VSM Sklep I Ip 790/2025

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da mora dolžnik upniku v roku 8 dni povrniti še 8,03 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 17,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. V presežku je upnikov zahtevek zavrnilo.

2Zoper zavrnilni del sklepa je pritožbo vložil upnik. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu upnika z dne 24. 9. 2025 za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov v celoti ugodi in se dolžniku naloži v plačilo celotne priglašene stroške oziroma da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa naj se upniku priznajo stroški pritožbenega postopka. Nasprotoval je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sodišče stroške za sestavo stroškovnika in materialne stroške priznalo že s sklepom z dne 12. 6. 2025. Navedel je, da je v obravnavanem primeru izvršitelj z obračunom z dne 23. 9. 2025 obračunal izključno stroške, ki so nastali v zvezi s plačilom dolžnika izvršitelju dne 22. 9. 2025 (v višini 300,00 EUR). O teh stroških zato sodišče ni moglo odločiti že pred 22. 9. 2025, saj ti stroški pred tem datumom še niso nastali in jih izvršitelj tudi ni obračunal, upnik pa ne priglasil. Upnik jih je namreč priglasil šele z vlogo z dne 24. 9. 2025. Upnik tudi ni soglašal s stališčem sodišča prve stopnje o neupravičenosti izdaje obračuna stroškov. Navedel je, da je obveznost poročanja sodišču in upniku s posredovanjem pisnega poročila o svojem delu po opravljenih neposrednih dejanjih izvršbe in zavarovanja izvršitelju naložena v 38.c členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Nikjer v predpisih pa ni mogoče zaslediti, da bi bilo poročilo z obračunom izvršitelja smiselno šele po uspešno opravljeni izvršbi in da bi izvršitelj delni obračun lahko izdal le izjemoma, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. V zakonu je namreč podano izrecno navodilo izvršitelju, da mora izdati obračun tudi po opravi enega ali več posameznih izvršilnih dejanj, čeprav zadeva še ni končana, če je to potrebno glede na okoliščine in naravo zadeve. Po mnenju upnika je prevzem plačila izvršilno dejanje, izvršitelj pa je v tem primeru upravičen izdati poročilo in vanj vključiti obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja (tretji odstavek 61. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja - v nadaljevanju: Pravilnik). Ocena potrebnosti izdaje takega obračuna glede na okoliščine in naravo zadeve je prepuščena izvršitelju. O razlogih za izdajo obračuna (delno plačilo dolžnika) je bil upnik seznanjen in temu ni nasprotoval, zato je obračun potrdil, s tem pa so upniku tudi nastali stroški. Izvršitelj mora delovati hitro, profesionalno in transparentno, zato je izdajanje v predpisih predvidenih delnih obračunov pravica in obveznost izvršitelja, ki služi tako zaščiti upnika kot tudi varstvu pravic dolžnika in izvršitelja. Dolžnik je tako namreč s sklepi sodišča sproti obveščen o stroških, ki mu nastanejo tekom izvršilnega postopka, in lahko njihov tek in nastajanje s celotnim plačilom dolga nemudoma prekine.

3Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o upnikovem predlogu za priznanje izvršilnih stroškov z dne 24. 9. 2025, s katerim je upnik zahteval povrnitev stroškov, nastalih z delom izvršitelja, ki mu jih je izvršitelj obračunal z obračunom plačila za delo in stroškov izvršitelja z dne 23. 9. 2025 v višini 25,11 EUR, in sicer 14,0o EUR (50 točk po četrti alineji tar. št. 16 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom - v nadaljevanju: Pravilnik o tarifi) za prevzem plačila dolžnika z dne 22. 9. 2025, 5,60 EUR (20 točk po sedmi alineji tar. št. 16 Pravilnika o tarifi) za obračun stroškov, 5% materialnih stroškov v znesku 0,98 EUR in 22% DDV v znesku 4,53 EUR. Sodišče je upniku priznalo in dolžniku v plačilo naložilo stroške v znesku 17,08 EUR (50 točk za prevzem plačila dne 22. 9. 2025 in 22% DDV), v presežku (tj. glede zneska 8,03 EUR) pa je upnikov zahtevek zavrnilo.

6Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko upniku ni priznalo tudi pavšalnega zneska 5% materialnih stroškov, obračunanega od priznanega zneska plačila izvršitelju za prevzem dolžnikovega plačila z dne 22. 9. 2025, tj. v znesku 0,70 EUR, in 22% DDV od tega zneska, vse skupaj 0,86 EUR. Izvršitelj je namreč upniku materialne stroške v višini 5% obračunal v skladu z določbo tretjega odstavka 10. člena Pravilnika o tarifi, kot zavezanec za DDV pa je upniku upravičeno obračunal tudi DDV. Ker so bili stroški, ki jih upnik iz tega naslova dolguje izvršitelju, potrebni za izvršbo, je upnik njihovo povrnitev utemeljeno zahteval od dolžnika (peti odstavek 38. člena ZIZ).

7Utemeljena je tudi pritožbena graja glede nepriznanja stroškov iz naslova plačila za sestavo obračuna stroškov, s katerim je izvršitelj upniku obračunal plačilo za delo in stroške v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila z dne 22. 9. 2025. Upnik v tej zvezi utemeljeno opozarja, da za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov, ki so upniku nastali v zvezi s prevzemom dolžnikovega plačila z dne 22. 9. 2025, ni relevantna odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov sestave obračuna stroškov, ki jo je sodišče sprejelo v predhodno izdanem sklepu, na kar se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo sodišče prve stopnje. Izvršitelj je v obračunu z dne 23. 9. 2025 namreč upniku obračunal plačilo za delo in stroške, nastale s sestavo tega obračuna stroškov, o stroških, ki so upniku nastali v tej zvezi, pa s predhodno sprejetim sklepom še ni moglo biti odločeno.

8Drži sicer, da v skladu z določbo prvega odstavka 61. člena Pravilnika izvršitelj obračun plačila za delo in za povračilo stroškov izvršitelja praviloma vključi v končno poročilo, ki ga na podlagi 60. člena Pravilnika izdela po opravi vseh izvršilnih dejanj v posamezni zadevi. Vendar pa je v tretjem odstavku 61. člena Pravilnika možnost izdaje obračuna predvidena tudi po opravi enega ali več posameznih izvršilnih dejanj, čeprav zadeva še ni končana, in sicer če izvršitelj oceni, da je to potrebno glede na okoliščine in naravo zadeve. Pri tem upošteva višino stroškov in plačilo za delo ter predvideno daljše časovno obdobje, ki bo potrebno za opravo vseh preostalih izvršilnih dejanj v tej zadevi, ki pa ne sme biti krajše od enega meseca. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da so okoliščine, ki opravičujejo izdajo takšnega obračuna, podane tudi v obravnavani zadevi. Kot izhaja iz podatkov spisa, dolžnik v obravnavani zadevi obročno odplačuje dolg s plačili izvršitelju. V takem primeru je izvršitelj že na podlagi določb 53., 54. in 55. člena Pravilnika sodišču in upniku še pred opravo vseh izvršilnih dejanj dolžan podati poročilo o prevzetih plačilih in o poplačilu upnika iz prevzetih plačil. Ob tem pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje smotrno, da izvršitelj sproti izdaja tudi obračune plačila za delo in za povračilo stroškov, ki jih je upniku upravičen obračunati v zvezi s prevzemi delnih plačil. Namen izvršilnega postopka je v popolnem poplačilu celotne terjatve, za izterjavo katere je dovoljena izvršba. Dolžnik je upniku dolžan povrniti tudi stroške izvršilnega postopka, vključno s stroški, ki upniku (utemeljeno) nastanejo z delom izvršitelja (prvi v zvezi s petim odstavkom 38. člena ZIZ ter 293. člen ZIZ), in sicer potem, ko jih sodišče po prejemu upnikove zahteve odmeri in dolžniku naloži v plačilo. Povrnitev stroškov, ki nastanejo z delom izvršitelja, pa lahko upnik zahteva šele po prejemu obračuna izvršitelja. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da se izvršitelj na podlagi izrecne določbe tretjega odstavka 38.c člena ZIZ za svoje terjatve do upnika iz naslova plačila za opravljeno delo in povračila stroškov v prvi vrsti poplača iz izterjanega zneska, torej tudi iz zneska plačila, ki ga prejme od dolžnika. Takšno poplačilo je dopustno šele na podlagi dokončnega obračuna (oziroma na podlagi sklepa sodišča, če je upnik zahteval, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče), zaradi česar mora izvršitelj v ta namen najprej izdati obračun, v zvezi z njegovo izdajo pa si je v skladu s sedmo alinejo tar. št. 16 Pravilnika o tarifi upravičen obračunati tudi plačilo za izdelavo obračuna stroškov v višini 20 točk.

9Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tako neutemeljeno zavrnilo upnikov zahtevek za povrnitev stroškov iz naslova plačila izvršitelju za sestavo obračuna stroškov v višini 20 točk (5,60 EUR), prav tako pa tudi zahtevek za povrnitev stroškov iz naslova povračila materialnih stroškov, obračunanih v višini 5% od plačila za sestavo obračuna stroškov (0,28 EUR), in zahtevek za povrnitev stroškov iz naslova 22% DDV v višini 1,29 EUR, vse skupaj 7,17 EUR.

10Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da se dolžniku (poleg zneska 17,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je dolžniku v plačilo naložilo že sodišče prve stopnje, kar pritožbeno ni izpodbijano) naloži še povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 8,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ; 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Upnik je v pritožbi sicer zahteval, da naj se mu priznajo tudi stroški pritožbenega postopka, vendar teh v pritožbi ni določno in opredeljeno navedel, kot se to zahteva v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnik stroške plačila sodne takse za pritožbo v višini 26,40 EUR sicer priglasil naknadno (po plačilu sodne takse), z vlogo z dne 13. 10. 2025. Povrnitev teh stroškov pa je s sklepom z dne 22. 12. 2025 dolžniku naložilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje odločitve o stroških pritožbe zato ni sprejelo.