VSL Sodba II Cp 1989/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo odškodnine v znesku 4.000,00 EUR z obrestmi za nepremoženjsko škodo, plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 5.000,00 EUR z obrestmi ter objavo preklica navedb in opravičila v pisni in video obliki z vsebino, ki je navedena v točki I.3. izreka sodbe. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 263,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je pritožil tožnik. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravice tožnika do nepristranskosti. Sodnica je dala dovoljenje tožencu, da lahko žali tožnika, njegovo družino, ženo, otroke. Žalitve niso bile usmerjene samo na tožnika, temveč tudi na njegovo ženo, ki je bila v času žalitev noseča. Sodnica načeloma ni obravnavala dokazov tožnika na sodišču, kar predstavlja grobo kršitev pravic. Ni upoštevalo mnenja sodnega tolmača o očitni žaljivosti izjav toženca in predelitev pomena besed iz ruskih slovarjev, ki se uporabljajo v ruski sodni praksi. Sodna tolmačka je potrdila skrajno žaljivost izrazov, edini namen, ki ga je toženec zasledoval, je bila očrnitev in diskreditiranje posla tožnika. Toženec je širil neresnično in škodljivo informacijo o tožniku in njegovem poslu tudi po drugih medijih, o čemer so bila priložena dokazila, ki jim sodišče ni posvetilo pozornosti. Tožnik dodatno prilaga dokaz, da je bil toženec tudi v kazenski zadevi proti njemu (II Ks 000/2021) označen za obdolženega, sodišče pa je ugotovilo, da njegovo dejanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve. Sodišče je brez jasnih dokazov ali zakonske podlage označilo tožnika za javno osebo, samo zaradi njegove aktivnosti na socialnih omrežjih. Absurdna je izjava sodišča, da je tožnik dolžan trpeti kritike, ki so tudi ostre, ki žalijo. Sodišče ne navede zakonodaje, na podlagi katere je odločilo, da je tožnik dolžan trpeti, ko se prizadeneta njegova čast in dobro ime.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik uveljavlja odškodninsko sodno varstvo (po 179. členu OZ¹) v zvezi s toženčevim zapisom dne 22. 9. 2020 objavljenim v Facebook skupini Živimo v Sloveniji² (cca. 10.000 sledilcev), ko je toženec v ruskem jeziku zapisal: "To pa je A. Strašen kreten (rus.j. "mudak"). Uporabljajte iskanje po skupini." in pa: "Potrebno bi bilo podpisati peticijo z zahtevo odvzeti A. in njegovi ženi dovoljenje za stalno bivanje. Ti zaničljivi osebi (rus.j. "čmošniki") sramotita nas vse. Morala bi ostati v Rusiji." Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na materialno pravnem zaključku, da je toženec s spornima izjavama uveljavljal svojo svobodo izražanja v dopustnih okvirjih, zato ni podana protipravnost kot bistven element odškodninskega delikta.

6Tožnik uveljavlja varstvo pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS³) in varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - tudi pravice do časti in dobrega imena (35. člen URS), toženec pa se sklicuje na pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). Omenjene ustavne pravice niso absolutne (neomejene), omejene so s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS). V primeru trka enakovrednih pravic sodišče med njimi vzpostavi ustrezno ravnovesje, oziroma oblikuje pravilo o sobivanju pravic, ki pove, kateri pravici je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost.⁴ Pri tem je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj (resničnost) dejstev je mogoče dokazati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne; glede teh je treba izkazati, da je zanje obstajala zadostna dejanska podlaga. Pomemben je tudi položaj osebe, na katero se izjave nanašajo. Dovoljene so celo izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, če so del razprave o vprašanju, ki je v javnem interesu, razen če je njihov izključni namen v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca. Posebno varstvo uživa politično izražanje (kdaj gre za takšno izražanje je odvisno od osebe, ki se izraža in od teme njenega izražanja), kar je izraz stališča, da je prestroga presoja protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja lahko škodljiva za razvoj demokratične družbe in pluralizma (t. i. zastraševalni učinek oziroma chilling effect). Pri reševanju kolizije med svobodo izražanja in varovanjem osebnostnih pravic se je sodišče prve stopnje naslonilo na ustaljena merila presoje Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)⁵ in Ustavnega sodišča,⁶ ter upoštevajoč konkretne okoliščine primera ugotavljalo, - ali je sporno izjavo šteti za trditev o dejstvu ali za mnenje (kritiko, vrednostno sodbo), - v kakšnem kontekstu je bila sporna izjava zapisana (ali je bila zapisana v okviru razprave o pomembni družbeni temi, ki je v javnem interesu), in - kakšen je (bil) družbeni položaj pravdnih strank.

7Dejanska podlaga izpodbijane sodbe zajema naslednje ugotovitve:

Tožnik je videobloger in influencer. Z ženo imata svoj YouTube kanal za rusko govoreče, ki živijo v Sloveniji, ki bi hoteli priti v Slovenijo zaradi posla, drugih stvari, življenja. Imata 75.000 sledilcev. Tožnik je skupaj s svojo ženo objavil videoposnetek o dogodku dne 10.7.2020, ko so najemodajalci po njegovih trditvah nepričakovano vstopili v stanovanje ter zamenjali ključavnico (kljub temu, da je po njegovih trditvah plačeval najemnino). Na kraj dogodka naj bi prišlo pet policistov, tako da je začel s snemanjem, ker je šlo po njegovih trditvah za samovoljo, policisti pa niso hoteli nič narediti zoper kršitev zakonodaje.

8Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik glede na prej navedeno najmanj relativna javna osebnost, zato je dolžan v zvezi s svojimi javnimi objavami trpeti tudi kritike njegovih ravnanj oziroma objav, ki niso le pozitivne, temveč tudi ostre, ki žalijo.

9Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je bila pomembna presoja, da je za sporno oznako kot žaljivo vrednostno sodbo obstajala zadostna dejanska podlaga (zato jo je mogoče šteti za še sprejemljivo kritiko).⁷ Pomemben je bil širši kontekst, na katerem je temeljil toženčev odziv. Razumevanje širšega družbenega okvira je imelo pomembno težo tudi pri presoji, da namen sporne oznake ni bil v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi oškodovanca (ad personam).⁸ V izhodišču vrednotenja konteksta je bil povprečen bralec - sledilec tožnika na Facebooku.

10Toženec je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil, da je bil povod za njegove besede leta 2020 videoposnetek, v katerem tožnik izjavlja, da je Slovenija skorumpirana dežela, pri čemer je bilo izjavljeno na tak način, da ne gre za posamezen primer. Zaradi tožnikovega posnetka je bil toženec ogorčen, saj sam nikoli ni naletel na primere korupcije. Iz videa je prav tako izhajalo, da je pri plačevanju najemnin prišlo do nekih nezakonitih stvari, da je plačeval najemnino na črno, potem pa jo nehal plačevati. Pod tistim videom je bilo več negativnih komentarjev (morda 200 ali več). Z besedo "mudak" je želel označiti osebo, katere početje oziroma delovanje je iracionalno, ki se obnaša grobo, ki krši družbene ali kakršnekoli druge splošno sprejete norme. Vsi njegovi komentarji se nanašajo na tožnikovo ravnanje, na njegovo izjavo na Facebooku in YouTubu. V videu je tožnik tudi izjavil, da nikomur ne priporoča, da bi se preselil v Slovenijo, nato pa se pritožuje, da nima strank.

11Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se komentarja toženca nanašata na videoposnetek (B1), v katerem tožnik pojasnjuje njegovo razmerje z najemodajalcem, da je zaradi karantene moral prenehati s poslovanjem, da je bila v najemni pogodbi navedena višina najemnine 150 EUR, zahtevali pa so 980 EUR, da noben medij ni želel objaviti videa glede deložacije, da v Sloveniji ni svobodnih medijev, da Slovenija ni več varna država, da v Sloveniji vidi korupcijo, nepotizem med policijo in tožilstvom, ki prikrivata en drugega. Toženec je s svojima vrednostnima sodbama komentiral tožnikovo objavo na YouTubu, s katero se ne strinja. Šlo je za polemiko o družbenem življenju v Sloveniji, morebitni korupciji, nepotizmu, delovanju pravne države. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je takšna debata tudi v korist javnosti, toženec pa ima vso pravico, da se z objavo tožnika, ki zadeve posplošuje na podlagi primera, v katerem se je znašel, ne strinja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je toženčevo mnenje imelo zadostno podlago v dejstvih. Zgolj tožnikova objava na YouTube je zadostovala, da se toženec nanjo odzove, žaljivki sta bili še vedno usmerjeni v predmet javne razprave (ravno z objavo videoposnetka na YouTubu jo je tožnik naredil javno). Šlo je za širšo javno debato o tožnikovem na YouTubu objavljenem prispevku, debata pa je potekala na Facebook strani, kjer tudi sicer velja bolj sproščeno komentiranje in komuniciranje med sledilci. Glede na vsebinski kontekst povprečen sledilec sporne toženčeve izjave ni mogel razumeti kot osebno diskreditacijo tožnika, temveč izključno kot toženčev odziv na tožnikove izjave na YouTubu, s katerimi se ni strinjal. Ne držijo trditve pritožbe, da je bil toženčev edini namen očrnitev in diskreditiranje tožnika. Toženec je zgolj izrazil svoje mnenje o tožnikovem prispevku, nedvomno pa ni imel v mislih zdravstvene diagnoze tožnika (telesno in duševno nerazvitega človeka). Da so žalitve zajele tudi tožnikovo ženo, ni odločilnega pomena za razsojo v tej zadevi, saj tožnikova žena ni stranka tega postopka. Sodišče prve stopnje pravilno tudi ni spregledalo dejstva, da tudi tožnik sam na komentarjih na Facebooku uporablja ostre besede oziroma takšne, ki nakazujejo na grožnjo s fizičnim obračunom.

12Odločitev v zadevi II Ks 000/2021 predstavlja le odločitev kazenskega sodišča o ugovoru zoper obtožnico, na katero pa civilno sodišče v ničemer ni vezano.

13Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami o objavi toženčevega komentarja z dne 22.9.2020 na tožnikovi Facebook strani. Glede teh trditev je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze. Glede žalitev po drugih medijih konkretizirane trditvene podlage tožnika ni bilo, zato se sodišču prve stopnje do teh dokaznih listin ni bilo treba opredeljevati (točka 24 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

14Pomen besed, zapisanih na tožnikovi Facebook strani dne 22.9.2020, je prevedla tolmačka za ruski jezik B. B. Ta prevod se tudi ujema s prevodom tolmačke za ruski jezik dr. C. C. (A2). Kakšnega drugačnega pomena teh besed tožnik ni izkazal. Sodišče prve stopnje je glede pomena besed, kot so bile prevedene, upoštevalo in jasno navedlo, da gre za žaljivi vrednostni sodbi. Vendar tožnik zmotno meni, da že to dejstvo zadošča za materialnopravni sklep o protipravnosti takšnih izjav. Ker lahko svoboda izražanja zajema tudi pretirane, provokativne izjave, pa žaljiva vrednostna sodba sama po sebi ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike.⁹ Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je bila pomembna presoja, da je za sporni oznaki kot žaljivi vrednostni sodbi obstajala zadostna dejanska podlaga (zato jo je mogoče šteti za še sprejemljivo kritiko).¹⁰ Gotovo je način govora, ki ga je uporabil toženec, zaradi uporabe žaljivk nespodoben, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru treba dati prednost svobodi izražanja. Gotovo pa se moramo vsi v družbi truditi za to, da govor ostane na ravni spodobnosti, tudi pri spletnem izražanju.

15Pritožbeno sodišče v procesnih ravnanjih sodišča prve stopnje ni zaznalo pristranskosti. Nasprotno, sodišče prve stopnje si je prizadevalo osvetliti vse vidike spora ter je pri tem pravdni stranki in njuno procesno gradivo obravnavalo enako(vredno) in spoštovalo Ustavo RS. Nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen.

16Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ob tehtanju med enakovrednima pravicama v koliziji treba dati prednost toženčevi pravici do svobode izražanja - toženec s spornima izjavama ni protipravno posegel v tožnikove osebnostne pravice.

17Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ bremeni oškodovanca dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti (protipravnosti) povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo, obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo. V odsotnosti ene od predpostavk odškodninskega delikta (protipravnosti), ki mora biti podana kumulativno z ostalimi predpostavkami, že to dejstvo zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje v točkah 25 do 31 obrazložitve sodbe, ki jih tožnik v pritožbi konkretizirano niti ne izpodbija in ki prav tako utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka.

18Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih - drugi odstavek 350. člena ZPP) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
² Gre za skupino o življenju preseljencev v Sloveniji. Namen te skupine je izmenjava informacij o življenju rusko govorečih v Sloveniji.
³ Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega (t. i. metoda praktične konkordance). Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (12. točka obrazložitve) in Up-538/20 z dne 19. 1. 2023 (38. in 39. točka obrazložitve).
⁵ Ta merila so: 1. vsebina, oblika in posledica izjave; 2. njen prispevek k razpravi v splošnem interesu; 3. predhodno ravnanje in položaj osebe, na katero se objava nanaša; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. razlikovanje med izjavami o dejstvih, ki so lahko podvržene dokazovanju resničnosti, in vrednostnimi sodbami; 6. nujnost posega (upoštevaje težo naloženih sankcij). Glej npr. odločitve ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (40660/08 in 60641/08) z dne 7. 2. 2012, Axel Springer AG proti Nemčiji (39954/08) z dne 7. 2. 2012, Lingens proti Avstriji (9815/82) z dne 8. 7. 1986, Dupuis in drugi proti Franciji (1914/02) z dne 12. 11. 2007, Mamere proti Franciji (12697/03) z dne 7. 2. 2007.
⁶ Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015, Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 , Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 in Up-472/20 z dne 14. 2. 2024.
⁷ Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (11. in 12. točka obrazložitve), Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 (21. točka obrazložitve) in Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 (17. točka obrazložitve).
⁸ Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (19. točka obrazložitve):...Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.
⁹ Glej sodbe ESČP Oberschlick proti Avstiji z dne 1. 7. 1997, Feldek proti Slovaški z dne 12. 7. 2001 in Bodrožić proti Srbiji z dne 23. 6. 2009.
¹⁰ Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (11. in 12. točka obrazložitve), Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 (21. točka obrazložitve) in Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 (17. točka obrazložitve).