VSL Sklep III Cp 552/2026

I. Pritožbi se delno ugodi v razmerju do druge nasprotne udeleženke in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru druge nasprotne udeleženke v celoti ugodi, sklep V N 1375/2025 z dne 26. 9. 2025 se glede A. A. razveljavi in se predlog, da se ji (tudi)(1) za obdobje 5 (pet) mesecev od dneva, ko ji je ta sklep vročen, prepoveduje približevati in zadrževati se v bližini osnovne šole B., kjer se šola C. C. na razdaljo, krajšo od 200 m, približevati in zadrževati se v bližini Vrtca D., enota E., in Vrtca D., enota F. ter ostalih enot Vrtca D., kjer je v varstvu G. C., na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovati kakršnekoli stike z G. C. in C. C. na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb ali vzpostaviti vsakršno srečanje z G. C. in C. C., da se ji določi denarna kazen v višini 500 EUR(2) za primer kršitve katere od prepovedi, določenih v tem sklepu, ki jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti in hkrati izdalo nov sklep, s katerim ji bo določilo novo, višjo denarno kazen za primer, če bo tudi v nadaljevanju kršila izrečene prepovedi, pravno sredstvo zoper ta sklep pa ne zadrži izvršitve sklepa in da je dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa predlagateljicama povrniti stroške tega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka.

-------------------------------
(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžino izreka že skrajšalo na 5 mesecev.
(2) Sodišče prve stopnje je predlog za izrek denarne kazni nad 500 EUR zavrnilo že s sklepom z dne 26. 9. 2025.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru nasprotnih udeleženk z dne 9. 10. 2025 zoper sklep V N 1375/2025 z dne 26. 9. 2025 delno ugodilo in navedeni sklep spremenilo tako, da se obdobje trajanja izrečenih ukrepov skrajša na 5 mesecev od dneva, ko je bil ta sklep nasprotnima udeleženkama vročen (I). V preostalem delu je ugovor nasprotnih udeleženk zavrnilo (II) ter sklenilo, da pravno sredstvo zoper ta sklep ne zadrži izvršitve sklepa (III) in da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (IV).

2Zoper sklep sta se zoper I. točko izreka, v delu, ki se nanaša na čas trajanja ukrepa do 5 mesecev ter v celoti zoper II., III. in IV. točko pritožili nasprotni udeleženki. Predlagata, da se izpodbijani sklep v zavrnilnem delu razveljavi ter ugovoru ugodi in sklep z dne 26. 9. 2025 razveljavi, predlog predlagateljic pa zavrne, vse s stroškovno posledico za predlagateljici.

3Izrečeni ukrepi niso sorazmerni, ogroženost predlagateljic ni podana, mnenje predlagateljic ni bilo pridobljeno. Predlagateljici nista bili niti posredno niti neposredno ogroženi s strani nasprotnih udeleženk. Če je sodišče njuna ravnanja štelo za nasilje, pa ta ravnanja po intenziteti niso zahtevala ukrepa po ZPND³. Sodišče je odločilo v nasprotju s sodno prakso. Sama žalost družinskega člana brez vpliva na otroka in brez povezave z nasiljem ne pomeni nasilja nad otrokom. Prav tako ne okoliščina, ko gre oseba mimo šole. Enako velja glede predaje darila sorodnikom za otroka. Klicati starša v službo ali mu poslati SMS tudi ni nasilje nad otrokom. Razlikovati je treba med običajnimi nesoglasji in prepiri, ki niso nujno nasilje. Otrok je lahko žalosten tudi zaradi preprečitve stika. Pomembno je, kako otrok doživlja situacijo. Sodišče ni presojalo, ali je prijava na policijo utemeljena, sklep o tem nima razlogov in se ga ne da preizkusiti. Sodišče ne ugotavlja, da bi zaradi konkretnih očitanih dejanj pri predlagateljicah nastale zatrjevane posledice. Gre evidentno za dogodke med odraslimi. V morebiten konflikt lojalnosti pa sta predlagateljici postavila starša oziroma najmanj v enaki meri k temu prispevala.

4Izrek ukrepa je nepotreben, nesorazmeren in pretiran tudi v trajanju 5 mesecev. Že sodišče ugotavlja nasprotno, ko navaja in kar iz spisa izhaja, da dejansko kršitev ni bilo. Sodišče tudi ni upoštevalo razlik med nasprotnima udeleženkama, temveč je vse posplošilo brez utemeljenih razlogov in v nasprotju z dejstvi in listinami v spisu. Dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovilo ter storilo bistveno kršitev postopka in napačno uporabila materialno pravo.

5Sodišče bi moralo pridobiti mnenje predlagateljic, saj sta sposobni razumeti in izraziti občutke. Potrebna bi bila tudi strokovna presoja in ukrepanje pristojnih organov CSD. Predlagateljici sta v stiski, ker jima starša prepovedujeta stike z nasprotnima udeleženkama. Izvor psihičnega nasilja nad dekleti pa je njun oče. Sodišče bi moralo raziskati, kdo je povzročil spremembo ter kaj je bil razlog očitanim dejanjem nasprotnim udeleženkam.

6Nasprotni udeleženki k posameznim zaključkom obrazložitve sklepa sami dodajata kronološki potek in oceno dogodkov.

7Na pritožbo sta odgovorili predlagateljici in predlagali, da se jo zavrne ter priglasili stroške pritožbenega postopka.

8Pritožba je delno utemeljena.

9Nasilje v družini je prepovedano (prvi odstavek 3. člena ZPND). Psihično nasilje, ki se zatrjuje v obravnavanem primeru, so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije.⁴

10Prva nasprotna udeleženka je babica predlagateljic, druga nasprotna udeleženka je njuna teta. Predlagateljici sta s starši do 25. 6. 2025 živeli v hiši, kjer bivata tudi nasprotni udeleženki in pri katerih sta bili tudi v varstvu.

11Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 9. 2025 predlogu predlagateljic v pretežnem delu ugodilo⁵ in nasprotnima udeleženkama za obdobje 12 mesecev prepovedalo, da se približujeta in zadržujeta na razdalji manj kot 200 metrov v bližini osnovne šole, ki jo obiskuje starejša deklica, in v bližini vrtca (in enot vrtca), ki ga obiskuje mlajša deklica, ter navezovati kakršnekoli stike s predlagateljicama, na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb ter vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagateljicama. Ocenilo je, da je verjetno izkazano, da nasprotni udeleženki že dalj časa posegata v zasebnost in družinsko življenje predlagateljic in njunih zakonitih zastopnikov, pri čemer na deklici izvajata pritisk s poskusi vplivanja na njuno vzgojo, s komentarji glede njunih staršev in čustvenim izsiljevanjem, ko prva nasprotna udeleženka joče pred njima in jima govori, da bo umrla, takšna ravnanja pa pri predlagateljicah zagotovo povzročajo stisko in vznemirjenost. Ker njuna ravnanja presegajo dopustne meje komuniciranja, jih je prepoznalo kot psihično nasilje, katerega žrtvi sta med drugim tudi predlagateljici, sodišče pa glede na njuna ravnanja sklepa, da s psihičnim nasiljem ne bosta prenehali. Ne glede na to, da se večina listinskih dokazov osredotoča bolj na prvo nasprotno udeleženko, sodišče oceni, da sta predlagateljici uspeli z verjetnostjo izkazati, da psihično nasilje vršita obe nasprotni udeleženki, včasih tudi skupaj.

12Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje govoru nasprotnih udeleženk delno ugodilo in trajanja ukrepa skrajšalo, sicer pa ugovor kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da prvotno izrečeni ukrep v trajanju 12 mesecev presega trajanje, ki je potrebno za dosego zaščite predlagateljic in za preprečitev nadaljnjega nasilja. Verjelo je, da sta nasprotni udeleženki v obdobju od izdaje sklepa do izdaje predmetnega sklepa kritično ocenili svoja ravnanja ter uvideli škodljivost in neprimernost svojih preteklih ravnanj predvsem v odnosu do predlagateljic in ukrep skrajšalo na 5 mesecev, od dneva, ko je bil sklep o izrečenih ukrepih vročen nasprotnima udeleženkama, to je od 1. 10. 2025. Sicer pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izrek ukrepa na mestu, saj sta bili predlagateljici ravnanjem nasprotnih udeleženk izpostavljeni predvsem posredno, vendar so bila ta ravnanja dalj časa trajajoča in intenzivna, prav tako posledično konflikti. Ravnanjem, ki pomenijo psihično nasilje, pa sta bili predlagateljici izpostavljeni tudi neposredno.

13Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je srž problemov v obravnavani zadevi v porušenem odnosu med odraslimi. Ravnanje predvsem prve nasprotne udeleženke sta zakonita zastopnika predlagateljic dlje časa doživljala kot vmešavanje v njuno družino, ki je v zadnjem kritičnem obdobju z njunega stališča preseglo mejo tolerance in dopustnega predvsem z vidika predlagateljic. Ker noben dogovor ni bil mogoč, prošnje, naj jih druga nasprotna udeleženka pusti pri miru, pa niso bile uslišane, se je družina predlagateljic nasprotnima udeleženkama najprej čim bolj izogibala, nato pa, ker tudi to ni pomagalo, so se začasno odselili k sorodnikom in prekinili stike z nasprotnima udeleženkama.

14Nasprotni udeleženki svoja ravnanja vidita povsem drugače. Trdita, da se v družino predlagateljic nista vmešavali, v kritičnem obdobju pa sta predvsem izražali skrb zanju in njuno družino. Tudi svoja nadaljnja ravnanja po odselitvi družine C. opravičujeta na ta način.

15Psihičnega nasilja je otrok lahko deležen neposredno, lahko pa tudi posredno v primeru, če je ob izvajanju nasilja navzoč oziroma živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.⁶ Ob odločanju o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ni relevantno zgolj vprašanje, ali določena ravnanja predstavljajo nasilje v objektiviziranem smislu ali ne, ampak, ali predstavljajo takšno nasilje, ki terja poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost, v obravnavanem primeru v širšo družino. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven nasilja, ki terja in zato utemeljuje poseg v pravice nasprotnih udeleženk.

16Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi v delu, ko trdi, da je sodišče prve stopnje nekritično enako obravnavalo obe nasprotni udeleženki.

17Po oceni pritožbenega sodišča je zmotna presoja sodišče prav stopnje, da sta psihično nasilje nad predlagateljicama vršili obe nasprotni udeleženki, včasih tudi skupaj s sporočili. Navzočnosti druge nasprotne udeleženke 13. 6. 2025 pri vrtcu, ki ga obiskuje mlajša deklica, objektivno ni mogoče opredeliti kot psihično nasilje. Z deklico ni govorila oziroma je deklica sploh ni videla. Ni sporno, da je druga nasprotna udeleženka 11. 8. 2025, ko C. C. praznuje god, odnesla vrečko z darilom za obe predlagateljici v poslovalnico H., kjer je zaposlen brat očeta predlagateljic in mu želela to vrečko izročiti, a je ni sprejel. Ta neuspešen poizkus izročiti darilo tretji osebi za predlagateljici prav tako (v nobenem pogledu) ni mogoče opredeliti kot psihično nasilje nad predlagateljicama. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je druga nasprotna udeleženka psihično nasilje na predlagateljicama vršila skupaj s prvo nasprotno udeleženko, ker se je z vsebino sporočil, ki jih je prva pošiljala, strinjala. Očitana ravnanja drugi nasprotni udeleženki, ne posamično ne skupaj po oceni pritožbenega sodišča v nobenem pogledu ne dosegajo takšne stopnje psihičnega nasilja, ki bi utemeljevala izrek ukrepov za preprečevanje nasilja v družini.

18Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da se prva nasprotna udeleženka v družino C. ni vmešavala in je v kritičnem obdobju le izražala skrb za predlagateljici in njuno družino. Sodišče prve stopnje navedenemu utemeljeno ni verjelo. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje oceni sodišča prve stopnje, ki jo je glede tega podalo v 26. točki obrazložitve. Prva nasprotna udeleženka je šla v svojih ravnanjih in nato prizadevanjih po vzpostavitvi kontakta tudi po oceni pritožbenega sodišča predaleč. V posledici mnenja, da mora hčerkino družino (pravilno) usmerjati, da so vnukinji in hčerka s strani zakonitega zastopnika predlagateljic ogroženi in želje po stikih, ni upoštevala hčerkine prošnje, naj jih pusti pri miru. V svojih ravnanjih je bila zelo vztrajna. Sama je zapisala, da ne bo odnehala in pripisala, da želita s A. A. G. C. in C. C. slišati še danes. Hčerki je grozila, da bo poklicala v službo, kjer je direktor njen učenec, če je s predlagateljicama ne bo poklicala, češ da je to, kar počne, noro in s tem uničuje sebe, otroke in njiju s A. A.⁷ Na hčerko je poskušala vplivati tudi preko njenih prijateljic, sorodstva, pa tudi preko predlagateljic. V razmerju do predlagateljic je porušila družinsko življenje, z njima manipulirala in nanju pritiskala. Kljub temu, da je bil pritisk na zakonito zastopnico predlagateljic gotovo večji in intenzivnejši, pa je treba upoštevati, da sta predlagateljici deklici, stari komaj 5 oziroma 8 let. Neposredni pritiski prve nasprotne udeleženke na predlagateljici, v povezavi s siceršnjimi njenimi dlje časa trajajočimi in intenzivnimi ravnanji, usmerjenimi v njuno družino, pomenijo psihično nasilje nad predlagateljicama, kar je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo.

19Prva nasprotna udeleženka je za dosego svojih ciljev izrabila predlagateljici in ju s tem nedopustno spravila v konflikt lojalnosti. Ne gre le za žalost družinskega člana, kot skuša ravnanje prve nasprotne udeleženke minimalizirati pritožba. Jokanje babice pred predlagateljicama in govorjenje, da bo umrla z namenom, da bi deklici pri mamici dosegli, da se ji opraviči, je huda manipulacija in pritisk na deklici. Nagovarjanje mlajše deklice, naj se z mamico zmeni, da se bo varovala pri babici, čeprav sta se starša odločila drugače, prav tako. Enako velja za sklepanje dogovorov, ki jih deklici ne smeta razkriti staršem in neprimerne komentarje o starših. Ni dvoma (in ni sporno), da imata deklici radi starša, babico in teto (in obratno). Z opisanimi ravnanji in neposrednimi pritiski na deklici pa je prva nasprotna udeleženka deklici spravila v precep h komu iti, kaj komu povedati, kako ravnati. Takšna čustvena stika otroka brez dvoma ogroža, saj je to že za odraslega človeka lahko veliko breme, za tako majhni deklici pa je gotovo preveliko in s tem tudi preintenzivno in pomeni psihično nasilje. Stiska deklic h komu iti oziroma koga ubogati se je pokazala tudi 2. 6. 2025. Starša sta predlagateljicama tega dne dovolila, da se na obisku pri nasprotnima udeleženkama zadržita 10 minut, pri čemer je prva nasprotna udeleženka izjavila, da 10 minut ni dovolj za igro, na kar sta se predlagateljici odzvali z jokom. Druga predlagateljica je nato z materjo odšla v njihovo stanovanje, prva predlagateljica pa je ostala pri nasprotnih udeleženkah, kjer jo je čakal oče. Prva nasprotna udeleženka je očetu zaprla kuhinjska vrata in mu rekla, naj gre ven, pri čemer je prva predlagateljica jokala, prva nasprotna udeleženka pa jo je tolažila, naj ne joče in bo vse v redu.

20V ugotovljenih okoliščinah ni bilo potrebe, da se od deklic pridobi še mnenje oziroma ugotavlja, ali si deklici stikov z babico (in teto) želita in se postavlja izvedenca. Dejansko stanje je za potrebe predmetnega postopka dovolj razjasnjeno tudi brez tega. Deklici bi se s tem nepotrebno dodatno obremenjevalo in ravnalo v nasprotju z načeli tega postopka, ki je hiter in sumaren, odloča pa se na podlagi znižanega standarda verjetnosti, ki je v obravnavanem primeru brez dvoma izpolnjen. Ugotavljanje, ali se deklici nasprotnih udeleženk bojita, za kar se zavzema pritožba, tudi ni bilo potrebno, ker se to v postopku ni trdilo. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati utemeljenost prijave na policiji, pa ni utemeljen, saj so se za odločitev bistvene trditve iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon v postopku izkazale za točne.

21Zaradi pritiskov prve nasprotne udeleženke na družino predlagateljic je bila družina vse bolj vznemirjena, kar je življenjsko razumljivo in kar sta prepričljivo izpovedala tudi zakonita zastopnika predlagateljic, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta to občutili tudi deklici. Prepire in nesoglasja med odraslimi je prva nasprotna udeleženka reševala tudi preko predlagateljic. Za dosego svojih ciljev ju je izrabljala in ju s tem nedopustno postavljati v konflikt lojalnosti. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da izrečeni ukrepi niso sorazmerni. Kot neutemeljen pa je treba zavrniti tudi očitek pritožbe, da sta k stiski deklic prispevala tudi zakonita zastopnika, saj se v tem postopku njunih ravnanj ne presoja.

22Pritožbena trditev, da izrečeni ukrep ni prinesel nobene vsebinske koristi predlagateljicama, ne drži. Izrečenega ukrepa nasprotna udeleženka ni kršila, družino predlagateljic je pustila na miru. V mirnem družinskem življenju, brez napetosti, nesoglasij, pritiskov in zahtev, pa otrok brez dvoma veliko bolje funkcionira. Da je bilo tudi v obravnavanem primeru tako, je potrdila zakonita zastopnica predlagateljic in pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da ji ne bi verjelo.

23Tudi dolžina izrečenega ukrepa prvi nasprotni udeleženki je glede na okoliščine primera ustrezna. Velika vztrajnost in odločenost prve nasprotne udeleženke, da ne bo odnehala, je bila zanesljivo izkazana, intervencija sodišča pa za določeno obdobje potrebna.

24Ker je pritožba v razmerju do druge nasprotne udeleženke utemeljena, ji je bilo treba delno ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se njenemu ugovoru ugodi in predlog predlagateljic za izrek ukrepov zoper njo zavrne (3. točka 365. člena ZPP⁸ v zvezi s 42. členom ZNP-1⁹ in prvim odstavkom 22 a. člena ZPND), pritožbo prve nasprotne udeleženke pa v odsotnosti uradoma upoštevanih kršitev (350. člen ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22 a. člena ZPND) kot neutemeljeno zavrniti ter sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP- 1 in prvim odstavkom 22 a. člena ZPND).

25Izrek o stroških ugovornega in pritožbenega postopka temelji na 40. členu ZNP-1 in osmem odstavku 22 a. člena ZPND. Uspeh udeležencev v ugovornem in pritožbenem postopku je polovičen, zato krijejo vsak svoje stroške postopka.

³ Zakon o preprečevanju nasilja v družini.
⁴ Peti odstavek 3. člena ZPND.
⁵ Predlogu ni ugodilo glede višine denarne kazni za primer kršitve ukrepa nad 500 EUR.
⁶ Primerjaj VSL Sklep IV Cp 873/2024 z dne 30. 5. 2024, VSL sklep IV Cp 3076/2011 z dne 28. 9. 2011, VSL Sklep IV Cp 1423/2019 z dne 29. 7. 2019 idr.
⁷ SMS sporočila z dne 6. 8. 2025 (A12).
⁸ Zakon o pravdnem postopku.
⁹ Zakon o nepravdnem postopku.