VSRS Sodba I Up 61/2026

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2054/2025-12 z dne 15. 12. 2025 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper toženkin sklep, št. 2142-3265/2025/12 (1221-06) z dne 1. 12. 2025, s katerim je ta na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrgla njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ter odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje in da bo Republiki Bolgariji predan najkasneje v šestih mesecih od 18. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila njegova predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Z II. točko izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo utemeljitvi toženkinega sklepa z dne 1. 12. 2025. Presodilo je, da tožnik razen golega nestrinjanja s toženkino dokazno oceno in njenim zaključkom, da v Republiki Bolgariji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju EU), nima konkretnih argumentov, zakaj naj bi bila takšna presoja napačna. Po oceni Upravnega sodišča je toženka pravilno pojasnila, da zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti ter da tožnikove navedbe glede hrane, zdravstvene oskrbe in bivalnih pogojev ne dosegajo visokega praga resnosti, ki ga zahteva Sodišče EU za sklep o sistemskih pomanjkljivostih. Upravno sodišče je presodilo tudi, da je toženka argumentirano in prepričljivo odgovorila na tožnikove izjave glede obnašanja uradnih oseb, ter navedlo, da tožnik temu konkretno ne ugovarja. Ocenilo je, da le s ponavljanjem svojih argumentov, do katerih se je toženka že v celoti opredelila, ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost toženkine dokazne ocene.

3Upravno sodišče je pojasnilo, da se je toženka opredelila do vseh poročil, ki jih je predložil tožnik, in da pomanjkljivosti, ki jih je o Republiki Bolgariji zatrjeval, ne dosegajo zahtevanega posebno visokega praga resnosti, zato toženka niti ni imela dolžnosti pridobiti informacij o stanju v Republiki Bolgariji. Zavrnilo je tožnikovo zahtevo, da bi morala toženka za njegovo predajo pridobiti posebna zagotovila Republike Bolgarije. Ta je treba v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pridobiti le v primeru, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Upravno sodišče je pritrdilo toženki, da takšnih resnih dvomov ni. V zvezi s tem je navedlo, da četudi ima tožnik diagnosticirano depresijo, ni trdil¹ in to ne izhaja niti iz zdravniškega potrdila, da bi lahko imela predaja zanj v zdravstvenem smislu usodne posledice.

4Upravno sodišče je presodilo še, da je toženka glede tožnikovega strahu pred vračanjem v izvorno državo podala pravilne in temeljito obrazložene razloge ter da njegove navedbe, da pravnega sredstva pred deportacijo gotovo ne bo imel, ostajajo zgolj na ravni špekulacije. Sklicujoč na sodno prakso Sodišča EU pa je zaključilo, da ker v obravnavanem primeru ni ugotovilo, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za priznanje mednarodne zaščite, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.

5Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo, navedel, da izpodbija izrek sodne odločbe v celoti, vendar pa je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagal le, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njegovi tožbi zoper toženkin sklep z dne 1. 12. 2025 ugodi, ali podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

6V pritožbi v bistvenem navaja, da je kot mladoletnik v svoji izvorni državi utrpel vojno travmo, ki je pri njem povzročila trajno ranljivost. Zato meni, da ni pravilno stališče Upravnega sodišča, da za obravnavani postopek ni pomembno, da mu je diagnosticirana depresija. Trdi, da je bil v Republiki Bolgariji deležen neprimerne nastanitve, prehrane in zdravstvene oskrbe ter da so ga ravnanja uradnih oseb Republike Bolgarije izjemno prizadela, pri tem posebej izpostavlja ustrahovanje, provociranje in pretepanje. Opozarja, da je že v tožbi navedel, (1) da njegovo doživljanje deportacije in prebivanja v Republiki Bolgariji kaže na sistemske pomanjkljivosti bolgarskega azilnega sistema, (2) da pred deportacijo zagotovo ne bi imel pravnega sredstva, (3) da Republika Bolgarija prošnje za priznanje mednarodne zaščite obravnava diskriminirano ter (4) da tam ni spoštovano načelo nevračanja. Dodaja še, da ima utemeljene razloge za priznanje mednarodne zaščite (a se poraja dvom, če bodo v Republiki Bolgariji upoštevani) in da Upravno sodišče ni dovolj temeljito ocenilo njegove individualne ogroženosti ob njegovi predaji Republiki Bolgariji.

7Toženka na pritožbo ni odgovorila.

8Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje sklepa z dne 1. 12. 2025, ni ugotovilo. V pritožbenem postopku pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovila že toženka in Upravno sodišče. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja Vrhovnega sodišča omejena. Vrhovno sodišče namreč ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.²

10Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe in sklepa pritrdilo toženkini dokazni oceni in pojasnilo, da pritožnik nima konkretnih argumentov, zakaj naj bi bila njena presoja napačna. Presodilo je, da je toženka pravilno pojasnila, da zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki v Republiki Bolgariji ter da pritožnikove navedbe glede hrane, zdravstvene oskrbe in bivalnih pogojev ne dosegajo visokega praga resnosti, ki ga Sodišče EU zahteva za sklep o sistemskih pomanjkljivostih. Ocenilo je tudi, da je toženka argumentirano in prepričljivo odgovorila na pritožnikove izjave glede obnašanja bolgarskih uradnih oseb, pritožnik pa nima konkretnih razlogov, ki bi tako presojo izpodbili.³ Poleg tega je ugotovilo, da so njegove navedbe, da pravnega sredstva pred deportacijo v Republiki Bolgariji gotovo ne bo imel, le špekulacije.⁴ Prav tako pa je, sklicujoč se na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 235/2023 z dne 17. 1. 2024, razlogovalo, da ker v obravnavanem primeru ni ugotovilo, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za priznanje mednarodne zaščite, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.⁵

11Po presoji Vrhovnega sodišča takšna celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno - kot že pojasnjeno - pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podal že v tožbi (glede prehrane, nastanitve, zdravstvene oskrbe, ravnanj uradnih oseb, diskriminacije, pravnega varstva in spoštovanja načela nevračanja v Republiki Bolgariji), pa ne more biti uspešen.

12Glede pritožnikovega ugovora, da ni pravilno stališče Upravnega sodišča, da za obravnavani postopek ni pomembno, da mu je diagnosticirana depresija, pa Vrhovno sodišče poudarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki temelji na sodni praksi Sodišča EU in ESČP, ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. To pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno ter da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.⁶

13Upoštevaje navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna ocena Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Bolgariji. Upravno sodišče je namreč argumentirano pojasnilo, da je sicer pritožnik na osebnem razgovoru navajal, da bi potreboval pomoč psihiatra, in da je na naroku za glavno obravnavo predložil zdravniško potrdilo, ki izkazuje, da ima diagnosticirano depresijo, vendar pa ni niti zatrjeval niti to ne izhaja iz zdravniškega potrdila, da bi njegova predaja v zdravstvenem smislu zanj imela usodne posledice.⁷ To tudi po presoji Vrhovnega sodišča (ne glede na ponovno poudarjanje posledic vojne travme) ne daje podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

14Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

¹ Zaslišan pred sodiščem je zgolj dopustil možnost, da se mu stanje poslabša (glej sprotno opombo št. 6 na str. 14 izpodbijane sodbe in sklepa).
² Glej na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 39/2024 z dne 13. 3. 2024, točko 9, I Up 48/2025 z dne 18. 4. 2025, točko 9, in I Up 204/2025 z dne 6. 11. 2025, točko 9.
³ Glej 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.
⁴ Glej 43. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.
⁵ Prav tam.
⁶ Glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017, točke 25-27, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 212/2018 z dne 27. 3. 2019, točko 20, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, točko 21, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023, točko 17, ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 187/2025 z dne 4. 11. 2025, točko 10.
⁷ Glej 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.