UPRS Sodba I U 1027/2023-17

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U06172-1896/2022/25 z dne 25. 4. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Veterinarski inšpektor je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožničin pes A, pasme beagle, št. čipa ..., vpiše v centralni register hišnih živali kot nevaren pes.

2Inšpekcijski organ je 9. 12. 2022 prejel obvestilo Policijske postaje Ljubljana Vič o ugrizu psa. Istega dne ga je o dogodku obvestila tudi tožnica. Po izvedbi posebnega ugotovitvenega postopka je pristojni inšpektor ugotovil, da je 7. 12. 2022 okoli 16.05 ure prišlo do napada in ugriza češkoslovaškega volčjaka z imenom B št. čipa ..., na drugega psa, to je na A. Napad se je zgodil, ko se je B snel z ovratnice, ki je bila pripeta na en povodec, kar mu je, čeprav je bil z drugim povodcem še vedno pripet na oprsnico, omogočilo, da je stekel na cesto do tožničinega psa, ki ga je slednja sprehajala, pripetega na povodec. Prišlo je do stika obeh psov, pri čemer je tudi A ugriznil B. Oba sta namreč imela rane kot posledico ugriza s strani drugega psa.

3Po določbi 11.a člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) je nevaren pes tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka ali je ugriznil človeka oziroma žival. Glede na takšno zakonsko dikcijo je za dodelitev statusa nevarnega psa po stališču inšpekcijskega organa pomembno zgolj to, ali je do ugriza prišlo ali ne. Da je šlo za ugiz, izhaja iz potrdila Veterinarske postaje Ljubljana, kjer so B pregledali in oskrbeli nekaj dni po dogodku (tj. 12. 12. 2022). Tožnica sicer navaja vrsto okoliščin, ki so vplivale na dogodek (da je B pritekel brez nadzora na javno cesto, da je prvi napadel njenega psa), vendar so te okoliščine za opredelitev psa kot nevarnega psa nepomembne in jih organ v tem postopku ne more upoštevati.

4Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. Pritrdilo je stališču inšpektorja, da je za vpis v register nevarnih psov odločilno le dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival, ostala dejstva, npr. da se je tožničin pes branil, ker je bil napaden, pa za opredelitev psa kot nevarnega pravno niso pomembna, zato jih prvostopenjski organ v postopku na podlagi relevantnih določb ne more upoštevati kot olajševalnih okoliščin. Zakon organu prve stopnje tudi ne daje podlage za to, da bi lahko upošteval tožničine navedbe o tem, da naj njen pes ne bi bil napadalnega vedenja. Nasprotno pa je treba upoštevati, da gre pri izrečenem ukrepu za zaščito javnega interesa, ki je v tem, da pes ne ogroža drugih živali in ljudi.

5Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo. V njej zatrjuje, da je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno. Nasprotuje ugotovitvi, da je njen pes ugriznil B. Njegova lastnica A.A. je psa peljala k veterinarju šele pet dni po dogodku. Tožnica, ki je edina priča dogodku, pa trdi, da njen pes B ni ugriznil, se je pa napada ubranil (pretep), kar je logična reakcija vsakega živega bitja. A je med napadom lajal in tulil, ko ga je B držal za vrat in stresal, ob tem pa sicer obstaja možnost, da je A z zobmi trčil v taco psa B. Tožbi prilaga strokovno mnenje izvajalke programa prevzgoje nevarnega psa, izjave sosedov ter predlaga svoje zaslišanje in postavitev izvedenca kinološke stroke.

6Poleg tega je organ prve stopnje tudi nepravilno uporabil materialno pravo, in sicer 11.a člen ZZZiv. Drži, da je v navedeni zakonski določbi zapisano, da je nevaren tisti pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Vendar je poleg jezikovne razlage treba upoštevati tudi namen določbe, ki je, kot je organ pravilno zapisal, v zaščiti javnega interesa, da živali ne ogrožajo drugih živali in ljudi. Pes, ki se v okviru napada s strani druge živali brani in ji na tak način prizadene ugrizne rane, ni pes, ki bi po svoji naravi ogrožal druge živali in ljudi. V konkretnem primeru je bil A na povodcu, tako da napadu niti ni mogel ubežati, ampak se je zgolj branil. Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze in odpravi izpodbijano odločbo.

7Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je prišlo do ogrožanja okolice s strani obeh obravnavnih psov, ki sta bila po dogodku veterinarsko oskrbljena zaradi prizadejanih poškodb med medsebojnim srečanjem. Drugih okoliščin (prijaznost, socializiranost, šolanost, karakteristike glede na pasmo) organ ni presojal. Za dejstvo ugriza tudi ni pomembno, kateri izmed psov je drugega izzval oziroma ugriznil prvi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

8Tožnica v pripravljalni vlogi nasprotuje trditvi toženke o ogrožanju okolice s strani obeh obravnavnih psov. Do ogrožanja je prišlo zaradi B, ki je stekel na cesto in napadel njenega psa, ki je bil pravilno pripet na povodcu in ga je vodila tožnica. Zatrjuje tudi neenako prakso inšpekcijskega organa glede upoštevnosti drugih okoliščin, kot so socializiranost, prijaznost in šolanost psa.

K I. točki izreka

9Tožba je utemeljena.

10Sodišče je v dokazne namene vpogledalo v naslednje listine, ki jih je tožnica priložila k tožbi: izpodbijana odločba in odločba drugostopenjskega organa (A2 in A3), izjava tožnice z dne 10. 2. 2023 (A4), fotografija ulice, kjer se je zgodil napad (A5), sklep U06172-1896/2022/2 z dne 6. 4. 2023 (A6), elektronsko sporočilo z dne 6. 2. 2023 (A7) in zapisnik o ustni obravnavi (A8). Sodišče je vpogledalo tudi v listini A15 in A16, po uradni dolžnosti pa tudi v listini iz upravnega spisa: poročilo Veterinarske postaje Ljubljana o poškodbi psa z dne 18. 12. 2022 (C1) in kopija kartoteke Veterinarske postaje Ljubljana (C2).

11Sodišče je nadalje zaslišalo tožnico, zavrnilo pa je dokazne predloge, ki jih je tožnica prvič podala v tožbi, in sicer pisno izjavo B.B. z dne 6. 4. 2023 (A9), pisno izjavo sosedov z dne 23. 3. 2023 (A10), mnenje C.C. z dne 23. 6. 2023 (A12), izjavi sosedov z dne 6. 7. 2023 in 29. 6. 2023 (A13 in A14) in dokazni predlog za postavitev izvedenca. Navedene listine oz. dokazni predlog za postavitev izvedenca so bili prvič podani v tožbi, kar je prepozno glede na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem razlogov za to sodišče ne šteje kot opravičljivih v skladu z 52. členom ZUS-1, saj je bila tožnica z dokazno oceno prvostopenjskega organa vsaj delno seznanjena na ustni obravnavi, ki jo je izvedel organ, in bi torej dodatne dokaz lahko predložila do izdaje izpodbijane odločbe (nekaj jih tudi je) oziroma najkasneje k pritožbi. Glede na v nadaljevanju zavzeto materialno-pravno stališče pa so navedeni dokazni predlogi tudi nepotrebni.

12Po izvedenem dokaznem postopku sodišče sodi, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno. Tožnica je 7. 12. 2022 sprehajala svojega psa A, ki je bil pravilno pripet na povodcu, ko je z leve strani pritekel pes B, ki se je snel z ovratnice in pri tem napadel tožničinega psa. Kot izhaja iz ugotovitev inšpektorja, potrjuje pa tudi tožničina izpovedba, je B A ugriznil v predel vratu. Ob tem se je pes A branil, pri čemer je ugriznil B v taco. Pravilno je bilo torej ugotovljeno, da je v posledici napada B prišlo je do stika obeh psov, katerih posledica je bil ugriz obeh s strani drugega psa. Oba psa sta bila veterinarsko pregledana (tožničin pes istega dne, B pa pet dni po dogodku), poročili veterinarja (dokaz C1 za B, C2 za A) pa potrjujeta navedene poškodbe, torej ugriz. Tožbene trditve, da je A z zobmi trčil v taco B so sicer možne, kar pa v bistvu zgolj potrjuje ugotovitev, da je do ugriza v smislu stika obeh živali prišlo.

13Glede materialnega prava pa sodišče pritrjuje tožnici in v tej zvezi sodi, da je toženka izhajala iz preozke razlage 11.a člena ZZZiv. ZZZiv v prvem odstavku 11.a člena določa, da je nevaren pes tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka ali je ugriznil človeka oziroma žival. Za takšnega psa velja poseben režim ravnanja.¹ Namen ZZZiv je na eni strani zagotoviti varstvo živali in humano ravnanje z živalmi, po drugi strani pa je namen varovati ljudi in živali pred nevarnimi živalmi. Torej je namen, da se psa, ki je že ugriznil človeka ali žival opredeli kot nevarnega psa in zagotovi posebno ravnanje z njim, da v prihodnje ne bi prihajalo do novih poškodb oziroma novega napada.

14Jezikovna razlaga zgoraj citirane zakonske določbe potrjuje toženkino stališče, da je pravno relevantno (zgolj) dejstvo, ali je tožničin pes ugriznil drugega psa. Takšno stališče izhaja tudi iz nekaterih sodb tukajšnjega sodišča.² Vendar pa v zadevi po presoji sodišča ni mogoče razsoditi brez upoštevanja namena sporne zakonske določbe. Toženka pravilno pojasni, da je njen namen varstvo javnega interesa, ki je v tem, da se prepreči morebitne nadaljnje ugrize oziroma napade psa in s tem ogrožanje okolice. To povsem jasno izhaja iz prvega dela besedila prvega odstavka 11.a člena ZZZiv, ki kot nevarnega psa opredeljuje psa, ki "ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka." Ugriza psa (zakonski dejanski stan, naveden v nadaljevanju), zato po presoji sodišča ni mogoče razumeti izolirano od preostalega besedila zakonske določbe. Avtomatizem, po katerem bi vsak stik psov, katerega posledica je ugriz, brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera imel za posledico določitev statusa nevarnega psa, po presoji sodišča nasprotuje zgoraj opisanemu namenu, ki ga zasleduje ZZZiv. Da namen pri zakonske ureditve ni bil takšen, izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, kjer je v zvezi s postopki odločanja o nevarnem psu pojasnjeno, da gre za upravni postopek, v katerem se med ugotovitvenim postopkom po presoji vseh okoliščin presoja, ali je pes nevaren.³ Tudi z vidika varovanja javnega interesa ni videti potrebe po formalističnem razumevanju 11.a člena ZZZiv, ampak je treba predvsem ugotoviti, kakšno nevarnost (če sploh) konkreten pes glede na dano situacijo predstavlja za svojo okolico. Te presoje prvostopenjski organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opravil. V odgovoru na tožbo toženka sicer trdi, da sta oba psa ogrožala okolico, vendar to, kot že navedeno, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo ugotovljeno.

15Glede na navedeno je toženka zmotno uporabila materialno pravo, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ na podlagi stališč iz te sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti v zadevi in pri tem upoštevati vse okoliščine, v katerih je prišlo do ugriza.

K II. točki izreka

16Glede na uspeh s tožbo je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče o tožbi odločilo po izvedeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povišani za 22 % DDV (pooblaščenka je zavezanka za DDV), skupaj torej 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

17Plačano sodno takso za postopek bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Glej 12. člen ZZZiv.
² Glej npr. sodbi tega sodišča II U 178/2017-10 z dne 15. 5. 2019 in I U 965/2020-9 z dne 28. 9. 2023 ter tam citirano sodno prakso.
³ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-F), EVA 2020-2330-0115, str. 31