VSL Sklep II Cp 1799/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožeča stranka (tožnica) je vložila tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Trdi, da v skupno premoženje sodita hiša v A. in hiša v B., trije avtomobili, denarna sredstva na računih tožene stranke (toženec), 100 g naložbenega zlata in najemnine, ki jih prejema toženec z oddajanjem kletnega stanovanja v hiši v A. Predlagala je izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve obeh hiš.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

3V pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Trdi, da za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča verjetno izkazana objektivna nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena in se izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, ne zahteva, pač pa le izkaz nastanka posledice (sklep VSL I Cp 1854/2009 in I Cp 2102/2016). Stališče izpodbijanega sklepa, da bi morala izkazati konkretno ravnanje toženca, je materialnopravno zmotno. Sodišče je odločalo, kot da bi šlo za zavarovanje denarne terjatve in zahtevalo t.i. subjektivno nevarnost (prim. sklep VSL II Cp 680/2019). Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve so milejši, ni potrebno, da nevarnost izvira iz dolžnikove sfere (sklep VSL II Cp 1673/2022). Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. V konkretnem primeru nevarnost ne izhaja zgolj iz golega lastništva toženca, ampak tudi iz drugih okoliščin, ki jih je navajala, in sicer, da jo je toženec izključil iz uporabe nepremičnin, da zavrača vsak poskus sporazumne ureditve premoženjskopravnih razmerij in si lasti celotno premoženje, da brez njenega soglasja upravlja s skupnim premoženjem, oddaja ga v najem, ne da ji ključev, niti ne priznava njenega upravičenja do deleža najemnine. Vse to kaže na samovoljno upravljanje s premoženjem, to pa pomeni, da z veliko verjetnostjo obstaja nevarnost, da bo z nepremičninami tudi razpolagal in ji s tem onemogočil uveljavitev njene lastninske pravice.

Ker je toženec edini, ki je v javnih knjigah vpisan kot lastnik predmetnih nepremičnin, obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo z njimi razpolagal. To potrjuje njegovo ravnanje, ko je tožnico v celoti izključil iz upravljanja skupnega premoženja. Upoštevati je treba tudi, da med njima vlada visoka stopnja konfliktnosti, kar pogosto vodi v poskuse izigranja solastniških upravičenj. Glede na vrednost nepremičnin, ki sta skupno ocenjeni na 659.936,00 EUR, je nerazumljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnici ne grozi težko nadomestljiva škoda. V primeru prenosa lastninske pravice na tretje osebe zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo ne bo mogla uveljaviti stvarnopravnih zahtevkov. Grozi ji nepovratna izguba lastninske pravice na nepremičninah visoke vrednosti in bo uveljavljanje denarnih zahtevkov po izgubi nepremičnine bistveno težje kot uveljavljanje stvarnopravnih zahtevkov. To predstavlja težko nadomestljivo škodo.

V nasprotju s 3. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ sodišče ni opravilo tehtanja med neugodnimi posledicami. Ne more vzdržati argumentacija, da je začasna omejitev razpolaganja z nepremičnino hujša posledica od možnosti nepovratne izgube lastninske pravice. Možnost nastanka izrednih okoliščin v sferi toženca je hipotetična in pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe ni relevantna. S skupnim premoženjem je mogoče razpolagati le skupno, toženec pa v konkretnem primeru niti nima potrebe po razpolaganju s predmetnimi nepremičninami, torej mu z izdajo začasne odredbe ne more nastati škoda, večja od neznatne.

4Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje stališčem prvostopenjskega sodišča. Pojasnjuje, da nima nobenih dolgov. Namen, ki ga tožnica želi doseči s predlogom za izdajo začasne odredbe, je že dosegla z zaznambo spora na hiši, v kateri živi s hčerkama. Opozarja, da tožnica sama navaja, da toženec nima potrebe po razpolaganju s predmetnimi nepremičninami. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjskega sklepa.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica zatrjuje, da so izpolnjene vse tri alternativno določene predpodstavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode; - da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej. Trditveno in dokazno breme glede predpostavk za izdajo začasne odredbe je na tožnici (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Presoja prvostopenjskega sodišča, da ju tožnica ni zmogla, je pravilna.

7Pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pride v poštev pri izdaji klasičnih zavarovalnih začasnih odredb, tj. odredbah, ki jih sodišče izda, ker obstoji verjetnost, da v pravdi uveljavljane terjatve ne bo mogoče izvršiti oziroma uveljaviti. Za izdajo take začasne odredbe zadostuje objektivna nevarnost, a si tožnica zmotno razlaga pomen tega pojma. Objektivna nevarnost pomeni, da zadostuje zgolj obstoj nevarnosti, ni pa pomembno, od kod izvira - lahko s strani toženca, tretjega ali višje sile. Glede na navedbe pritožbe višje sodišče še pojasnjuje, da subjektivna nevarnost, ki mora biti ugotovljena za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, pomeni, da se zahteva izkaz takih ravnanj (storitev ali opustitev) dolžnika, ki merijo na preprečitev uveljavitve terjatve. V obeh primerih pa mora predlagatelj začasne odredbe zatrjevati in dokazati obstoj takšnih okoliščin konkretnega primera, ki kažejo, da bo izvršba oziroma uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. Golo zanikanje obveznosti nasprotne stranke in abstraktna, vedno grozeča možnost kršitve pravice, ne zadostujeta. Tožnica bi morala verjeten obstoj nevarnosti natančno zatrjevati in dokazati.¹

8Skladno z ustaljeno sodno prakso mora predlagatelj začasne odredbe za obstoj objektivne nevarnosti dokazati nekaj več kot zgolj možnost, da bo nasprotna stranka s spornim predmetom razpolagala². Temu stališču pritrjuje tudi teorija.³ Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, je presežena (sklep VSL I Cp 1854/2009), neprimerljiva (sklep VSL I Cp 2102/2016 - gre za vprašanje prenosa poslovnega deleža), sklepa VSL II Cp 680/2019 v bazi ni, sklep VSL II Cp 1673/2022 pa potrjuje pravilnost stališč izpodbijanega sklepa.

9Zatrjevane okoliščine, da je toženec tožnico izključil iz skupne uporabe nepremičnin, da zavrača vsak poskus sporazumne ureditve premoženjskopravnih razmerij, si lasti celotno premoženje, z njim upravlja brez soglasja tožnice in ji ne priznava upravičenja do deleža najemnin ter ne da ključev, izkazujejo, da med pradvnima strankama obstaja spor glede skupnega premoženja, ne pa tudi, da bo zaradi spora onemogočena ali precej otežena uveljavitev terjatve - ugotovitve, kaj sodi v skupno premoženje pravdnih strank in velikosti deležev na skupnem premoženju.

10Glede na dejstvo, da je pri nepremičnini, ki je v zemljiško knjigo vknjižena v Sloveniji (hiša v A.), vpisana zaznamba tega spora, tožničine navedbe o nepovratni izgubi lastninske pravice v primeru odtujitve te nepremičnine tretjemu ne vzdržijo. Ob vknjiženi zaznambi spora se kupec nepremičnine ne more uspešno sklicevati na svojo dobrovernost. V hiši v Avstriji pa toženec živi in tožnica niti trdi ne, da jo namerava odtujiti. Nasprotno; pri utemeljevanju pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ navaja, da potrebe prodati jo nima.

11Za izdajo začasne odredbe zaradi izpolnjenega pogoja po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ mora predlagatelj začasne odredbe navesti in dokazati, da grozi nevarnost nastanka škode, da bo ta težko nadomestljiva in da jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe.⁴ Težko nadomestljiva škoda je pravni standard. Sodišče mora presoditi, ali zatrjevane okoliščine konkretnega primera lahko predlagatelju začasne odredbe povzročijo takšno škodo, ki bi tako prizadela njegov pravni položaj, da bi bilo posledice težko odpraviti ali omiliti.

12Z navedbami, da bo v primeru odtujitve nepremičnin dobrovernemu tretjemu izgubila lastninsko pravico, tožnica utemeljuje tudi nastanek težko nadomestljive škode. Ker se tretji na dobrovernost vsaj glede hiše v A. ne bo mogel sklicevati, tožnici izkaz nastanka težko nadomestljive škode s temi trditvami ni uspel. Svojega slabega finančnega položaja tožnica ne zatrjuje, zato izpad dohodka od najemnin ne dosega standarda težko nadomestljive škode. Iz podatka tožbe o naslovu bivanja tožnice je razvidno, da uporablja eno od nepremičnin, ki naj bi sodile v skupno premoženje nje in toženca, zato morebitna izključitev iz skupne uporabe drugih nepremičnin ne predstavlja take škode, ki bi terjala izdajo začasne odredbe. Očitno je, da si toženec ne lasti vseh nepremičnin. Nemožnost sporazumne ureditve premoženjskopravnih razmerij po razvezi zakonske zveze tudi ne utemeljuje nastanka težko nadomestljive škode.

13Posplošeno navajanje posledic in povzemanje zakonske dikcije ne zadošča za izkaz pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker je vsak poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico za lastnika škodljiv, bi morala tožnica neobstoj hujših neugodnih posledic za toženca konkretno zatrjevati in dokazati.

14Očitek, da sodišče ni opravilo tehtanja glede posledic neizdaje začasne odredbe, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica ni izkazala, da ji bo v primeru neizdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, medtem ko bi tožencu s prepovedjo odtujitve in obremenitve njegovih nepremičnin lahko nastala škoda. Sedaj že ustaljeno stališče sodne prakse in teorije je, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.⁵ V fazi postopka, ko sodišče presoja pogoje za izdajo začasne odredbe, je upoštevna zgolj hipotetična možnost nastanka takih okoliščin, da bi se lastnik nepremičnine zaradi razrešitve teh okoliščin odločil za razpolaganje z nepremičnino.

15Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljeni ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP. O vseh stroških postopka, vključno s tistimi, ki so pravdnima strankama nastali v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, bo sodišče odločilo v končni odločbi.

¹ N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 41.
² Gl. npr. sklepe VSL I Cp 878/2013, I Cp 2325/2017, II Cp 1673/2022, II Cp 1800/2022, I Cp 440/2025 in številni drugi.
³ A. Galič, Učinki začasnih odredb, Gradivo za seminar Učinkovito uveljavljanje terjatev - izkušnje ZIZ, Nebra, str. 3.
⁴ V opombi 1 navedeno delo N. Pogorelčnik Vogrinc, stran 88 in 89.
⁵ Ibidem, stran 75 do 77.