VSL Sodba I Cp 1175/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi:

"II. Tretja toženka in četrti toženec sta dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 9.415,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tretja toženka in četrti toženec sta dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.206,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Tožnica je žena pokojnega A. A., umrlega ... 2019. Prva toženka, drugi toženec in tretja toženka so otroci tožnice in pokojnega. Četrti toženec je njun vnuk in sin tretje toženke.

2Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani poteka zapuščinski postopek po pokojnem A. A. Tožnica je iz zapuščine pokojnega izločala del premoženja na podlagi stališča, da gre za njuno skupno premoženje. Ker sta tretja toženka in četrti toženec njenemu zahtevku nasprotovala, je bila napotena k vložitvi tožbe. To je storila z vložitvijo tožbe v obravnavanem postopku.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg skupnega premoženja tožnice in pokojnega A. A., pri čemer delež tožnice na tem premoženju znaša 1/2 in ta delež posledično ne sodi v zapuščino po pokojnem A. A., delež pokojnega na navedenem premoženju pa znaša prav tako 1/2 (I. točka izreka). Tretji toženki je naložilo, da v roku 15 dni tožnici povrne pravdne stroške v višini 9.415,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

4Tretja toženka vlaga pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da delež tožnice na ugotovljenem skupnem premoženju znaša največ 30 % (in ta delež ne sodi v zapuščino pokojnega A. A.), delež pokojnega A. A. pa najmanj 70 %. Sodišče naj tožnici naloži plačilo vseh priglašenih stroškov tretje toženke. Podrejeno predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

V pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) o dohodkih pokojnega A. A. in spremljajočega dopisa, ki ju je tretja toženka priložila prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2023. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve, sodišče namreč ni prebralo prilog B, še manj se je do njih opredelilo. S takšnim ravnanjem je storilo kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče pred izdajo sodbe ni obravnavalo zadnje pripravljalne vloge tretje toženke z dne 21. 2. 2024, kakor tudi ne tožničine tretje pripravljalne vloge z dne 20. 2. 2024. Na ta način nobeni stranki (vključno s četrtim tožencem, ki se ni odpovedal obravnavanju podatkov ZPIZ) ni dalo možnosti izjaviti se o navedenih dokazih. S tem jim je kršilo pravico do izjave in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je nepravilno ugotovilo razmerje med dohodki tožnice in pokojnega A. A. Iz podatkov ZPIZ izhaja, da je imel pokojni v obdobju od leta 1968 do 1988 najmanj 2,54-krat višjo plačo kot tožnica. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je pokojnina pokojnega znašala približno enkrat več kot pokojnina tožnice, saj iz podatkov ZPIZ izhaja, da je znašala najmanj 2,52-krat več. Tretja toženka je prepričana, da je bila razlika še bistveno višja v korist A. A. Dohodki pokojnega so bili tako praktično celotno trajanje zakonske zveze najmanj 2,5-krat višji od dohodkov tožnice oziroma so dohodki pokojnega znašali najmanj 73 %, dohodki tožnice pa največ 27 % vseh dohodkov obeh zakoncev. Sodišče bi moralo pri odločanju kot izhodišče upoštevati takšno razmerje dohodkov in ga nato korigirati z ostalimi okoliščinami. V zvezi s tem je nepravilna ugotovitev, da je bil prispevek tožnice k funkcioniranju družine bistveno večji od prispevka pokojnega A. A. Nepravilne so ugotovitve, da naj bi le tožnica skrbela za otroke; da naj bi bila tožnica z otroki sama 10 let, ker naj bi bil zapustnik v tem času službeno nastanjen v B. in da naj bi zgolj tožnica (v primerjavi z zapustnikom) opravljala domača hišna opravila. Sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je bila v družini skoraj 20 let neprestano prisotna hišna pomočnica. Ta je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča opravljala vsa gospodinjska opravila, prala, likala (razen srajc pokojnega), kupovala, kuhala, vozila otroke v vrtec in na popoldanske aktivnosti. Tako je bilo tudi v času službovanja pokojnega v B. V tem času je bil pokojni zgolj formalno zaposlen v B., dejansko pa je deloval iz C., kjer je imel pisarno. Tožnica je pokojnemu res zelo predano stala ob strani v starosti, vendar njegove zdravstvene težave niso terjale obsežne pomoči, hkrati pa je tudi pokojni skrbel za tožnico, ko se je ona soočala z zdravstvenimi težavami. Tožničini dohodki iz naslova njenega posebnega premoženja niso takšni, da bi vplivali na deleža zakoncev na skupnem premoženju. Poleg tega so bili ti dohodki porabljeni za priboljške in ne za ustvarjanje novega premoženja. Nesorazmerje prispevkov zakoncev v skupno premoženje je takšno, da utemeljuje odstop od zakonske domneve enakih deležev.

Napačna je tudi odločitev o stroških. Toženci so nujni sosporniki, zato bi moralo sodišče odločiti, da tožničine stroške krijejo po enakih delih.

5Na pritožbo sta odgovorila tožnica in četrti toženec. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev, četrti toženec pa se je zavzel za to, da ji sodišče ugodi.

6Pritožba je delno utemeljena.

O procesnih kršitvah in postopku pred pritožbenim sodiščem

7Višje sodišče je zadevo prvič obravnavalo na seji senata 19. 11. 2025.

8Ob obravnavi je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo zadostne, razumljive in jasne razloge, ki si medsebojno ne nasprotujejo, prav tako niso v nasprotju s podatki spisa.

9Višje sodišče pa je pritrdilo pritožbeni graji o storjeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je sodišče prve stopnje storilo s tem, da: 1) pri odločitvi ni upoštevalo izjav tožnice in tretje toženke glede podatkov ZPIZ o osebnih dohodkih tožnice in pok. A. A.; 2) strankam ni dalo možnosti izjaviti se o tretji pripravljalni vlogi tožnice, vloženi 20. 2. 2024, in pripravljalni vlogi tretje toženke, vloženi 21. 2. 2024, in 3) ni prebralo (vseh) listinskih dokazov, ki jih je predložila tretja toženka.

10Iz zapisnika o opravljenem naroku z dne 11. 10. 2023 tako izhaja, da so se navzoče stranke¹ odpovedale obravnavanju podatkov ZPIZ o dohodkih tožnice in pokojnega A. A. na obravnavi, niso pa se odpovedale izjavi o teh podatkih. To pravico sta tožnica in tretja toženka uresničili v vlogah z dne 20. 2. 2024 in 21. 2. 2024. Sodišče prve stopnje teh vlog pri odločitvi ni upoštevalo, prav tako ju ni vročilo ostalim strankam. Tretja toženka je tudi utemeljeno opozorila, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v listine, ki jih je predložila, in so vpisane pod prilogo B. Neupoštevana dokazna listina je (le) spremni dopis ZPIZ z dne 6. 3. 2022, iz katerega je razvidna višina pokojnine pokojnega A. A. ob njegovi smrti. Ostale listine predstavljajo bodisi navedbe tretje toženke, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo in obravnavalo, bodisi sodno prakso domačih sodišč, ki jo sodišče pozna in jo mora upoštevati samo, bodisi listine, ki so enake listinam, vpisanim pod drugo označbo prilog ter jih je sodišče prve stopnje prebralo in upoštevalo (dohodki pokojnega A. A.).

11Vse ugotovljene procesne kršitve je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 347. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato s svojimi ugotovitvami seznanilo stranke in jim dalo možnost, da se izjavijo o podatkih ZPIZ in navedbah drugih strank o teh podatkih. Sporočilo jim je tudi, da bo pri svoji odločitvi upoštevalo s strani tretje toženke predloženo in s strani sodišča prve stopnje prezrto listino.

12Pritožbeno sodišče je stranke hkrati pozvalo, naj se izjavijo glede oprave pritožbene obravnave. Tožnica, tretja toženka in četrti toženec so se pritožbeni obravnavi pisno odpovedali. Pritožbeno sodišče je prvo toženko in drugega toženca obvestilo, da glede na njuno pasivnost v postopku šteje, da tudi sama ne zahtevata oprave pritožbene obravnave. Ker se takšnemu razumevanju pritožbenega sodišča nista uprla, je sodišče o zadevi odločilo na seji senata (prvi in drugi odstavek 279.a člena ZPP). Pri tem je - kot je bilo napovedano - upoštevalo tudi izjave strank o podatkih o osebnih dohodkih tožnice in pokojnega A. A., pridobljenih od ZPIZ, ter listinski dokaz, ki ga je v postopku predložila tretja toženka in ni bil upoštevan.

13Navedbe v odgovoru na pritožbo četrtega toženca so podane po izteku pritožbenega roka. Kolikor v njih širi razloge iz pritožbe tretje toženke, so zato prepozne in neupoštevne. Enako velja za navedbe, s katerimi sodišču prve stopnje očita, da mu je kršilo pravico do izjave postopku, ker kljub njegovemu opravičilu ni preložilo naroka in ga zato ni zaslišalo. Res je, da je tak očitek v pritožbi navedla tudi tretja toženka, vendar gre za pritožbeni razlog, ki se nanaša na posameznega nujnega sospornika, ne pa na njihovo skupnost, zato ga mora vsak sospornik zase pravočasno uveljaviti sam.²

O utemeljenosti pritožbe

14Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku ni sporen obseg skupnega premoženja tožnice in pokojnega A. A. Sporna pa ostajata njuna deleža na tem premoženju.

15Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago pravilno opredelilo določbi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in 74. člena Družinskega zakonika, skladno s katerima se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del (opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino), skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

16Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ne prepozna odstopa od sodne prakse, ki se je oblikovala na podlagi navedene zakonske ureditve, s tem pa tudi ne kršitve načel pravne varnosti in enakosti. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage strank celovito ugotavljalo in pretehtalo zgoraj izpostavljene okoliščine in prispevke zakoncev. Samo dejstvo, da tega ni storilo v takšnem vrstnem redu, kot je to storilo sodišče v kakšnem drugem postopku (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 611/2014 z dne 14. 5. 2014), še ne pomeni odstopa od sodne prakse, prav tako ne utemeljuje očitka o napačni uporabi materialnega prava.

17Odločitev sodišča prve stopnje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, temelji na naslednjih dejanskih okoliščinah:

- tožnica in pokojni A. A. sta zakonsko zvezo sklenila ... 1959 in ostala poročena in v življenjski skupnosti vse do smrti pokojnega v letu 2019 (6o let);

- drugi toženec, tretja toženka in prva toženka so se rodili leta 1960, 1961 in 1966;

- pokojni A. A. je med svojo delovno dobo opravljal pomembne gospodarske in politične funkcije v nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ);³

- tožnica je bila kot univerzitetna diplomirana ... med svojo delovno dobo zaposlena kot asistentka in raziskovalka na fakulteti, razen v času bivanja v B., ko je bila eno leto nezaposlena, preostali čas pa je delala na ... uradu;

- 1967 je začel A. A. službovati v B., 1968 se je v B. preselila celotna družina, konec leta 1971 pa se je tožnica z otroki vrnila v Slovenijo;

- pokojni A. A. je še do leta 1982 služboval v B., domov se je vračal med vikendi;

- plača pokojnega je bila ves čas višja od tožničine plače, in sicer je imel pokojni približno dvakrat večjo plačo, v posameznih obdobjih (letih) pa tudi približno trikrat večjo plačo od tožnice;

- službene obveznosti pokojnega A. A. so terjale sodelovanje tožnice, večkrat se mu je pridružila na raznih sprejemih in drugih službenih dogodkih, ki so bili del njegove službe;

- zakonca sta se upokojila leta 1990 oziroma 1991 in od takrat dalje prejemala vsak svojo pokojnino;

- pokojnina pokojnega A. A. je znašala približno enkrat več kot pokojnina tožnice;

- tožnica je bila od leta 1960 lastnica štirisobnega stanovanja in podstrešnih prostorov na naslovu D. cesta 2, E., ki so predstavljali njeno posebno premoženje;

- tožnica je od leta 1965 do leta 1976 stanovanje oddajala v najem in prejemala najemnino, v letu 1976 pa je stanovanje prodala in zanj prejela kupnino;

- tožnica je v letu 1993 prodala podstrešne prostore in zanje prejela kupnino;

- tožnica je v letu 1992 po zaključenem postopku denacionalizacije podedovala tri poslovne prostore in kletni prostor na naslovu D. cesta 2, E.;

- tožnica je od leta 1992 navedene prostore oddajala v najem in iz tega naslova prejemala najemnino v višini približno 800 EUR mesečno;

- tožnica je dohodke iz svojega posebnega premoženja namenjala potrebam družine;

- za vodenje gospodinjstva in otroke je pretežno skrbela tožnica, zlasti v desetletnem obdobju, ko je pokojni A. A. služboval v B., tožnica pa je z otroki živela v C.;

- družina je imela od leta 1961 do 1980 gospodinjsko pomočnico, ki je varovala otroke, ko je bila tožnica v službi, kasneje pa jim je pripravljala kosilo in opravljala s tem povezana gospodinjska opravila;

- tožnica je predano skrbela za moža v času njegovih dolgotrajnih zdravstvenih težav.

18Pritožbeno sodišče navedene dejanske ugotovitve sprejema, saj temeljijo na izčrpnem in natančnem dokaznem postopku ter prepričljivi dokazni oceni. Sodišče je ugotovljena dejstva tudi ustrezno ovrednotilo in sprejelo pravno pravilno odločitev.

19Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju višine plače zakoncev utemeljeno oprlo na podatke ZPIZ, saj je v njih višina letne plače obeh zakoncev izračunana na iste časovne točke. Za ugotovitev razmerja med dvema zneskoma ni potrebno posebno strokovno znanje in zato tudi ne postavitev izvedenca.

20Tretja toženka sodišču prve stopnje očita, da ni dovolj natančno presojalo podatkov o plačah tožnice in pokojnega A. A. in zato ni pravilno ugotovilo razmerja njunih dohodkov. Vendar po še natančnejši analizi podatkov ZPIZ tudi sama ne ugotovi kaj bistveno drugačnega, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. To je najprej ugotovilo, da je imel pokojni približno dvakrat večjo plačo, v posameznih obdobjih (letih) pa tudi približno trikrat večjo plačo od tožnice, nato pa še, da je imel v povprečju dvakrat večjo plačo od tožnice (čeravno višina njunih pokojnin kaže, da je imela zgolj enkrat višjo plačo⁴). Takšne ugotovitve se ne razlikujejo bistveno od izračuna tretje toženke, da je imel pokojni v celotnem obdobju 2,54-krat večjo plačo.⁵ Pritožbeno sodišče je pri nadaljnji presoji izhajalo iz tega podatka. V podlago presoje je vzelo tudi navedbe tretje toženke, da je imel pokojni približno 2,52-krat večjo pokojnino od tožnice.⁶ Sklicevanje tretje toženke na podatke iz sklepov o odmeri pokojnine, s katerimi utemeljuje še večje nesorazmerje med pokojninama zakoncev, je neutemeljeno, saj je bila tožnici pokojnina odmerjena aprila 1990, pokojnemu pa januarja 1991. Ker je šlo za obdobje izrazitega spreminjanja vrednosti denarja, podatka nista primerljiva.

21Izpostavljeni podatki utemeljujejo navedbe tretje toženke, da so dohodki tožnice iz naslova zaposlitve predstavljali približno 27 % skupnih dohodkov zakoncev, medtem ko so dohodki pokojnega znašali približno 73 % teh dohodkov.

22Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnica v skupnost prispevala tudi prihodke iz naslova svojega posebnega premoženja. Gre za enajst let najemnin za štirisobno stanovanje v E., kupnino za štirisobno stanovanje in podstrešne prostore v E. ter 27 let najemnin za tri poslovne prostore v E.⁷ Pritožbene navedbe, da navedeni prispevek po današnjih cenah ne more presegati 15.000 EUR, so že na prvi pogled neutemeljene, celo neresne. Primerjava denarnih zneskov skozi daljše časovno obdobje je sicer zaradi vpliva monetarne politike, menjave valut in spreminjanja vrednosti denarja otežena, vendar primerjava obsega skupnega premoženja⁸ in tožničinih vložkov jasno kaže, da je šlo za znaten finančni prispevek.⁹ Za obdobje po upokojitvi zakoncev, ko je primerjava enostavnejša, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po navedbah same tretje toženke pokojni A. A. prejemal približno 2.000 EUR pokojnine, medtem ko je tožnica poleg pokojnine v višini 800 EUR prejemala še približno 800 EUR najemnin, skupaj torej približno 1.600 EUR mesečno. Zgoraj ugotovljeno nesorazmerje med prihodki zakoncev se s tem bistveno zmanjša.

23Tretja toženka v pritožbi ponovno izpostavlja izpoved tožnice, da so bili njeni prihodki iz naslova posebnega premoženja pretežno namenjeni priboljškom. V zvezi s temi navedbami je treba najprej poudariti, da v skladu z načelom enotnosti in celovitosti skupnega premoženja ni odločilno, kateri od zakoncev je prispeval k posamezni stvari oziroma za kakšen konkreten namen so bila porabljena določena sredstva. Bistveni so njuni prispevki k življenjski skupnosti kot celoti. V postopku ni bilo niti zatrjevano niti izkazano, da bi tožnica sredstva iz naslova svojega posebnega premoženja uporabljala samostojno in izključno za svoje potrebe oziroma da bi za lastne priboljške porabljala nesorazmerno več kot pokojni¹⁰ ali drugi družinski člani. Nasprotno, iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta zakonca prihodke iz tožničinega posebnega premoženja združevala s prihodki, ki so predstavljali njuno skupno premoženje, nato pa iz tako oblikovane skupne premoženjske osnove sporazumno in skupaj zadovoljevala potrebe sebe in družine. Družina je imela dober, nadpovprečni življenjski standard, zato so bili vsi njeni člani deležni tudi priboljškov in nadstandardnih dobrin.

24Izračun tretje toženke, da je pokojni v času trajanja zakonske zveze zaslužil milijon več kot tožnica, temelji na hipotetičnih in ne dejanskih podatkih. Poleg tega v celoti zanemari tožničin prispevek iz naslova njenega posebnega premoženja. Kot takšen ne more vzbuditi dvoma v zgoraj navedene ugotovitve o finančnih vložkih zakoncev.

25Tretja toženka ne vzbudi nikakršnega dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožničin nematerialni prispevek k funkcioniranju družine v obliki varstva in vzgoje otrok, opravljanja gospodinjskih del, skrbi za dom in družino in pomoči drugemu zakoncu bistveno večji od prispevka pokojnega.

26Pokojni A. A. je med delovno dobo opravljal pomembne politične in gospodarske funkcije. Uspešno opravljanje takšne službe terja veliko časa in nadpovprečno angažiranost. Poleg tega je deset let - prav v obdobju odraščanja otrok, ko je skrb za družino in gospodinjstvo še posebej zahtevna in obremenjujoča - med tednom živel ločeno od družine.¹¹ Na drugi strani se je tožnica po dogovoru s pokojnim možem odločila, da ne bo razvijala kariere in se v poklicnem smislu ni nadpovprečno angažirala. Svoj čas in energijo je prvenstveno vlagala v družino; ves čas je živela z otroki in bila neposredno vpeta v njihovo vsakodnevno življenje. Že ta dejstva kažejo na neutemeljenost in nekritičnost trditve tretje toženke, da sta zakonca v času delovne dobe enakovredno skrbela za družino, otroke in gospodinjstvo. Dokazni postopek je sicer potrdil, da je bil pokojni predan mož in oče, vendar je hkrati pokazal, da se v gospodinjska opravila ni vključeval, pri skrbi za otroke pa je sodeloval predvsem pri sprejemanju pomembnejših odločitev, posameznih šolskih obveznostih in preživljanju prostega časa, medtem ko je glavno breme vsakodnevnih obveznosti - vključno s skrbjo za šolanje ter prostočasne dejavnosti otrok - nosila tožnica. Takšna organizacija družinskega življenja je od nje zahtevala bistveno več prilagajanja in odpovedovanja lastnim interesom in ambicijam.

27Tretja toženka precenjuje pomen dejstva, da je bila v družini 18 let prisotna gospodinjska pomočnica, ki je tožnico delno razbremenjevala skrbi za dom in otroke. V razmerju med zakoncema je namreč bistveno predvsem to, da je bil pokojni v celoti razbremenjen gospodinjskih opravil (ni kuhal, pral, likal ali pospravljal), tožnica pa ne. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub prisotnosti gospodinjske pomočnice še vedno opravljala pomemben del gospodinjskih opravil. Še pomembnejše pa je, da je nosila nesorazmerno večje breme vsakodnevne skrbi za tri otroke. Tudi če je gospodinjska pomočnica občasno peljala otroke v vrtec ali šolo ter jim pripravila kosilo, je bila tožnica tista, ki jih je vzgajala, jim nudila oporo ter skrbela za njihove šolske obveznosti in prostočasne dejavnosti.¹² Poleg tega tretja toženka prezre, da je bila gospodinjska pomočnica v družini navzoča le 18 let v času več kot 60 let trajajoče zakonske zveze. V preostalih 42 letih je za gospodinjstvo v celoti skrbela tožnica. Ta je prevzemala tudi bistveno večji del skrbi za mlajšo hčer, ki je po odhodu pomočnice še vedno živela z zakoncema, kasneje pa tudi del skrbi za skupne vnuke. Pokojni je sicer res skrbel za avtomobil in različna popravila, vendar takšno občasno angažiranje po svoji naravi in obsegu ni primerljivo z vsakodnevnim in trajnim angažmajem tožnice pri skrbi za dom in družino.

28Tretja toženka podcenjuje prispevek tožnice iz naslova pomoči, ki jo je nudila pokojnemu soprogu. Ne gre zgolj za podporo njegovemu službenemu udejstvovanju in poklicni karieri, temveč predvsem za skrb in pomoč v obdobjih poslabšanega zdravstvenega stanja. Od leta 1996 do leta 2017 je pokojni prestal tri operacije kolka, operacijo žolčnika in srčni infarkt. Tožnica je aktivno sodelovala pri njegovi rehabilitaciji po vsakem od teh zdravstvenih zapletov ter v domačem okolju prevzela pomemben del skrbi zanj. Tudi če pokojni ni bil nepokreten, je bil nedvomno oslabljen ter je potreboval obsežno podporo in pomoč, hkrati pa je na tožnico padel pretežni del organizacije njunega vsakdanjega življenja. Njen prispevek iz tega naslova znatno presega prispevek pokojnega pri skrbi zanjo po operaciji kolka.¹³

29Na podlagi celovite presoje vseh izpostavljenih premoženjskih in nepremoženjskih prispevkov obeh zakoncev - na strani tožnice zlasti njenega vložka posebnega premoženja v skupno premoženje ter njenega izrazito večjega nepremoženjskega prispevka - je odločitev sodišča prve stopnje, da niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale odstop od zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju v korist pokojnega A. A., materialnopravno pravilna.

O stroških postopka

30Pritožbeno sodišče pritrjuje tretji toženki, da pravno podlago za odločitev o stroških postopka poleg 154. člena ZPP predstavlja tudi 161. člen ZPP. Vendar njegova uporaba ne vodi v celoti v pravno posledico, za katero se zavzema tretja toženka, tj. da se tožničini stroški naložijo v plačilo vsem tožencem po enakih delih.

31Prva toženka in drugi toženec sta tožničin izločitveni zahtevek priznala že v zapuščinskem postopku. Tudi v obravnavanem postopku mu nista nasprotovala; iz njunih izpovedi jasno izhaja, da ga priznavata. S svojim ravnanjem torej nista prispevala niti k začetku postopka niti k njegovemu poteku in trajanju. Ob upoštevanju drugega in četrtega odstavka 161. člena ZPP zato nista dolžna nositi nobenega dela nastalih stroškov. Drugače povedano: tretja toženka stroškovnega bremena svojih procesnih ravnanj, ki so v nasprotju z jasno izraženo voljo prve toženke in drugega toženca, ne more prevaliti nanju. Tega ne spremeni dejstvo, da prva toženka in drugi toženec tožbenega zahtevka nista pripoznala, saj je očitno, da v položaju nujnega sosporništva na pasivni strani ob nasprotovanju tretje toženke in četrtega toženca njuna pripoznava ne bi imela pravnega učinka.

32Drugačen pa je položaj četrtega toženca. Ta že v zapuščinskem postopku ni priznal tožničinega zahtevka, tudi njegova ravnanja v tem postopku kažejo na nasprotovanje zahtevku, saj bodisi molče bodisi izrecno podpira procesna dejanja in stališča tretje toženke. Pogoji za njegovo razbremenitev plačila stroškov postopka zato niso podani, temveč je tudi on dolžan kriti tožničine pravdne stroške.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

33Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da sta tožnici stroške postopka dolžna povrniti tretja toženka in četrti toženec (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34Tretja toženka je s pritožbo uspela v majhnem delu in le glede stroškovne odločitve, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna tožnici povrniti njej nastale stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za četrtega toženca, ki je v odgovoru na pritožbo izrecno podprl pritožbo tretje toženke. Prva toženka in drugi toženec sta bila tudi v pritožbenem postopku pasivna, zato iz zgoraj navedenih razlogov tožničinih stroškov nista dolžna kriti.

35Za potrebne stroške tožnice pritožbeno sodišče šteje 2.125 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 850 točk za sestavo nadaljnje vloge v postopku z dne 2. 12. 2025 in 39,75 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 2.206,80 EUR.

36Sodišče pa tožnici ni priznalo stroškov sestanka in svetovanja stranki, pregleda spisovne dokumentacije in poročila stranki, saj ne gre za samostojna odvetniška opravila, temveč so te storitve že vključene v storitvi sestave odgovora na pritožbo in vloge. Prav tako ji ni priznalo stroškov vloge z dne 14. 1. 2026, saj je ni pozvalo k vložitvi te vloge, hkrati pa tretja toženka v predhodni vlogi ni navedla ničesar novega ali takšnega, kar bi terjalo tožničin odgovor.

37Tretja toženka in četrti toženec morata priznani znesek stroškov pritožbenega postopka tožnici povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

¹ Četrti toženec na naroku ni bil navzoč in se obravnavanju podatkov ZPIZ ni odpovedal. Na takšno odpoved ni mogoče domnevati niti iz njegove odsotnosti z naroka, saj v trenutku odločitve, da se naroka ne udeleži, ti podatki še niso bile del procesnega gradiva.
² Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni preložilo naroka 11. 10. 2023 in četrtega toženca zaslišalo, ni kršilo načela kontradiktornosti. Četrti toženec ne samo, da ni izkazal opravičljivega razloga za preložitev, saj za svoje trditve o domnevni odsotnosti zaradi poti v tujino ni predložil nobenega dokaza, temveč sploh ni predlagal preložitve naroka. Sporočilo z dne 19. 9. 2023 ni predlog za preložitev naroka, razpisanega za 11. 10. 2023, temveč odgovor na poziv sodišča strankam, da sporočijo, ali se lahko udeležijo naroka 11. 10. 2023 oziroma rezervno naroka 16. 10. 2023. Sodišče prve stopnje četrtega toženca ni bilo dolžno obveščati, da naroka ne bo preložilo, niti mu ni bilo dolžno dajati dodatnih napotkov. Če je bil četrti toženec v dvomu glede postopanja sodišča, bi moral ustrezne poizvedbe opraviti sam.
³ ...
⁴ Ker enkrat višja plača pomeni dvakratnik plače, je iz takšne ubeseditve mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da je imel pokojni povprečno trikratnik tožničine plače.
⁵ Torej 2,54-kratnik tožničine plače.
⁶ Ob smrti je pokojnina pokojnega znašala 2.016,11 EUR, tožničina pokojnina pa 800 EUR.
⁷ Nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano nasprotovala navedbam tožnice, ki jih je podala v zvezi s posebnim premoženjem. Pritožbene navedbe, da je tožnica najemnine za poslovne prostore prejemala šele od leta 2006, so zato nedopustne pritožbene novote.
⁸ To v pretežnem delu obsega petsobno stanovanje na F. ..., C. in polovico počitniške hiše z dvoriščem v G. na Hrvaškem.
⁹ Nenazadnje izračun valorizirane vrednosti kupnin za obe stanovanji na dan smrti pokojnega (https://www.stat.si/inflacija#/revalorisation) pokaže, da kupnina za stanovanje v E. (približno 56.000 EUR) za več kot polovico presega kupnino za stanovanje v C. (približno 38.000 EUR).
¹⁰ Iz navedb strank npr. izhaja, da naj bi hodil na lov, sredstva vlagal v bratov vikend.
¹¹ Tretja toženka tudi v pritožbi vztraja, da je bil pokojni le formalno zaposlen v B., pretežno pa je bival v C., vendar zanemari, da je sama izpovedala, da je bil v tem času ogromno odsoten.
¹² Pomočnica je imela končane štiri leta osnovne šole in v prav veliko pomoč pri opravljanju šolskih obveznosti ni mogla biti.
¹³ Operacijo kolena je imela tožnica po smrti zapustnika.