VSL Sklep V Cp 241/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (II. točka izreka) potrdi.

1Zapuščinsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka) in A. A. napotilo, naj zoper zapustnikove otroke (zakonite dediče prvega dednega reda) vloži tožbo z ustreznim zahtevkom, da ima zakonito dedno pravico po zapustniku iz naslova njune zunajzakonske skupnosti (II. točka izreka). Določilo je, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh po pravnomočnosti napotitvenega sklepa, sicer se bo zapuščinski postopek nadaljeval ne glede na zahtevek A. A. (III. točka izreka), in da se postopek prekine za 30 dni oziroma do pravnomočnega končanja pravdnega postopka (IV. točka izreka). Nosilni argument sodišča je, da je dedna pravica A. A. manj verjetna, ker je bila zakonska zveza med njo in zapustnikom razvezana, obstoj zunajzakonske skupnosti pa se ne domneva in je dokazno breme na A. A., ki obstoj te skupnosti zatrjuje.

2Zoper II. točko sklepa, s katero je sodišče prve stopnje na pravdo napotilo A. A., se pritožuje slednja in poleg nje še ena od zakonitih dedinj - zapustnikova hči B. B. (v nadaljevanju pritožnici). Odločitvi očitata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Pritožnici predlagata, naj višje sodišče na pravdo napoti C. C., ki je edini nasprotoval obstoju dedne pravice, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa. Po njunem mnenju je sodišče odstopilo od stališča sodne prakse, da sodišče na pravdo napoti tistega, čigar trditev "odstopa od izhodiščnega (dokazno podprtega) stanja, torej od dejanskega in listinskega stanja, ki ga potrjujejo v postopku že zbrani dokazi". S tem v zvezi naštevata tri odločbe višjih sodišč. Pritožnici sta prepričani, da tudi v obravnavani zadevi sporno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti "temelji izključno na trditvi C. C., ki odstopa od izhodiščnega, sicer dokazno podprtega stanja, izkazanega v samem zapuščinskem postopku." Zato se jima zdi nosilno stališče sodišča nerazumno, v njem vidita protispisno, arbitrarno in selektivno dokazno oceno, ki krši načelo proste presoje dokazov. Poudarjata, da sta A. A. in zapustnik po razvezi zakonske zveze ohranila zunajzakonsko skupnost, kar potrjujejo smrtovnica, prijava njunega stalnega prebivališča na istem naslovu in dva od treh zapustnikovih otrok - dedičev v zapuščinskem postopku. Nepravilno naj bi ju sodišče napotilo na pravdo, ker da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, kar naj bi potrjeval sklep VSL II Cp 1543/2019. Vprašanje dokazovanje pozitivnih ali negativnih dejstev po mnenju pritožnic ni pomembno, odločilna je le verjetnost posamezne pravice glede na obstoječe dokaze. Poudarjata, da je med dediči sporno le, ali je življenjska skupnost po razvezi zakonske zveze prenehala, kar je pozitivno dejstvo, ki bi ga moral dokazovati dedič (a o njem ni navedel ničesar - ne o razdružitvi gospodinjstva ne o prekinitvi osebne, čustvene in ekonomske povezanosti).

3Pritožba ni utemeljena.

4Zapuščinsko sodišče je premislek o tem, kdo naj ima v pravdi o obstoju iz zunajzakonske skupnosti izvirajoče dedne pravice vlogo tožeče stranke in kdo tožene, oprlo na zakon, kakor ga ustaljeno razlaga sodna praksa¹ in ki je v sozvočju s teorijo.² Odločitev torej ni ne arbitrarna niti ne odstopa od sodne prakse.

5Konkretno. Zakon o dedovanju (ZD) v prvem odstavku 213. člena kot kriterij za presojo, koga sodišče napoti na pravdo kot tožnika, določa verjetnost zatrjevane pravice. Verjetnost je najnižja stopnja spoznanja stvarnosti, pomembno nižja od prepričanja. Verjetnosti dedičeve teze zato zapuščinsko sodišče ne raziskuje s polnim izvajanjem dokazov. Zato pritožbena polemika, kolikor je uperjena v pomanjkljivost dokaznega postopka, nima smisla.

6Sodišče je pri oceni verjetnosti izhodiščno točko prav določilo v materialnem dokaznem bremenu. Materialno breme (trditi in) dokazati (ko gre za verjetnost pa izkazati) obstoj zunajzakonske skupnosti, ki vzpostavlja dedno pravico, je na osebi, ki takšno pravico uveljavlja. V izhodiščni, začetni točki je na tej osebi tudi procesno (trditveno in) dokazno breme.³ To procesno breme lahko z nje preide na drugo stranko (dediča). Preide tedaj, ko sodišče iz razpoložljivega gradiva (podatkov iz dostopnih evidenc, listin v spisu ipd.) oceni za verjeten obstoj tistega, za kar nosi svoje materialno breme. V takem primeru je potem na nasprotni stranki procesno breme izkazati nasprotno: da obstoj zatrjevanega verjetno ni resničen, in tako izmenjujoče naprej. Procesno breme je torej dinamično, ker prehaja med procesnimi subjekti glede na uspeh dokazovanja (v našem primeru izkazovanja), medtem ko je materialno breme statično - je na tistem, ki uveljavlja pravico.

7Pritožba v bistvu ocenjuje, da procesno gradivo tako intenzivno podpira tezo A. A., da je ta bolj verjetna od dedičevega (konkretiziranega) nasprotovanja tej tezi. Dedič je trdil, da sta se zapustnik in A. A. razvezala, živela ločeno, vsak v svojem stanovanju in gospodinjstvu, brez čustvene navezanosti in ekonomske skupnosti. Verjetnost obstoja zunajzakonske skupnosti je po mnenju pritožnic izkazana zato, ker: (i) tako piše v smrtovnici; (ii) ker sta imela A. A. in zapustnik ob njegovi smrti prijavljeno prebivališče na istem naslovu in (iii) ker je obstoju zunajzakonske skupnosti oporekal le eden od treh zapustnikovih otrok, medtem ko sta jo druga izrecno priznala.

8Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da A. A. ni izkazala verjetnosti obstoja zunajzakonske skupnosti. O njeni pravici dedovati kot zunajzakonska partnerka nič tehtnega ne pove okoliščina, koliko udeležencev postopka se z njo strinja in koliko jih je proti. Prav je sodišče prve stopnje kot neodločilno ovrednotilo okoliščino, da je A. A. v smrtovnici navedena kot zunajzakonska partnerka. Pri tem je prav namenilo znatno težo dejstvu, da je podatke za njeno sestavo organu dala ena od pritožnic,⁴ medtem ko dedič, ki obstoju zunajzakonske skupnosti nasprotuje, pri sestavi sploh ni sodeloval. Verjetnosti obstoja zunajzakonske skupnosti v okoliščinah tega primera res ne more vzpostavi niti to, da sta imela A. A. in zapustnik v času njegove smrti prijavljeno bivališče na istem naslovu. Pri tem je pomembno, da sta bila nekdaj poročena (kar pojasnjuje obstoj istega prebivališča), a nato razvezana (kar spodje pomen skupnega prebivališča⁵). Rečeno z besedami pritožbe: A. A. je s svojo zahtevo ostala v izhodiščnem, dokazno nepodprtem stanju. To je v stanju zatrjevanja obstoja zunajzakonske skupnosti razvezanih zakoncev, ki mu eden od dedičev argumentirano nasprotuje. Že v tem se pričujoči primer razlikuje od tistih, na katere se sklicuje pritožba. Poleg tega se niti ena od odločitev, na katere se sklicujeta pritožnici, ne nanaša na vprašanje verjetnosti obstoja zunajzakonske skupnosti, marveč gre v vseh gre za vprašanje verjetnosti obsega zapuščine oziroma daril.⁶ Zato je pravilna odločitev, da je pravica A. A. manj verjetna in mora prevzeti vlogo tožnice v pravdi. Tam bo imela priložnost od sodišča zahtevati, naj njeno pravico ugotavlja v polnem dokaznem postopku.

9S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene trditve. Ker tudi ni našlo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Denimo sklepa VSL III Cp 667/2025 in v njem citirane odločbe ter I Cp 442/2020, na katero se je prav sklicalo že sodišče prve stopnje.
² Glej A. Božič Penko v M. Čujovič, S. Kraljić (ur.): Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor, 2025, str. 790.
³ A. Božič Penko, isto.
⁴ To je tista, ki ji A. A. v pisni izjavi odstopa svoje dedni delež.
⁵ V zvezi s tem je A. A. navedla, da sta stanovanje še fizično ločila, a zaradi dolgov, kar naj bi bil tudi razlog za razvezo.
⁶ Gre za sklepe VSL I Cp 942/2023, VSL II Cp 1022/2021 in VSM I Cp 238/2020 in VSL II Cp 1543/2019.