VSL Sodba I Cpg 40/2026

I. Toženkina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti 1855,62 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 309.925,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2023 do plačila in ji povrniti pravdne stroške.

2Toženka se pritožuje, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z izpodbijano sodbo je bilo toženki naloženo vrniti kredit, ki ga je pri tožnici vzela toženkina univerzalna pravna prednica. Sodišče prve stopnje ni sprejelo obrambe, da toženka ni zavezana vrniti kredita, ker je njen dolg prevzela družba A., d. o. o. Toženka namreč ni navedla, kako je bila tožnica o domnevnem prevzemu dolga obveščena in kako naj bi bila podala soglasje k njemu (kdo pri tožnici naj bi ga izrazil in ob kakšni priložnosti). Opozorilo je tudi na določbo iz kreditne pogodbe, da je za vse njene spremembe obvezna pisna oblika, pri čemer pisne privolitve toženka ni predložila. Poudarilo je, da toženka ni ponudila potrebne trditvene podlage, da bi bila v prevzem dolga vključena tožnica.

5Temu pritožbeno sodišče pritrjuje. Po prvem odstavku 427. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, vključno z ugovori, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Toženka je torej nosila trditveno in dokazno breme tudi glede spornega dejstva, da je tožnica privolila v prevzem dolga. Izpodbijana sodba je pravilna že na podlagi stališča, da toženka ni zmogla že svojega trditvenega bremena. Ob tožničinem izrecnem in kategoričnem zanikanju, da bi privolila v spremembo dolžnika, ni zadostovalo, da je toženka splošno zatrjevala njeno privolitev brez navezave na kakršnekoli okoliščine, v katerih naj bi se ta privolitev zgodila (kdo je izjavil kaj komu in kdaj). Privolitev kot izjava volje in enostranski pravni posel je „pravno obarvano“ dejstvo; če je sporno, ga mora stranka, ki glede njega nosi trditveno breme, razčleniti na tista dejstva, iz katerih je mogoče sklepati na privolitev v prevzem dolga (prim. Nina Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 7, 2009, razdelek 3.3.1.).

6Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni sledilo njenim dokaznim predlogom in zaslišalo njenega nekdanjega direktorja B. B., direktorja družbe A., d. o. o., C. C. in tožničinega „predstavnika“ D. D. Z vsebino dokazov ni dopustno nadomeščati pomanjkljivih trditev. To je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7Izpodbijane sodbe po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti tako, kot da bi bila lahko tožničina privolitev v prevzem dolga izključno pisna. V vsakem primeru pa toženkine trditve ostajajo pod pragom potrebne konkretnosti tudi glede ustnega ali konkludentnega soglasja, na kakršno se v pritožbi še sklicuje. Potrebne konkretizacije ni niti v pritožbi, niti v njej ni napotila na kakšno vlogo ali narok, kjer bi bila toženka podala bolj konkretne navedbe. Iz tega razloga na tem mestu ni potrebna podrobnejša analiza veljavnosti klavzul, kot je zgoraj navedena, da se pogodba sme spreminjati samo pisno.

8Res se volja za sklenitev pogodbe lahko izrazi tudi skozi ravnanje (konkluden­tno), vendar le kadar se iz določenega ravnanja o določeni vsebini volje da sklepati zanesljivo (prim. prvi odstavek 18. člena OZ). Pritožbena navedba, da je „predstavnik tožeče stranke (kar bi potrdile priče) aktivno sodeloval pri dogovoru, da se sredstva nakažejo naprej in da dolg prevzame A., d. o. o.“, ne pomeni zatrjevanja ravnanja, ki bi zanesljivo kazalo na tožničino privoljenje v odstop dolga. Tega ne pomenijo niti druge okoliščine, ki se zatrjujejo v pritožbi, ki pa jih za razumevanje te sodbe ni treba reproducirati in posebej analizirati.

9Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

10Toženki pravica do povrnitve pritožbenih stroškov ne pripada, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154., prvega odstavka 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP tožnici priznalo stroške za nagrado njene pooblaščenke za sestavo odgovora v obsegu 2500 odvetniških točk, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), skupaj 1855,62 EUR ((2500 točk + 35 točk) x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Toženka naj ji plača v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi (gl. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).