VSK Sklep PRp 118/2026

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru obdolženemu za prekršek po petem odstavku 41. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV-1) izreklo opomin, postopek zaradi prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 pa ustavilo, ker očitano dejanje ni prekršek (1. točka prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

2Zoper odločitev o ustavitvi postopka se pritožuje prekrškovni organ. Stališče sodišča, da za prekršek po šestem odstavku 18. člena ZMV-1 lahko odgovarja le lastnik motornega vozila, je napačno. Čeprav storilec ni bil lastnik vozila, je pa bil njegov dejanski uporabnik, ga uporablja, zanj skrbi in z njim samostojno razpolaga, kot da je njegov. Sodišče bi v dokaznem postopku moralo ugotavljati, ali je bil obdolženi uporabnik vozila.

3Pritožba je utemeljena.

4Po določbi 18. člena ZMV-1 se z globo 400 eurov kaznuje za prekršek lastnik ali uporabnik vozila, ki v prometu uporablja vozilo, ki je bilo predelano, pa ta predelava ni bila odobrena v skladu s prvim odstavkom tega člena oziroma sprememba iz 52. člena tega zakona ni bila vpisana v evidenco. Prekršek torej lahko storita tako lastnik kot uporabnik, bistveno je le, da sta onadva tista, ki sta predelano vozilo uporabljala v cestnem prometu¹. Za storitev prekrška je bistvena uporaba predelanega vozila, katerega predelava ni odobrena. Šele z uporabo v cestnem prometu namreč tako vozilo predstavlja nevarnost za vse udeležence v cestnem prometu.

5Pritožba zato pravilno opozarja, da se je obdolženemu v obdolžilnem predlogu očitalo, da je uporabljal predelano motorno kolo v cestnem prometu, da je torej bil njegov uporabnik, in da predelava ni bila odobrena. Tak opis vsebuje vse zakonske znake prekrška po šestem odstavku 18. člena ZMV-1. Zaključek sodišča, da očitano dejanje ni prekršek, je na podlagi povedanega napačen.

6Ker sodišče prve stopnje doslej dokaznega postopka sploh ni izvajalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa je moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

¹ V tem se zadeva razlikuje od zadeve VSK PRp 663/2024, v kateri se je postopek vodil zoper lastnika, vozilo pa je v cestnem prometu uporabljal njegov sin (uporabnik).