VSL Sodba in sklep II Cp 1937/2024

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v njenem ugodilnem delu (tč. I. izreka) in v stroškovni odločitvi v tč. III izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe (tč. II. izreka) in stroškovni odločitvi v tč. IV. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

IV. Odločitev o stroški pritožbe tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

1Sodišča prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec od zapustnice A. A. za časa njenega življenja prejel darilo v vrednosti 13.823,64 EUR, ki se mu vračuna v njegov dedni delež. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je toženec od zapustnice prejel darilo še v vrednosti 15.930,55 EUR in da naj se mu ta vračuna v njegov dedni delež. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2Zoper takšno odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge.

3Tožeča stranka (v nadaljevnju tožnik) pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je toženec od zapustnice prejel še darilo v vrednosti 13.250,04 EUR. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča, da ne ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Zavrnilni del odločitve temelji na zaključku, da je tožnik višino stroškov prehrane samo ocenjeval, čeprav bi jih bilo mogoče ugotoviti brez sorazmernih naporov. Sodišče bi se lahko pri vrednotenju tega darila oprlo na splošno znana dejstva, npr. na znesek regresa za prehrano med delom, ali ceno povprečno kakovostnega kosila v restavracijah. Ker je zahteval, da se ugotovi, da je toženec v obdobju od vključno oktobra 2008 prejel zapustničino darilo v obliki hrane le v mesečni vrednosti 100 EUR, to pomeni dnevno le v vrednosti 3,33 EUR, to pa je nižji znesek, kolikor je znašal znesek regresa za prehrano med delom. Meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je poskušalo stroške, ki jih je zapustnica porabila za toženčevo prehrano, ugotoviti s pomočjo podatkov o prometu na njenem bančnem računu. Zgrešeno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča strošek lastnika, ki ne more bremeniti toženca. Kot darilo bi moralo sodišče šteti tudi polovico zapustničinega stroška iz naslova bančnih provizij pri plačevanju raznih položnic.

4Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ko ni upoštevalo njegovih ugovorov, da pri plačilu režijskih stroškov in prehrane ni šlo za zapustničino neodplačno naklonitev, ampak je toženec v zameno za te naklonitve opravljal določena dela in hkrati, da sta si delila stroške hrane ter režijske stroške. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se teh navedb, ki jih je toženec podal in uveljavljal tudi v postopku, kjer vtožuje izločitev dela premoženja iz zapuščine na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (ZD), zaradi podvajanja ne more upoštevati v obeh postopkih. Zgolj zato, ker se nasprotne dajatve uveljavljajo še v drugem postopku, to ne more spremeniti narave odplačnega posla v neodplačen posel. Napačno pa je tudi materialno stališče sodišča, da je relevantno, ali je bil tak način kritja stroškov in vračila za naklonitve izrecno dogovorjen med tožencem in zapustnico. Če je toženec npr. pokosil travo okoli domače hiše, zapustnica pa mu je skuhala kosilo, ni mogoče ločeno in ne upoštevaje toženčevega dela trditi, da mu je kosilo podarila. Sodišče bi moralo ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava v celoti zavrniti tožbeni zahtevek, ker zapustničine naklonitve tožencu niso bile neodplačne, saj jih je toženec z nasprotnimi dajatvami odplačal in tudi soprispeval k skupnim stroškom.

5Toženec je tudi odgovoril na pritožbo tožnika in predlagal njeno zavrnitev ter v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7Iz spisovnih podatkov izhaja, da je zapuščinsko sodišče v zapuščinski zadevi po pokojni A. A. napotilo pravdni stranki, ki sta zapustničina zakonita dediča, na pravdo, in sicer tožnika z zahtevkom, da je toženec od zapustnice dobil darilo v obliki stroškov za prehrano in stroškov bivanja, ki jih je zapustnica zanj krila od septembra 2008 do svoje smrti (... 12. 2021), toženca pa je napotilo na pravdo, da v skladu z 32. členom Zakona o dedovanju (ZD) iz zapustničinega premoženja izloči del do 1/2, ki naj bi ustrezal njegovemu prispevku k ohranitvi oziroma povečanju vrednosti zapustničinega premoženja.

8Materialno pravna podlaga tožbe v tem postopku je v 46. členu ZD. Ta v prvem odstavku določa, da se vsakemu zakonitemu dediču v dedni delež vračuna vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. V 29. členu ZD je določeno, kaj je darilo. Darilo je vse, kar je dobljeno na podlagi nekega zapustnikovega neodplačnega razpolaganja, za katerega zapustnik ni bil z zakonom zavezan. Bistvena značilnost daritve je torej neodplačnost - darovalec v zameno za darilo ne prejme ničesar. Če v zvezi s takšno naklonitvijo premoženja obstoji kakšna obveznost, ki jo prejemnik lahko iztoži, ne gre za darilo, ampak za odplačno razmerje. Za odplačno razmerje gre tudi v primeru vzajemnega darila.

Presoja toženčeve pritožbe

9Toženec je v postopku zanikal obstoj omenjene glavne značilnosti daritve. Navajal je, da pri nudenju prehrane in kritju stroškov bivanja ni šlo za neodplačno naklonitev. Od svojega rojstva je živel z zapustnico, ki je njegova babica, v skupnem gospodinjstvu, sprva skupaj z mamo, od njene smrti v letu 2008 pa sam. Ne drži, da ni ničesar prispeval h kritju navedenih stroškov, predvsem pa jih je zapustnici večkratno poplačal s pomočjo, delom in investicijskimi vlaganji v njeno premoženje. Svoj prispevek v pomoči zapustnici, skrbi, delu, vzdrževanju in investiranju, kar je vodilo v ohranitev in povečanje zapustničinega premoženja, ocenjuje v deležu 1/2 in ga v pravdni zadevi, ki se vodi pred istim prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. P 71/2022, izloča iz zapustničinega premoženja.

10Bistveno za odločitev v tem sporu je torej odgovor na vprašanje, ali je bilo zapustničino kritje toženčevih stroškov hrane in bivanja odplačno ali neodplačno. Pritrditi je treba toženčevi pritožbeni kritiki stališča sodišča prve stopnje, da ne bo presojalo in upoštevalo njegovega ugovora, da zapustničino kritje skupnih stroškov prehrane in bivanja v življenjski skupnosti, v delu, ki se nanaša nanj, ni bilo neodplačno, češ da te trditve uveljavlja že v pravdi po 32. členu ZD, v kateri zahteva izločitev dela zapustničinega premoženja, sodišče pa da ne more v dveh postopkih upoštevati istih navedb. Pri tem se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2017, ki je pri presoji dovoljenosti revizije v primeru objektivne kumulacije zahtevkov po 46. in 32. členu ZD v obrazložitvi odločitve navedlo, da imata zahtevka iz naslova vračunanja daril (46. člen ZD) in zahtevek na izločitev dela zapustnikovega premoženja (32. členu ZD) različno pravno in dejansko podlago.

11V navedenem sklepu Vrhovnega sodišča je šlo za drugačen dejanski položaj, saj je tožnik (dedič) v isti tožbi uveljavljal oba zahtevka po omenjenih določbah ZD zoper različni toženki (dedinji), ne pa kot v obravnavanem primeru, ko dediča drug proti drugemu uveljavljata zahtevka, eden zahtevek po 32. členu ZD, in drugi po 46. členu ZD, ki v delu temeljita na istih dejanskih trditvah, kar je logično, saj oba izvirata iz iste življenjske situacije, ki je ni mogoče cepiti na dva položaja in v kateri se materialna in nematerialna pomoč vzajemno in vsakodnevno prepletata. To, da toženčeve trditve, da zapustničino kritje omenjenih stroškov ni bilo neodplačno, temeljijo na istih dejanskih trditvah, kot v postopku P 71/2022, torej ne preprečuje njihove presoje tudi v tem postopku.

12Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec od svojega rojstva živel z zapustnico, svojo babico, v življenjski družinski skupnosti. Takšna skupnost ustvari preplet odnosov, v katerem koristi ene in druge strani ni mogoče zanesljivo ločiti.¹ Življenje v družinski skupnosti implicira skupno uporabo, skupno trošenje in skupno pridobivanje, vedno po pravilih, ki so nastajala in nastala spontano in se jih posamezni člani skupnosti držijo, tudi če se jih ne zavedajo. Pri tem torej ne razmišljajo, kakšna je pravna podlaga njihovih ravnanj. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi moral obstajati dogovor med tožencem in zapustnico o odplačnosti kritja njenih stroškov toženčeve prehrane in bivanja.

13Zapustničino kritje toženčevih stroškov prehrane in bivanjskih stroškov v delu, ki odpadejo nanj, predstavlja darilo le, če zapustnica v zameno za te stroške od toženca ni prejela ničesar. Pritrditi je zato treba tožencu, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati njegove dejanske trditve, da je šlo v obravnavani zadevi za družinsko skupnost zapustnice in toženca, v kateri je imel vsak svoj položaj, vlogo in prispevek ter po celovitem vrednotenju njunega razmerja presoditi toženčev ugovor, da zapustničino kritje stroškov hrane in bivanja toženca ni bilo neodplačno.

14Ker izpodbijana odločitev v ugodilnem delu temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, jo je bilo treba v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče prve stopnje bo toženčev bistveni ugovor, da ne gre za darilo, saj ni podana neodplačnost, ki je glavna značilnost darila, v ponovljenem postopku presojalo prvič. To je razlog, da pritožbeno sodišče omenjene pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj bi v nasprotnem primeru stranko, ki ne bi uspela, lahko prikrajšalo za pravico do pritožbe, hkrati pa za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ni podan negativni pogoj iz drugega odstavka 355. člena ZPP.²

15Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v njenem ugodilnem delu je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožencu naloženo, da tožniku povrne pravdne stroške.

Presoja tožnikove pritožbe

16Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da je toženec prejel od zapustnice darilo mdr. v obliki kritja stroškov prehrane v znesku 15.800 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer glede zneska 2.915,10 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je toženec pri zapustnici pojedel en kuhan obrok dnevno, za katerega je stroške vsaj delno (torej ne v celoti) krila zapustnica. Ugotovilo je, da tožnik tega stroška ni zmogel specificirati, čeprav bi to lahko storil, ampak ga je zgolj ocenil. Zato je zaključilo, da ta strošek v delu, ki presega priznani strošek, ni dokazan. Tak zaključek je pravilen in ga pritožbene navedbe ne izpodbijejo. Opora za ugotovitev in presojo tega stroška na znesek regresa za prehrano med delom, ki ga predpiše minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ali pa na ceno povprečno kakovostnega kosila v restavracijah, ki jo ponuja v pritožbi, pa predstavlja neupoštevno dejansko pritožbeno novoto, saj bi te navedbe lahko podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17Neutemeljena pa je tudi pritožbena kritika nepriznanja stroškov NUSZ in bančnih provizij kot daril tožencu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da gre za stroška, ki ju je v vsakem primeru morala kriti zapustnica sama kot lastnica in tudi uporabnica stavbnega zemljišča oziroma izvajalka bančnega nakazila.

18Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu in stroškovnem delu, v katerem je bilo tožniku naloženo, da tožencu povrne del stroškov postopka (353. člen ZPP).

19Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo, saj se je v odgovoru na tožnikovo pritožbo zgolj skliceval na zaključke prvostopenjskega sodišča, zato te stroške ni mogoče šteti za potrebne stroške postopka (155. člen ZPP). Toženčevi stroški pritožbe, s katero je uspel, pa so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2114/2010, I Cp 1800/2012, I Cp 1520/2013.
² Pritožbeno sodišče ob tem še navaja, da zadeva P 71/2022, v kateri toženec zahteva izločitev iz zapuščine dela, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi premoženja (32. člen ZD), še ni zaključena in torej ni ovir za morebitno združitev pravd (300. člen ZPP).