VSL Sodba I Cpg 413/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 86.117,85 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je s tožbo zahtevala povračilo škode v znesku 45.371,94 EUR zaradi stvarnih napak pri izgradnji malih fotovoltaičnih elektrarn - MFE in delno vračilo že plačanih računov v znesku 40.745,40 EUR iz naslova neupravičene obogatitve, ker naj bi ji toženka zaračunala več solarnega kabla, kot ga je vgradila. Toženka je zanikala obstoj napak in ugovarjala, da je tožnica zamudila enoletni rok za sodno uveljavitev jamčevalnega zahtevka. Zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve pa je ugovarjala iz razloga, ker je bila pogodbeno dogovorjena cena na ključ, poleg tega je bila nabava materiala pri tožnici kompenzirana.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sodelovali pri izgradnji MFE na treh lokacijah (A., B. in C.) na podlagi Krovne pogodbe 00-2011 z dne 1. 12. 2011 in podizvajalskih pogodb, ki sta jih sklenili za vsak posamezen projekt. Vse MFE so bile priključene na omrežje do 30. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica napake na posameznih MFE notificirala že v obdobju med 21. 8. 2012 in 16. 9. 2013. Ker je tožbo vložila 7. 5. 2015, je zaključilo, da je zamudila enoletni rok iz prvega odstavka 635. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Dopise iz leta 2014, za katere je tožnica trdila, da predstavljajo notifikacijo napak, je sodišče prve stopnje označilo za zavajajoče in poslane zaradi varovanja enoletnega prekluzivnega roka. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je za plačila obstajal pravni temelj, saj je bila v podizvajalskih pogodbah dogovorjena cena na ključ. Po presoji sodišča prve stopnje se je tožnica zaradi izvedenih kompenzacij tudi zavedala, da plačuje več, kot je bila dolžna, zaradi česar je njen zahtevek zavrnilo tudi na podlagi 191. člena OZ.

7Višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da tožbeni zahtevek po svoji naravi ni jamčevalni zahtevek, ampak klasičen odškodninski zahtevek. Iz navedb tožnice namreč izhaja, da je toženki očitala nepravilno in pomanjkljivo izvedbo del oziroma vrsto napak, ki jih je morala odpravljati sama ali po drugih izvajalcih. Njeni očitki, da izvršena dela ne ustrezajo pogodbeno dogovorjenim lastnostim, po svoji vsebini nedvomno ustrezajo pojmu stvarnih napak. Tudi odprava napak na stroške podjemnika predstavlja enega izmed jamčevalnih zahtevkov naročnika zoper podjemnika (tretji odstavek 639. člena OZ). Da gre v obravnavanem primeru za tipičen jamčevalni zahtevek, izhaja tudi iz predložene listinske dokumentacije, zlasti iz dopisov tožnice (A7, A12 in A14), v katerih toženko opozarja na ugotovljene napake na izvršenem delu in jo poziva k njihovi odpravi.

8Zahtevki iz naslova odgovornosti za stvarne napake se v praksi imenujejo tudi jamčevalni zahtevki. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake.¹

9Ena od teh predpostavk je sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem roku. V skladu s prvim odstavkom 635. člena OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po preteku enega leta od tega obvestila svoje pravice iz naslova stvarnih napak ne more več sodno uveljavljati. Gre za enoletni prekluzivni rok za uveljavitev jamčevalnega zahtevka.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožba vložena pravočasno, saj za povračilo navadne škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti velja triletni zastaralni rok. Posebno pravilo o roku uveljavljanja zahtevkov na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake, določeno v prvem odstavku 635. člena OZ, izključuje uporabo splošnega pravila o zastaranju poslovnih odškodninskih terjatev, določenega v tretjem odstavku 352. člena OZ.²

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila tožba vložena pravočasno, saj jo je tožnica utemeljevala na pogodbeno dogovorjeni garanciji. Sicer drži, da 6. člen podizvajalskih pogodb določa petletni garancijski rok, vendar ta določba ne ureja načina in rokov sodnega uveljavljanja pravic iz naslova napak. Tudi v primeru, če se napake uveljavljajo na podlagi pogodbene garancije, velja, da mora naročnik svojo pravico sodno uveljavljati v enem letu od dneva, ko je podjemnika obvestil o napaki, ne glede na dolžino dogovorjenega garancijskega roka. Glede sodne uveljavitve zahtevka je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je tožbo potrebno vložiti v roku enega leta od zahteve za odpravo napak ne glede na to, ali gre za zahtevek iz pogodbeno dogovorjene garancije ali za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona. OZ glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikuje.³

12V obravnavani zadevi je tožnica tožbo oddala priporočeno na pošto dne 7. 5. 2015. V pritožbi graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zamudila enoletni rok iz prvega odstavka 635. člena OZ. Navaja, da dopisi iz 2012 in 2013 ne predstavljajo dokončnega obvestila o napakah posla, ampak gre za opozorila o nedokončanih pogodbeno prevzetih delih. Številnih napak ob prevzemu ni bilo mogoče odkriti, saj so se pojavile kasneje. Zato sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo primerjave med dopisi, zaradi česar je prezrlo, da je v dopisih iz maja 2014 grajala povsem druge napake.

13Pritožbeni očitek, da je tožnica maja 2014 za MFE C. zahtevala odpravo povsem drugih napak, ni utemeljen. Tako tožničin dopis z dne 20. 5. 2014 (A12) kot elektronsko sporočilo z dne 25. 9. 2012 (B16) se glede MFE C. nanašata na pokrove kabelskih polic. Tožnica v tožbi sicer uveljavlja tudi škodo zaradi tako imenovanih "napak na AC strani", ki pa jih dopis z dne 20. 5. 2014 (A12) sploh ne omenja. O tej napaki je tožnica toženko obvestila že v elektronskem sporočilu z dne 19. 6. 2013 (A10).

14Podobno velja glede obvestil o napakah izvršenega posla, ki se nanašajo na MFE B. Tako tožničin dopis z dne 16. 5. 2014 (A14) kot elektronsko sporočilo z dne 25. 9. 2012 (B16) se ravno tako nanašata na pokrove kabelskih polic. Dodatno višje sodišče ugotavlja, da dopis z dne 16. 5. 2014 (A14) sploh ne omenja napake na navedenem objektu, ki jo je tožnica navedla v tožbi, in sicer, da so kovinski spoji oziroma večji del nosilne konstrukcije za solarne panele začeli rjaveti že kmalu po zaključku del. Pri čemer pa je toženka ugovarjala, da za ta dela sploh ni bila zadolžena.

15Za nobenega od navedenih dveh objektov tožnica v pritožbi ni pojasnila, zakaj naj bi predloženi dopisi dokazovali grajanje različnih napak. Pritožbeni očitek je omejen zgolj na trditev, da je z dopisi v maju 2014 zahtevala odpravo povsem drugih napak kot z dopisi v letih 2012 in 2013. Upoštevajoč predhodno navedeno vsebinsko primerjavo teh dopisov pritožnica s takšnim očitkom ugotovljenega dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti. Pritožba namreč glede grajanih napak ne vsebuje niti konkretne primerjave vsebine posameznih dopisov niti razlogov, ki bi pojasnjevali, v čem naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Brez takšne konkretizacije pritožbenih navedb pa glede na vsebino navedenih obvestil ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je tožnica v maju 2014 zahtevala odpravo povsem drugih napak. Zato po presoji višjega sodišča tožnica ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je o teh napakah na MFE C. in MFE B. obvestila toženko že v 2012 in 2013, zaradi česar je bila tožba vložena po izteku enoletnega prekluzivnega roka.

16Tožnica je tudi uveljavljala, da ji je toženka pri objektu MFE B. povzročila dodatno škodo v skupnem znesku 24.413,51 EUR. Navajala je, da je po drugem podizvajalcu izvedla montažo pokrovov kabelskih polic in kabelskih ovojnic, sanacijo strehe, zamenjavo pritrdilnih elementov na krajnih panelih, ozemljitev podkonstrukcije, namestitev manjkajočih pokrovov ter odstranitev dimnikov in odvoz gramoza.

17O navedenih napakah oziroma njihovi odpravi dopis z dne 16. 5. 2014 (A14) ne vsebuje nobenih navedb, saj omenja zgolj odpadle vezice na pokrovih kabelskih polic. Je pa del zatrjevanih pomanjkljivosti naveden že v dopisu z dne 21. 8. 2012 (B48), iz katerega izhaja, da je bilo potrebno dela na projektih zaključiti do 24. 8. 2012, pri čemer je bilo za MFE B. med drugim navedeno, da je treba predati ključ prostora z razsmerniki, označiti DC in AC omarice ter razsmernike, odpeljati izkopan asfalt, asfaltirati traso kablovoda, montirati stopnice - penjalice za streho, namestiti streho nad razsmerniki na zahodni fasadi ter dokončati kabelske police in postaviti elektro omaro. Dodatno višje sodišče ugotavlja, da se je tožnica v tem delu tožbe sklicevala na več računov drugih izvajalcev (priloga A18), ki so bili vsi izdani v letih 2012 in 2013. Iz njih izhaja, da je tožnica zatrjevane napake, kolikor je bila toženka z njimi seznanjena, odpravila že v tistem obdobju. Tudi na tej podlagi višje sodišče zaključuje, da je bila toženka o navedenih napakah obveščena najkasneje v letih 2012 oziroma 2013, zaradi česar je enoletni prekluzivni rok za sodno uveljavitev jamčevalnega zahtevka potekel pred vložitvijo tožbe.

18Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na obvestila o napakah na MFE A. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila toženka o napakah obveščena že z obvestilom z dne 25. 9. 2012 (B16) in ne šele z dopisom z dne 7. 5. 2014 (A7). Ob vsebinski primerjavi navedenih listin se takšen zaključek sodišča prve stopnje izkaže za zmoten.

19Iz dopisa z dne 7. 5. 2014 (A7) izhaja, da je tožnica toženko pozvala k odpravi več konkretno ugotovljenih napak na objektu D. v A., in sicer k ureditvi kabelskih polic (namestitvi pokrovov in zamenjavi vezic), zamenjavi poškodovanega panela, ureditvi označb omar na objektu, zamenjavi prešibkega konektorja v omari E. 1 ter ureditvi tehnične dokumentacije. Nasprotno pa dopis z dne 25. 9. 2012 (B16) glede objekta D. vsebuje zgolj poziv, da je potrebno "dokončati kablarijo - minimalno". Upoštevajoč vsebino navedenih obvestil o napakah je torej utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica z dopisom z dne 7. 5. 2014 (A7) zahtevala odpravo drugih napak, kot v obvestilu z dne 25. 9. 2012 (B16). Ker se opisa napak v navedenih listinah očitno razlikujeta, je sodišče prve stopnje na njuni podlagi zmotno ugotovilo, da je bila toženka o napakah obveščena že z obvestilom z dne 25. 9. 2012 (B16).

20Vendar pa pritožnica kljub navedenemu ne more uspeti. Višje sodišče ugotavlja, da glede napak na objektu MFE A., ki jih je grajala z dopisom z dne 7. 5. 2014 (A7), ni podala zadostne, predvsem pa skladne trditvene podlage, ki bi omogočala nadaljnjo obravnavo jamčevalnega zahtevka oziroma izvajanje dokaznega postopka glede odgovornosti toženke za napake.

21Tožnica je v tožbi glede objekta MFE A. zatrjevala napake, kot so opisane v dopisu z dne 7. 5. 2014 (A7), hkrati pa se je v zvezi z njihovo odpravo sklicevala na vsebino predračuna z dne 5. 5. 2015 (A5) in servisnih nalogov (A6), za katero je izrecno poudarila, da predstavlja del njene trditvene podlage. Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da se vrsta in obseg zatrjevanih napak na MFE A., ki jih je tožnica grajala z dopisom z dne 7. 5. 2014 (A7), ne ujema z vrsto in obsegom napak iz predračuna z dne 5. 5. 2015 (A5) in servisnih nalogov (A6). V zvezi s tem ugovorom je opozorila na več neskladij v tožničinih navedbah, med katerimi izstopa ugovor, da tožnica iz naslova napak uveljavlja plačilo 15.454,49 EUR, a je očitno po obvestilu z dne 7. 5. 2014 (A7) zamenjala zgolj 5 varovalk v skupnem znesku 29,95 EUR, kar potrjuje, da so se na navedenem objektu opravljali le redni servisi in vzdrževanje.

22S takšnim ugovorom je toženka prevalila trditveno breme nazaj na tožnico, ki bi morala trditveno podlago glede obstoja, vrste in odprave napak na objektu MFE A. ustrezno dopolniti in se jasno in konkretno izjasniti o neskladjih, ki jih je očitala toženka. Tako bi morala konkretno pojasniti, katera dela iz predračuna in servisnih nalogov se nanašajo napake, grajane v dopisu z dne 6. 5. 2014 (A7), pri čemer bi morala zlasti pojasniti zatrjevano neskladje med obsegom in vrsto notificiranih napak ter obsegom in vrsto odpravljenih napak glede na višino vtoževanega zneska ter se ob tem izjasniti tudi o ugovoru, da ni šlo za odpravo stvarnih napak, ampak redna vzdrževalna dela. Čeprav je bila s strani toženke opozorjena na pomanjkljivosti oziroma neskladja v navedbah, jih tožnica v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje ni dopolnila in se o ugovorih toženke tudi ni konkretno izjasnila. Toženki je zgolj posplošeno očitala pasivnost in navajala, da bodo o zatrjevanih dejstvih glede vrste napak, izvedbe del za njihovo odpravo in porabljenega materiala izpovedale predlagane priče, dodatno pa jih lahko oceni tudi sodni izvedenec. S takšnim pristopom tožnica ne more biti uspešna, saj je bila njena trditvena podlaga preskromna, da bi se lahko izvajali dokazi. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) namreč pomeni, da mora stranka najprej navesti ustrezna dejstva, predlagani dokazi (priče in sodni izvedenec) pa služijo ugotavljanju teh dejstev. Manjkajoče ali pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov.

23Tožnica bi morala za uspešen zahtevek iz naslova odgovornosti toženke za napake izvršenega posla na MFE A. navesti in tudi dokazati več predpostavk. Glede obstoja in obsega grajanih napak ter njihove odprave tožnica ni zadostila že trditvenemu bremenu. Pri čemer višje sodišče dodaja, da je zlasti v tistih sporih, v katerih se kot pravno odločilno izkaže tudi vprašanje pravočasnega grajanja napak in pravočasne sodne uveljavitve, pomembno, da opis napak omogoča razmejitev med očitno in skrito napako. V postopku pred sodiščem prve stopnje je imela tožnica možnost, da odpravi vse pomanjkljivosti in neskladja ter navede vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine glede obstoja napak in njihove odprave ter jih tudi razmeji od rednih vzdrževalnih del, na kar vse jo je opozarjala toženka v svojih ugovorih. Takšnega trditvenega bremena tožnica ni zmogla oziroma mu je poskušala zadostiti na način, ki ne dopušča izvedbe dokaznega postopka. Iz navedenih razlogov se zavrnitev jamčevalnega zahtevka za MFE A. izkaže za pravilno.

24Tožnica v pritožbi graja tudi zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, saj naj bi ji toženka zaračunala znatno večjo količino solarnega kabla, kot jo je vgradila. Za uspešno uveljavitev takšnega zahtevka bi morala dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, toženka pa obogatena. Do neutemeljenega premika premoženja pride, ko podlage za izpolnitev ni bilo, ali je v začetku obstajala, pa je kasneje odpadla. Za uspešno uveljavitev zahtevka bi morala tožnica izkazati vse navedene predpostavke: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja.

25Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je za plačilo obstajala pravna podlaga (podizvajalske pogodbe). Tožnica v pritožbi priznava, da je v času izdaje računov obstajal pravni temelj za plačilo in pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila v podizvajalskih pogodbah pogodbena cena dogovorjena po sistemu na ključ. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da klavzula na ključ izključuje vpliv manjkajočih del na dogovorjeno ceno (drugi odstavek 659. člena OZ). Določba o vplivu manjkajočih del na dogovorjeno ceno namreč rešuje vprašanje odstopa od predvidene količine del. Pod pojmom pogodbene količine del je treba pri opredelitvi manjkajočih del razumeti tiste količine del, ki jih je izvajalec v svojem izračunu ob sklenitvi pogodbe predvidel kot količine, potrebne (po posameznih vrstah del) za izgradnjo objekta. Pojem manj (manjkajočih) del označuje količino del, in sicer negativen odmik dejansko izvedenih količin od pogodbenih količin del.⁴

26Upoštevajoč navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je pravni temelj za plačilo računov, izdanih na podlagi ponudb toženke, odpadel takrat, ko je tožnica ugotovila, da je toženka dejansko vgradila manjšo količino solarnega kabla. Klavzula o določitvi cene na ključ prenaša rizik napačne ocene predvidene količine pogodbenih del na naročnika. Zato zatrjevano odstopanje med predvidenimi in dejansko vgrajenimi količinami solarnega kabla, četudi bi se izkazalo za resnično, ne vpliva na obveznost plačila dogovorjenih pogodbenih cen iz podizvajalskih pogodb. Kadar je cena dogovorjena s klavzulo na ključ, bo dogovorjena cena obveljala, četudi je moral izvajalec izvesti manjšo količino (pogodbeno dogovorjenih) del.⁵

27Ker se zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve izkaže za pravilno že iz navedenih razlogov, presoja preostalih pritožbenih očitkov v zvezi s tem delom zahtevka ni potrebna.

28Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

29Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba 2004, str. 845.
² Ibidem, str. 850.
³ VSL sodba I Cp 4242/2009 z dne 3. 2. 2010, sodba I Cpg 904/2011 z dne 19. 3. 2013, sklep I Cp 1085/2014 z dne 18. 6. 2014, sklep II Cp 2196/2016 z dne 15. 2. 2017 in sodba I Cp 1000/2017 z dne 10. 1. 2018.
⁴ N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba 2004, str. 994-995, 1023-1024.
⁵ Sodba VSRS III Ips 52/2010 z dne 20.12.2011.