VSL Sodba I Cp 1871/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 1.781,69 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v tuji valuti, treh dodatkov k tej pogodbi ter dveh notarskih zapisov, ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa ter izbrisom navedenega iz zemljiške knjige.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka pritožbo snuje na naslednjih očitkih: neobrazloženem odstopu od ustaljene sodne prakse glede presoje nepoštenosti, ki ne more temeljiti na 24. členu ZVPot¹; da stranka, ki je bila v zmoti glede glavnega predmeta pogodbe, ne more zahtevati ničnosti pravnega posla temveč le razveljavitev; da je valutna klavzula pogoj, ki je bil dogovorjen posamično; da gre pri interpretaciji sodišča za nedovoljeno povratno razumevanje prava, kršitev načela pravne države, enakega varstva pravic ter kršitev pravice do sodnega varstva; da klavzula zamenljivosti nudi potrošniku varnost, ker lahko tekom trajanja kredita spremeni valuto, v kateri odplačuje kredit, pri čemer je šele Direktiva 2014/17 določila, da ima potrošnik pod določenimi pogoji pravico do pretvorbe kredita; da je bilo v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2023 in II Ips 69/2023 opozorjeno na do sedaj spregledani pomen klavzule zamenljivosti in njen pomen.

3Tožniki se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za njeno zavrnitev in priglašajo stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki s pritožbo niso niti izpodbijana:

- tožniki so kredit potrebovali za nakup stanovanja in dveh pripadajočih parkirnih mest, in sicer izven namena poklicne in pridobitne dejavnosti,

- tožnikom je bila ponujena zgolj kreditna pogodba v CHF; o vsebini pogodbe se ni bilo moč pogajati, ker je šlo za tipsko pogodbo,²

- tožniki so z banko 23. 10 2006 sklenili kreditno pogodbo v tuji valuti v znesku 335.000,00 CHF, z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah, v višini 2.008,04 CHF, sprva v protivrednosti SIT oz. kasneje v EUR (po prodajnem podjetniškem tečaju Banke A. d.d. za CHF na dan plačila),

- dogovorjene obresti so bile sestavljene iz 6-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,875 % letno,

- za zavarovanje terjatve je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti,

- kreditna pogodba je vsebovala klavzulo zamenljivosti, ki je omogočala, da se kadarkoli predlaga konverzija kredita v EUR in uporaba obrestne mere EURIBOR,

- tožnikom je bilo ob sklenitvi kreditne pogodbe v zvezi z valutno klavzulo pojasnjeno, da obrok kredita ni fiksen, ni pa jim bilo bilo predstavljeno, da se lahko valutna razmerja znatno spremenijo ter da to lahko drastično vpliva na višino anuitete ter na stanje same glavnice,

- toženka tožnikov kot povprečnih potrošnikov, ki so prejemali plačo v SIT oz. EUR, ni opozorila na možnost in dejanske posledice velike depreciacije na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita,

- toženka je po sklenitvi kreditne pogodbe pošiljala dopise o možnosti dodatnega (nadaljnjega) zviševanja CHF ter o možnosti spremembe v EUR.

Glede postopkovnih očitkov

6Sodišče prve stopnje kakšnih napak pri sestavi sodbe ni zagrešilo. V sodbi se je opredelilo do stališča toženke, da je šlo pri valutni klavzuli za posamično dogovorjen pogoj (pod 29. do 34. točko obrazložitve) in do klavzule zamenljivosti (pod 66. in 67. točko obrazložitve). Z vsemi razlogi o odločilnih dejstvih je moč polemizirati in zato v pravico do izjave toženke ni poseženo. Kolikor pritožba stališčem sodišča v tej zvezi očita nevzdržnost, pa so ti očitki usmerjeni v zmotno uporabo materialnega prava, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

Izhodišča za presojo

7V času sklenitve kreditne pogodbe veljaven ZPotK³ je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK), ter vsebino kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK⁴).

8Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

9Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive 93/13⁵ (4. točka 1.a člena ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 3. člena pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Dejstvo, da se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorita posamično, ne izključuje uporabe tega člena za preostalo pogodbo, če celotna ocena pogodbe pokaže, da gre vendarle za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo. Po drugem odstavku 4. člena Direktive 93/13 ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi 93/13 (obe citirani določbi Direktive 93/13 nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten, pri čemer testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja torej ustreza abstraktno dejansko stanje ene od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Takšna ureditev je skladna z Direktivo 93/13, saj sledi cilju, ki ga direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva 93/13.⁶

10Presojo nepoštenosti v okviru ZVPot je treba vselej opraviti ob upoštevanju minimalnih jamstev Direktive 93/13⁷ in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo Sodišče Evropske unije (SEU). Pri tem velja pojasniti, da so EU direktive v skladu z a. točko drugega odstavka 169. člena PDEU v povezavi s 114. in 115. členom PDEU in tretjim odstavkom 288. člena PDEU pomemben instrument približevanja zakonodaj na področju prava varstva potrošnikov. Tudi v skladu s sodno prakso SEU je načelo skladne razlage nacionalnega prava neločljiv del sistema prava EU, v katerem morajo nacionalna sodišča v okviru svojih pristojnosti zagotoviti polni učinek prava EU (načeli enakovrednosti in učinkovitosti). To pomeni da mora na podlagi načela skladne razlage nacionalnega prava nacionalno sodišče pravo razlagati kar najbolj v skladu z zahtevami prava EU.⁸ Zaradi zahteve po enotni uporabi prava EU in načela enakosti je treba institute prava EU, ki niso izrecno urejeni v nacionalnih predpisih, razlagati (enotno) evroavtonomno in v skladu s kontekstom in ciljem, ki se uresničuje z določbo, ki vsebuje določen izraz.⁹ Načelo evroskladne (lojalne) razlage ima po sodni praksi SEU vendarle omejitve. Obveznost nacionalnih sodišč, da se pri razlagi in uporabi nacionalnih pravnih pravil sklicujejo na vsebino prava EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli (med drugim s prepovedjo retroaktivnosti) in se ne sme uporabiti kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. To predvsem pomeni, da vsebina direktive posamezniku ne more naložiti dodatne obveznosti, ki je v nasprotju z določbami nacionalnega prava.¹⁰ Ustaljeno pa je tudi stališče SEU, da mora nacionalno sodišče pri presoji, ali je možna (oziroma v kolikšni meri) evroskladna razlaga nacionalnega pravila, upoštevati pravila nacionalnega prava kot celoto. To pomeni vse relevantne predpise in metode razlage, uveljavljene v nacionalnem pravnem redu. Pri zasledovanju cilja direktive se skratka ne sme omejiti le na razlago določb, neposredno povezanih z vsebino direktive.¹¹ Prednost ima uporaba in razlaga nacionalnih pravil, ki se najbolj prilega namenu uresničevanja cilja direktive.¹² Zahteva po evroskladni razlagi nacionalnega prava vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da spremenijo (ustaljeno) sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji posamezne direktive.¹³ Ta obveznost se nanaša na presojo vseh dejstev, ki so nastala po začetku uporabe direktive (izteku roka za prenos v nacionalni pravni red).¹⁴ Prav tako mora nacionalno sodišče po ustaljeni sodni praksi SEU pravilo, glede katerega je SEU podalo razlago pri presoji predhodnega vprašanja, uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe. SEU namreč na podlagi 267. člena PDEU pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg določbe prava EU, kot bi se morala razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave (oziroma izteka roka za implementacijo). Interpretativne sodbe SEU, v katerih pojasni ali natančneje določi pomen in obseg nekega pravnega pravila EU, imajo torej praviloma učinek ex tunc,¹⁵ na kar je v smernicah glede razlage in uporabe Direktive 93/13 posebej opozorila Komisija.¹⁶ To je Vrhovno sodišče upoštevalo že v pretekli sodni praksi v primerljivih zadevah.¹⁷ Ta učinek SEU izjemoma omeji v posamezni odločbi in natančno določi veljavnost svoje razlage.¹⁸ O časovnih učinkih svoje razlage SEU torej odloči le enkrat - v sami interpretativni sodbi. To načelo zagotavlja enako obravnavo držav članic in drugih subjektov prava EU ter hkrati uresničuje zahteve pravne varnosti.¹⁹

11Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja torej je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči.²⁰ Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (dobra vera v postopkovnem smislu). Pri ugotavljanju, ali so imeli kreditojemalci na voljo vse informacije, na podlagi katerih so lahko sprejeli poučeno in preudarno odločitev, se sodišče opira na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU,²¹ v svojih odločbah pa povzelo Vrhovno sodišče RS.²² Pod vplivom prakse SEU in odločb Ustavnega sodišča RS²³ se je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS nadgradila. V odločbah II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022 pa tudi v kasnejših odločbah (II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023) so bila glede pojasnilne dolžnosti banke kot ponudnice kreditov v tuji valuti zavzeta nova materialnopravna stališča, strnjeno povzeta v nadaljevanju.

12Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Točen način informiranja potrošnikov ni določen, pomembno je, da je stopnja informiranja določene intenzivnosti. Banka je dolžna potrošniku posredovati informacijo, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in zvišanje tuje obrestne mere.²⁴ Zgolj na podlagi takšne informacije (informacije o možnosti uresničitve "črnega scenarija") lahko potrošnik pridobi ustrezno stopnjo zavedanja glede dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.

13Dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, so izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati).²⁵ Vendar opozorilo na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti banki znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla.²⁶ Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. Informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti pa vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni treba, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, konkretno možnosti velikih valutnih nihanj, v posledici česar bi svojo kreditno obveznost potrošnik težko nosil.

14V zvezi s stališčem toženke o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti gre pojasniti, da je v času sklenitve pogodbe veljavni ZPotK v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU.²⁷ Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio²⁸ (že od njenega začetka). Glede problematike retroaktivnosti velja pojasniti, da sodišče s tem, ko z uporabo stališč novejše sodne prakse napolni pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, ne obide prepovedi povratne veljavnosti predpisov. Gre za razvoj prava, ki temelji na Ustavi, stališčih ESČP in Ustavnega sodišča,²⁹ ne pa za sodno prakso, ki bi z retroaktivno razlago zakona vnašala rešitve z retroaktivnimi posledicami, kot to skuša prikazati toženka.

15Glede klavzule zamenljivosti velja izpostaviti, da je tudi vrhovno sodišče³⁰ že pojasnilo, da po sodni praksi SEU možnost novacije ne sme pomeniti potrošnikove odpovedi sodnemu varstvu pred nepoštenostjo pogodbenega pogoja. Zato je presoja dobre vere neločljivo povezana s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja tudi v primeru pogodbeno dogovorjene možnosti konverzije. Merila nedobrovernosti in neuravnoteženosti kot pojavnih oblik nepoštenosti pogodbenega pogoja so vsebinsko povezana, pomembno merilo presoje pa je preglednost pogodbenega pogoja. Že iz sodbe SEU v zadevi Andriciuc³¹ namreč izhaja, da zahteva po preglednosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) pomeni, da sta v pogodbi razumljivo pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj (npr. valutna klavzula), ter povezava med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji (kar lahko med drugim pomeni pogodbeno konverzijo), da lahko potrošnik na podlagi natančnih in jasnih meril oceni, kakšne so ekonomske posledice sklenjene pogodbe. SEU nacionalnim sodiščem nalaga tudi preučitev potrošnikovega pravnega položaja s presojo o sredstvih, ki so mu na voljo za prenehanje uporabe nedovoljenega pogoja. Pri tem morajo v skladu s 16. uvodno izjavo Direktive 93/13 pri presoji neravnotežja, ki je v nasprotju z zahtevo dobre vere, ugotoviti, ali je ponudnik s potrošnikom lojalno posloval tako, da je lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik sprejel pogodbeni pogoj v okviru posamičnih pogajanj. SEU je zavzelo tudi stališče, da zgolj dejstvo, da se je potrošnik med izvrševanjem pogodbe odločil za alternativni način odplačila kredita, ki je določen s pogodbo, ne vpliva na presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev kot takih. Smiselno enako je presodilo tudi Ustavno sodišče, da na potrošnikovo zavedanje posledic sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo CHF samo po sebi ne vpliva potrošnikovo ravnanje po sklenitvi pogodbe, torej tudi ne uresničenje pogodbene konverzije. Vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo torej lahko vpliva na presojo vprašanja dobre vere ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če je ponudnik potrošniku izpolnil kriterij preglednosti, ki pomeni predpogodbeno obveznost pojasnila mehanizma pogodbenega pogoja kreditne pogodbe z valutno klavzulo, v povezavi z mehanizmom pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri potrošnik prejema plačo tako, da lahko potrošnik razume ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. V nasprotnem primeru lahko toženkino zagotovilo o možnosti konverzije pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni večjih tveganj od kredita v domači valuti.

Presoja konkretnega primera

16Iz gornje utemeljitve je razvidno, zakaj so v konkretnem primeru zavrnjena drugačna materialnopravna izhodišča in stališča, ki jih zagovarja toženka.

17Na dlani je, da je v predmetni zadevi banka v razmerju do tožnikov kot kreditojemalcev in potrošnikov imela profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj. Kreditna pogodba v tuji valuti je bila tipska in tožniki niso mogli vplivati nanjo. Valutna klavzula iz sporne kreditne pogodbe zato ni pogodbeni pogoj, o katerem bi se stranki dogovorili posamično. Kljub temu, da je bila banka v razmerju do tožnikov v veliki informacijski premoči, banka enakopravnosti v položajih z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni vzpostavila v taki meri, da bi tožniki lahko razumeli ekonomske posledice s pogodbo prevzetih obveznosti. Tožniki niso bili opozorjeni na možnost tako znatne spremembe CHF, da bodo posledice le-te morda težko nosili (t.i. črni scenarij). Zato je valutna klavzula v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo kreditojemalcev kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ob tem, ko pa pred sklenitvijo pogodbe tožnikom tveganja valutne klavzule niso bila pojasnjena, tudi v kreditni pogodbi določena možnost konverzije kredita tožnikom ni zagotavljala učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami valutnega tveganja.

18Materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila kot dobra strokovnjakinja, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten in da je toženka ravnala najmanj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), se izkaže za pravilnega.

19Brez spornega pogodbenega pogoja obstoj kreditne pogodbe ni mogoč oz. ga ni mogoče obravnavati izolirano, ga izdvojiti.³² Ker je zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja nična celotna pogodba (prvi odstavek 88. člena OZ³³), zaradi ničnosti pravnega posla pa neveljavna vknjižba (243. člen ZZK-1³⁴), je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno ugodilo.

20Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, ker niso bili podani uveljavljani razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP³⁵). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

21Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali. Je pa dolžna tožnikom povrniti potrebne stroške, ki so jim nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, v katerem so se do njenih navedb argumentirano opredelili (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP).

22Potrebni pritožbeni stroški znašajo 1.781,69 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 447). Če toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je od tega zneska dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

¹ Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.
² Toženka te ugotovitve ne izpodbija. Svoje stališče, da gre v predmetni zadevi za posamičen pogoj, sicer utemeljuje z navedbo, da se je "tožnik med dvema kreditoma odločil za kredit z valutno klavzulo, pred podpisom pogodbe je slednjo dobil v pregled in določil valutne klavzule ni problematiziral", kar pa ni del dejstvenega substrata izpodbijane sodbe.
³ Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), Uradni list RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Pisna pogodba mora v enostavnem in razumljivem jeziku določati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.
⁵ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
⁶ Glej 8. člen Direktive 93/13, sodbo SEU C-405/21 (v njej je bilo predmet odločanja vprašanje, ali ob spoštovanju prava EU obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja - in ni treba preučiti, ali je banka ravnala dobroverno) ter odločbe II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 37/2023.
⁷ Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 35/2025 z dne 1. 10. 2025 pritrdilno odgovorilo na revizijsko vprašanje: "Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe, naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?"
⁸ Glej npr. 114. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer), 61. in 57. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska).
⁹ Primerjaj: 133. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21, C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank).
¹⁰ Glej npr. 63. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska); 222. in 226. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21 in C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank), 110. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler). Glej tudi Avbelj M., Sodno pravo Evropske unije, 2., prenovljena izdaja, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 131.
¹¹ Glej: 62.točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska); 115., 118. in 119. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer); 221. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-38/21, C-47/21 in C-232/21 z dne 21. 12. 2023 (BMW Bank); 49. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-495/19 z dne 4. 6. 2020 (Kancelaria Medius), 111. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler), 101. točko sodbe SEU v zadevi C-268/06 z dne 15. 4. 2008 (Impact).
¹² Primerjaj: 124. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler).
¹³ Glej 65. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-582/21 z dne 9. 4. 2024 (Profi credit Polska), 50. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-495/19 z dne 4. 6. 2020 (Kanceleria Medius).
¹⁴ Primerjaj: 117. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-397/01 do C-403/01 z dne 5. 10. 2004 (Pfeiffer).
¹⁵ Glej 34. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-292/04 z dne 6. 3. 2007 (Meilicke), 120. in 123. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-212/04 z dne 4. 7. 2006 (Adeneler). Glej tudi 58. točko obrazložitve sodbe SEU v združenih zadevah C-338/11 do C-347/11 z dne 10. 5. 2012 (Santander Asset). Iz 59. točke obrazložitve te odločbe izhaja, da je možen odstop od vsebine 58. točke obrazložitve, torej razlage pravila EU za pravna razmerja, nastala pred sprejeto razlago prava EU, in sicer ko je bilo pravno razmerje sklenjeno v dobri veri in bi lahko zaradi ex tunc razlage prišlo do resnih težav (nasprotovanje splošnemu načelu pravne varnosti). Take izjeme torej ni mogoče uporabiti pri pravnem razmerju, glede katerega je sodišče ugotovilo ravnanje ene od strank v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Glej še: Avbelj M., Sodno pravo Evropske unije, 2., prenovljena izdaja, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2020, str. 137, ter Trstenjak V., Brkan M., Pravo EU, Ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 278 in 280.
¹⁶ Glej UL C - 323 z dne 27.9.2019, str. 44.
¹⁷ Glej 15. točko obrazložitve sklepa VSRS II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, 27. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018. Nato tudi v 67. točki sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
¹⁸ Glej: 89. in 90. točko sodbe SEU v združenih zadevah C-581/10 in C-629/10 z dne 23. 10. 2012 (Nelson).
¹⁹ Glej 37. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-292/04 z dne 6. 3. 2007 (Meilicke).
²⁰ Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve).
²¹ (1) Zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni, da sta v pogodbi tudi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. (2) Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. (3) Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, banka pa bi morala navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Glej npr. sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka), C-609/19 (50., 51., 52. in 57. točka obrazložitve).
²² Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.
²³ Odločbe Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20.
²⁴ Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točko obrazložitve).
²⁵ Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.
²⁶ V odločbi II Ips 54/2023 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je kreditiranje s tujo valuto po eni strani neomejeno razširljivo - potencialni obseg obveznosti je neomejen, po drugi strani pa je nemogoče napovedati konkretne dogodke, ki vplivajo (tudi) na valutna razmerja. Zato je še toliko bolj pomembno, da profesionalni finančni deležniki opozarjajo potrošnike na dejansko stopnjo tveganosti (negotovosti).
²⁷ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2023 (19. točka obrazložitve).
²⁸ Glej odločbo Up-14/21-30 (opomba 102).
²⁹ Glej 17.-27. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in tam citirane vire. S to sodbo je Vrhovno sodišče pritrdilno odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: " Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišče RS in Sodišča Evropske Unije, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo?"
³⁰ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2014 z dne 19. 2. 2025, 21. in 22. točka obrazložitve in tam citirano sodno prakso.
³¹ Sodba SEU C-186/16 z dne 20. 9. 2017.
³² Tudi po Direktivi 93/13 (glej njen 6. člen) pogodbeni pogoji, ki veljajo za nedovoljene, za potrošnike niso zavezujoči, preostali del pogodbe pa ostane veljaven, če je to pravno mogoče.
³³ Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.
³⁴ Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uradni list RS, št. 58/2003 s spremembami in dopolnitvami.
³⁵ Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.