VSL Sklep III Cp 895/2026

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in II. točki) potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I) predlogu za podaljšanje zdravljenja zadržane osebe A. A. ugodilo in (II) zadržano osebo proti volji še naprej zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice B., najdlje do vključno 31. maja 2026. Hkrati je sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun sodišča in bo o njihovi višini odločeno po pravnomočnosti tega sklepa (III).

2Zoper sklep se je pravočasno laično pritožila zadržana oseba. Ne strinja se, da je zadržana proti volji, ker je ob prihodu normalno podpisala soglasje. Ne strinja se, da je tavala po stopnicah in nadlegovala sosede. Stik je imela le s sinom. Potrdi, da je res opustila terapijo, a zato, ker ni nič pomagala. Že mesec dni je na oddelku, pa ji nič ne pomaga. Doma se je veliko gibala, skrbela za zdravo prehrano in sploh zdravo živela. Zato ne vidi razloga, da bi bila tako dolgo v bolnišnici. Ne strinja se, da je kogarkoli ogrožala. Tudi materialne škode ni povzročila. Pripravljena se je zdraviti, vendar le z zdravili, ki ji bodo pomagali. O cvetnem prahu je sosedi govorila v zvezi s tem, da mora bolj pogosto brisati pohištvo. Pogovor pa je res nanesel tudi na vojno. Prosi za ponovno oceno dolžine zadržanja na zdravljenju v bolnišnici.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena URS¹), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen URS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr², ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez osebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5Brez dvoma gre za ukrep, s katerim se občutno poseže v osebno, telesno in duševno integriteto zadržane osebe. Zaradi zdravstvenih in terapevtskih ciljev, ki se s tem ukrepom uresničujejo, je ta ukrep potreben in dopusten, kadar oseba zaradi narave svoje duševne motnje ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja in je namenjen preprečevanju nadaljnjega ogrožanja ter oskrbi, varstvu in zdravljenju osebe, da bi se odpravili vzroki, ki so narekovali odreditev takega ukrepa.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja zadržane osebe in na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. C. C., na katerega ni bilo pripomb, zanesljivo ugotovilo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in svojo odločitev skrbno obrazložilo ter je pritožbena pojasnila zadržane osebe in pavšalno zanikanje ne omajajo.

7Zadržana oseba smiselno uveljavlja, da pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni izpolnjen. Pogoji so v tej alineji navedeni alternativno, kar pomeni, da zadostuje, da je izpolnjen eden od njih. Zadržani osebi se povzročanje materialne škode ne očita, o nadlegovanju sosedov pa ni bilo poročano le ob obravnavanem dogodku, temveč tudi v preteklosti. Jezavosti v času bolnišničnega zdravljenja in groženj osebju pa zadržana oseba niti ne zanika. Sodišče prve stopnje pa vidi izpolnjenost pogoja iz navedene alineje primarno v tem, da zadržana oseba huje ogroža svoje zdravje, ker je opustila terapijo in jo tudi v bolnišnici odklanja. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je ta ocena sodišča prve stopnje pravilna, saj se slabi učinki opuščanja terapije na zdravje zadržane osebe, kot je pojasnil izvedenec, že kažejo. Učinki terapije so namreč že slabši in bo za polno učinkovanje terapije potreben daljši čas. Zato je podaljšanje zdravljenja zadržane osebe v bolnišnici tudi utemeljeno.

8Zadržana oseba se v pritožbi neutemeljeno zavzema tudi za krajše zdravljenje. Kolikšen čas je potreben, da terapija polno učinkuje in se stabilizira stanje zadržane osebe, je strokovno vprašanje. Sodišče odloči o dolžini zdravljenja v psihiatrični bolnišnici na podlagi mnenja izvedenca.³ Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da oseba, ki odklanja terapijo, postaja še bolj odporna na zdravljenje in zato so učinki zdravljenja slabši. Zadržana oseba pritrjuje, da terapijo odklanja in pojasnjuje, da nič ne pomaga. Izvedenec je pojasnil, da je znano, da antipsihotična zdravila začno polno učinkovati šele po približno treh do štirih tednih. Polnega učinka terapije pri zadržani osebi še ni, kar ugotavlja tudi sama, prav iz razloga opuščanja terapije. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je treba zadržano osebo zadržati na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom še za dodatne tri tedne, da bo terapija začela polno učinkovati.

9Pritožbeno sodišče prižnici še pojasnjuje, da jo lahko psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče, če se bo njeno zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

10Po navedenem in ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP⁴), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1⁵ in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

¹ Ustava Republike Slovenije.
² Zakona o duševnem zdravju.
³ VSC Sklep II Cp 343/2020 z dne 1. 9. 2020, VSL Sklep II Cp 433/2018 z dne 21. 2. 2018.
⁴ Zakon o pravdnem postopku.
⁵ Zakon o nepravdnem postopku.