VSRS Sklep II DoR 404/2025

Predlog se v delu, ki se nanaša na prvo vprašanje zavrže, sicer pa zavrne.

1Spor med pravdnima strankama se nanaša na veljavnost kreditne pogodbe z dne 13. 10. 2008, sklenjene za posojilo v višini 240.000 CHF, z dobo odplačevanja 25 let in variabilno obrestno mero. V zavarovanje terjatve je bila ustanovljena hipoteka.

2Sodišče prve stopnje je postopek v delu, ki se je nanašal na plačilo 144.995,27 EUR, ustavilo. Ugotovilo je, da so kreditna pogodba, pogodba o zastavi nepremičnine in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, nični. Odločilo je, da je vknjižba hipoteke neveljavna in se izbriše. Toženki je naložilo v plačilo 781,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2024 dalje do plačila.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodb ter glede izbrisne tožbe, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V delu, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek in stroške postopka, pa je postopek odločanja o pritožbi prekinilo do odločitve Sodišča EU o predlogu za predhodno odločanje o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi VS RS II Ips 14/2025.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

- Ali je materialnopravno pravilno izhodišče VSM, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele s trenutkom, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične Kreditne pogodbe?

- Ali je materialnopravno pravilno izhodišče VSM, da pri sklicevanju na izbrane odločbe Sodišča EU ni predhodno izvedlo presoje, ali je dejansko stanje v izbrani sodbi Sodišča EU dovolj podobno dejanskemu stanju v obravnavani zadevi?

- Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, ko jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišča RS in sodišča EU, uporabiti na dejansko stanje, ki je obstajal v trenutku sklenitve obravnavane kreditne pogodbe leta 2008, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti še ni prišlo?

- Ali je skladno z načelom pravne varnosti, da se vsebina pojasnilne dolžnosti toženke naknadno razširja z uporabo pravnih načel, pri čemer toženka iz tovrstnih načel ni mogla razbrati konkretne vsebine pojasnilne dolžnosti, kot se zahteva z novejšo sodno prakso VSRS?

- Ali je mogoče pogodbeni pogoj razglasiti za nepoštenega zgolj na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost v posamezni zadevi ni bila ustrezno izpolnjena, brez samostojne in ločene ugotovitve katere od materialnih predpostavk iz prvih treh alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot (znatno neravnotežje, neutemeljena škoda, znatno drugačna izpolnitev) ter brez izkazanih učinkov v izpolnitveni fazi pogodbe?

5Predlog je delno neutemeljen, delno pa nedovoljen.

6Predlog glede prvega vprašanja ni dovoljen, kajti o ugovoru zastaranja z izpodbijano sodbo ni bilo pravnomočno odločeno (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kakršnokoli stališče o tem pravnem vprašanju zato ob odločanju o kondikcijskem zahtevku ne bi bilo pravno zavezujoče.

7Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati rešitev pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a ZPP). V obravnavani zadevi po oceni Vrhovnega sodišča glede preostalih vprašanj ti pogoji niso izpolnjeni, zato je predlog v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Ob tem je presodilo tudi, da niso podani razlogi za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU (SEU).

8V skladu z določbo prvega odstavka 267. člena PDEU je SEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. V skladu s sodno prakso SEU obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje ni podana, če: 1) vprašanje ni upoštevno, 2) je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage Sodišča EU ali 3) se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom.

9Predhodno vprašanje se mora nanašati na razlago ali presojo veljavnosti prava EU. Ne sme se nanašati na razlago nacionalnega prava ali na dejanska vprašanja, ki se zastavljajo v okviru postopka v glavni stvari. Toženka ni navedla konkretno, katero sodno prakso SEU sta sodišči prve oziroma druge stopnje upoštevali napačno. Prav tako tudi ne, razlago prava EU, zavzeto v kateri sodbi SEU, sta uporabili, kljub temu, da je SEU izključilo njeno retroaktivno učinkovanje. V zadevi C-268/06 pa je SEU že odločilo, da nacionalno sodišče lahko nacionalni zakon, da bi bil ta, sledeč načelu lojalne razlage, usklajen z direktivo, razlaga retroaktivno samo, če to dopušča nacionalni pravni red. Ob tem iz ustaljene sodne prakse SEU tudi izhaja(1) , da načelo razlage nacionalnega prava, ki je v skladu s pravom Unije, zahteva, da nacionalna sodišča, zlasti s spoštovanjem prepovedi razlage nacionalnega prava contra legem, ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki jih priznava to pravo, storijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek zadevne določbe prava Unije in dosežejo rešitev, ki je v skladu s ciljem te določbe. Predlog za predložitev zadeve temu sodišču je zato neutemeljen.

10Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

(1) C-144/23 51. točka obrazložitve.