VSL Sklep I Cp 220/2026

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je začasno zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa ter dogovora o poravnavi obveznosti do pravnomočnosti končanja tega pravdnega postopka.

2Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe oziroma podredno sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, svojo odločitev pa je temeljito obrazložilo, zaradi česar toženka v svoji pravici do izjave ni prizadeta. Pod krinko uveljavljanja neenakopravne obravnave pa se ne more za utemeljeno izkazati niti kritika razlogov glede verjetnosti obstoja terjatve, saj se z njo po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar bo odgovorjeno spodaj.

6V nadaljevanju pritožbeno sodišče pojasnjuje, na katero ureditev in njeno razlago se je oprlo, katero sodno prakso šteje za pravilno in uporabljivo v obravnavani zadevi ter katera pravna stališča šteje za odločilna za izid te zadeve. Iz utemeljitve bo tudi razvidno, zakaj je v konkretnem primeru zavrnjena drugačna razlaga, ki jo zagovarja toženka tudi s sklicevanjem na stališča pravne teorije.

7Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8Ne drži pritožbena teza o neuporabljivosti sodb SEU in Direktive². V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK³ je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK⁴). Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot⁵, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

9Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi (obe citirani določbi Direktive nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten, pri čemer testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja torej ustreza abstraktno dejansko stanje ene od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.⁶ Je pa treba presojo nepoštenosti v okviru ZVPot vselej opraviti ob upoštevanju minimalnih jamstev Direktive in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU⁷ .

10V zvezi s stališčem toženke o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti gre pojasniti, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU.⁸ Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio⁹ (že od njenega začetka). Glede problematike retroaktivnosti je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da sodišče s tem, ko z uporabo stališč novejše sodne prakse napolni pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, ne obide prepovedi povratne veljavnosti predpisov. Gre za razvoj prava, ki temelji na Ustavi, stališčih ESČP in Ustavnega sodišča,¹⁰ ne pa za sodno prakso, ki bi z retroaktivno razlago zakona vnašala rešitve z retroaktivnimi posledicami kot to skuša prikazati toženka. Ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe relevantna sodna praksa še ni obstajala, zato sodišče v konkretnem sporu navedenega ključnega pravnega standarda (logično) ne more napolniti s tedaj aktualno sodno prakso s področja obravnavane problematike.¹¹

11V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo enako kot v sklepu o začasni odredbi, da tožnika nista bila opozorjena, da neomejeno valutno tveganje ni zgolj hipotetična možnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom in presoji izpodbijanega sklepa, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti izkazala, da sta prejela pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se kot povprečna potrošnika, ki prejemata dohodke v EUR, nista mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka, in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne zadostuje torej opozorilo o obstoju valutnega tveganja kot ga zatrjuje toženka, saj na podlagi takšnega, abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil. Ker ni zahteve po točno določenem načinu informiranja, bi lahko načeloma toženka tožnika na kakršenkoli način informirala o razsežnosti prevzetega tveganja. Toženka podaje informacije takšne intenzivnosti niti ni zatrjevala. Ne jasno pogodbeno besedilo ne prebiranje pogodbe pri notarju in opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev, ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja¹². Četudi so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati)¹³, je pomembno njeno zavedanje o tveganosti pogodbenega pogoja. Opozorilo na tveganje tako ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi¹⁴.

12Novacija je pogodba, s katero se stranki že obstoječe obveznosti dogovorita, da ta obveznost ugasne in nastane namesto nje nova obveznost tako, da je veljavno prenehanje prejšnje obveznosti odvisno od nastanka nove. Novacija, ki je kavzalen pravni posel, je usmerjena v prenehanje obstoječe obveznosti in njeno nadomestitev z novo. Prvi odstavek 325. člena OZ¹⁵ namreč določa, da s pogodbo o prenovitvi prejšnja obveznost preneha, nova pa nastane. Ker je tako prejšnja obveznost pogoj za nastanek nove, pogodba o novaciji nima učinka (je nična), če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (prvi odstavek 326. člena OZ). Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto¹⁶. Sama toženka v pritožbi trdi, da sta bila Dogovora o poravnavi obveznosti s tožnikoma sklenjena z namenom dogovora o obročnem odplačilu dolga iz kreditnih pogodb, od katerih je pred tem odstopila, ko tožnika obrokov kredita nista plačevala. Prenovljena obveznost, ki je okužena z ničnostjo prejšnje obveznosti, je zato brez učinka, torej je nična. Tožnika sta zato izkazala verjetnost, da sta tudi Dogovora nična. Ker bi toženka lahko zahtevala izpolnitev na podlagi vseh spornih poslov (tudi na podlagi kreditne pogodbe, od katere je naknadno odstopila), je sodišče prve stopnje utemeljeno zadržalo njihovo učinkovanje.

13Sodba C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir), je bila sprejeta v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo sodišče v Varšavi v zvezi s tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF¹⁷. Tožnika sta v postopku predlagala odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Finančni produkt in okoliščine iz zadeve C-287/22 so v bistvenem podobni okoliščinam iz te pravde, zato je neutemeljen pritožbeni pomislek o uporabljivosti v sodbi zavzetih stališč.

14Neutemeljeni so tako tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. Pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22: (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev¹⁸, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek¹⁹, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev²⁰.

15Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov) o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode tako ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več, kot sta od nje prejela (prejela sta 90.036,01 EUR, toženki pa sta do vložitve tožbe plačala 146.642,55 EUR). Pritožnica te ugotovitve ne izpodbija. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Potrošnikov finančni položaj je kot pravno pomembna okoliščina oziroma pogoj za začasen odlog plačila zapadlih mesečnih obrokov v sodbi C-287/22 izpostavljen izključno v povezavi z omenjenim finančnim bremenom²¹. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

16Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse²².

17Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

18Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. Tudi o stroških tega pritožbenega postopka bo zato odločeno s končno odločbo (151. člen, šesti odstavek 163. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. ZPP se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 239. in 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Ur. l. RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami.
² Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
³ Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.
⁵ Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) ter odločbe II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 37/2023.
⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-14/21, 31. in 32. točka obrazložitve.
⁸ Glej sklep II Ips 75/2023, 19. točka obrazložitve.
⁹ Glej odločbo Up-14/21, opomba 102.
¹⁰ Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025, 17.-27. točka obrazložitve in tam citirane vire.
¹¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 35/2025, 23. točka obrazložitve.
¹² Glej odločbo Up-54/19, 20. točka obrazložitve.
¹³ Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila). Dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.
¹⁴ Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 69/2023, 23. točka obrazložitve.
¹⁵ Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.
¹⁶ Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 7/2022, 18. točka obrazložitve.
¹⁷ Sodba C-287/22, 12. in 13. točka obrazložitve.
¹⁸ Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.
¹⁹ Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.
²⁰ Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.
²¹ Sodba C-287/22, 53. in 59. točka obrazložitve.
²² Glej npr. sklepe VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024, II Cp 1723/2025.