VSRS Sklep X DoR 169/2025-5

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z II. točko izreka sodbe I U 530/2022-29 z dne 14. 10. 2025 zavrnilo tožbo zoper tisti del odločbe, št. DT 0610-727/2017-30 z dne 2. 7. 2021, s katerim je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožnici odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) zaradi delnega nepriznanja pravice do popravka po drugem odstavku 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), vezan na lizing pogodbe z družbami A., d. o. o., B., d. o. o., C., d. o. o., in D., d. o. o.

2Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo med strankama med drugim sporno, ali je davčni organ pravilno uporabil sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi s transakcijami iz izpodbijane odločbe, ki so se zgodile v davčnih obdobjih 2013 in 2014, ko teh stališč SEU še ni bilo in je tožnica ravnala skladno z davčno prakso, ki je izhajala tudi iz pojasnila davčnega organa z dne 9. 4. 2014. Sporno je bilo predvsem, ali je davčni organ s spremembo davčne prakse na podlagi kasnejših sodb SEU v še odprtih zadevah posegel v načelo varstva legitimnih pričakovanj.

3Upravno sodišče se je glede vezanosti davčnega organa na stališča SEU v odprtih zadevah sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 60/2024. Glede načela varstva legitimnih pričakovanj pa je ugotovilo, da SEU tudi z upoštevanjem tega načela dopušča spremembo davčne prakse za nazaj ob tehtanju, ali je ravnanje upravnih oblasti ustvarilo razumno in legitimno pričakovanje previdnega in preudarnega gospodarskega subjekta (vprašanje dobre vere), pri čemer mora naštete kriterije v konkretnih zadevah presoditi nacionalno sodišče. Upravno sodišče je to tehtanje opravilo in presodilo, da davčni organ v okoliščinah konkretnega primera omenjenega načela ni kršil.

4Zoper zavrnilni del (II. točko izreka) sodbe tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) vlaga predlog za dopustitev revizije.

5Predlog za dopustitev revizije ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče ocenjuje, da pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za dopustitev revizije niso izpolnjeni (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

7Predlagateljica v predlogu tudi predlaga, naj Vrhovno sodišče pri SEU sproži postopek predhodnega odločanja z naslednjim vprašanjem: "Kakšen je v pravu EU na področju DDV pomen javno objavljenih razlag davčnega organa s strani nacionalnih davčnih organov za že obračunane davčne obveznosti, če so te v okviru možnih razlag prava in so se zato zavezanci nanje utemeljeno zanesli, kasneje pa SEU pravo razloži drugače, zadeve pred nacionalnimi organi pa še niso pravnomočno končane ali zastarane, kar ne vključuje le odprtih postopkov, ampak tudi zavezance, ki so sami obračunali davčne obveznosti ob upoštevanju javno objavljenih razlag in še ni potekel zastaralni rok za obračun in plačilo davkov, obenem pa je v nacionalnem pravnem redu predpisana neomejena vezanost davčnih organov na lastna navodila (pojasnila)?"

8Po presoji Vrhovnega sodišča predlagano vprašanje za predhodno odločanje za rešitev obravnavanega spora ni upoštevno. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je predlagateljica sporne popravke DDV izvedla v davčnih obračunih do januarja 2014, pojasnilo davčnega organa, na katerega se opira izpodbijana sodba, pa je bilo izdano šele 9. 4. 2014. Že iz časovnega zaporedja tako izhaja, da se predlagateljica pri svojem ravnanju ni mogla zanašati na njegovo vsebino. Res je, da so v izpodbijani sodbi omenjena še pojasnila iz let 2008, 2020 in 2021 (31. in 35. točka obrazložitve), vendar se pojasnila iz leta 2008 ne nanašajo na pravico do popravka po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, pojasnila iz let 2020 in 2021 pa - enako kot tisto iz leta 2014 - segajo v obdobje, ko je predlagateljica sporne popravke že izvedla. Odgovor na vprašanje o pomenu javno objavljenih pojasnil davčnega organa v pravu EU, na katera so se pri obračunu davčne obveznosti zanesli davčni zavezanci, tako ne more imeti vpliva na rešitev obravnavanega spora. To pa pomeni, da je Vrhovno sodišče v položaju, v katerem je obveznosti predložitve iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije oproščeno.¹ Kolikor predlagateljica trdi, da bi tudi okoliščina, da davčni organ po prejemu davčnim obračunom ni ugovarjal, morala imeti določeno težo z vidika načela varstva legitimnih pričakovanj, ki je eno od temeljnih načel prava EU, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je SEU v zadevi Határ Diszkont Kft (C‑427/23 z dne 1. 8. 2025) že jasno povedalo, da takšno ravnanje davčnega organa ne vzpostavlja legitimnega pričakovanja davčnega zavezanca, da organ storitev, ki so bile vključene v davčne obračune, kasneje ne bo retroaktivno obdavčil z DDV. Gre torej za acte éclairé, kar prav tako oprošča Vrhovno sodišče od obveznosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje SEU.

9Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

10Predlagateljica je zahtevala tudi povrnitev stroškov, vendar s predlogom ni uspela, zato jih nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Glej v tem smislu sodbo z dne 6. 10. 1982, Cilfit, 283/81, točka 10.