotreben.

9Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče pri presoji okoliščin, ki jih tožnica zatrjuje kot škodni dogodek, ki je po njenem protipraven, napačno izhajalo iz lastne subjektivne ocene, in sicer, da mahanje z rokami pred obrazom in grožnje z rušitvijo hiše ne dosegajo praga protipravnosti. Pritrditi je, da je lahko tudi verbalno in psihično nasilje protipravno ter povzroči pravno priznano nepremoženjsko škodo. Vendar ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo do prepira med pravdnima strankama, takšnega zaključka ne omogočajo. Dogodek, ki ga je tožnica sicer dokazala¹, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče opredeliti kot resno grožnjo, kot kršitev splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode². Sodišče namreč v oceni protipravnosti ugotovljenega dogajanja ne sme upoštevati neurejenih odnosov med pravdnima strankama, ki so v obravnavanem dogodku tožnico očitno tako vznemirili, da je ravnanje doživela kot resno grožnjo, ki se je odrazila na njenem zdravstvenem stanju. Sodišče prve stopnje je v okviru protipravnosti pravilno presojalo okoliščine škodnega dogodka, kot ga je v obravnavanem postopku zatrjevala in dokazala tožnica.

10Ob pomanjkanju protipravnosti dogodka z dne 4.2.2025, kot enega od kumulativno zahtevanih elementov civilnega delikta, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo nepremoženjske škode pravilno zavrnilo, saj ni podana toženčeva odškodninska odgovornost.

11Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

12Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (določba 154. in 165. člena ZPP).

¹ Da je toženec grobo mahal z rokami pred njenim obrazom ter ji govoril, da ji bo porušil hišo.
² VSL Sodba I Cp 359/2023, z dne 27.6.2023.