VSL Sklep III Cp 437/2026

Pritožba se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v postopku po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) s sklepom z dne 11. 2. 2026 odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se imenovana oseba zadrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike v B. najdalj do 25. 2. 2026. Zoper sklep se je pritožila pridržana oseba po odvetnici, naslovno sodišče pa je s sklepom III Cp 344/2026 z dne 19. 2. 2026 pritožbo zavrnilo.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se imenovana oseba zadrži na zdravljenju na zaprtem oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike B. še najdalj do 16. 3. 2026.

3Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba po odvetnici. Med drugim navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji je sodišče omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Ne držijo očitki o agresivnosti do mame, policistov in reševalcev. Zavrača očitke o nevarni vožnji s kombijem, na naroku 23. 2. 2026 je o tem ni nihče vprašal. ZDZdr pridržanje dopušča le v izjemnih primerih. Samo dejstvo diagnosticirane duševne motnje, pomanjkanja uvida in opuščanja terapije samo po sebi še ne zadošča za sklep o hudem ogrožanju. Zdravstvena ustanova ima na voljo druge, milejše ukrepe.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZDZdr v 39. členu določa pogoje za zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve. Pogoji so trije in morajo biti izpolnjeni kumulativno: 1) da oseba ogroža svoje ali tuje življenje ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo; 2) da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot s prisilnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici.

6Te pogoje je naštelo tudi sodišče prve stopnje, pritožnica pa jih v pritožbi brez potrebe ponavlja. Ne drži, da bi ZDZdr pridržanje določal le v "izjemnih primerih" (ni jasno, kaj naj bi to pomenilo); ukrep prisilnega pridržanja se more in mora izreči vselej, kadar so izpolnjeni zgoraj navedeni zakonski pogoji.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o pogojih za pridržanje pritožnice že bilo odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2026, pritožba zoper to odločitev pa je bila zavrnjena s sklepom naslovnega sodišča z dne 19. 2. 2026. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o podaljšanju ukrepa, ker je ugotovilo, da tudi po izteku ukrepa, določenega s sklepom z dne 11. 2. 2026, še vedno obstajajo razlogi za pritožničino pridržanje.

8Predmet pritožbene presoje je tako lahko le vprašanje, ali še vedno obstajajo pogoji za pridržanje, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11. 2. 2026. Sodišče prve stopnje je po ponovno izvedenem dokaznem postopku (ki je obsegal postavitev izvedenke psihiatrične stroke, zaslišanje pridržane osebe in lečečega zdravnika ter pregled medicinske dokumentacije) ugotovilo, da so pogoji še vedno podani, saj pridržana oseba boleha za paranoidno shizofrenijo, ki je v fazi akutnega poslabšanja, v posledici opustitve jemanja zdravil, kljub intenzivnemu zdravljenju pa klinična slika ostaja akutno psihotična, oseba je (še vedno) nekritična do narave svoje bolezni in škode, ki si jo povzroča. Pridržanje in zdravljenje na zaprtem oddelku je treba podaljšati, ker zaenkrat še ni dalo želenih rezultatov in ker je pomembno, da se tokrat resnično doseže stanje, ko bo oseba sposobna razumeti svoje bolezensko stanje in sprejeti potrebno terapijo (8. in 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Teh razlogov pritožba konkretizirano ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa jih sprejema kot pravilne.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj se je (na podlagi mnenja izvedenke) odločilo za omejitev pritožničine prisotnosti pri izvajanju dokazov (ker bi osebo prisotnost pri izvajanju dokazov glede na njeno sedanje psihično stanje še dodatno vznemirila, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje - 3. stran zapisnika z dne 23. 2. 2026). Pritožničina pooblaščenka, ki je bila ob tem navzoča, ne le, da na naroku procesne kršitve ni grajala (286.b člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), temveč je izrecno izjavila, da predlogu izvedenke za omejitev prisotnosti pri dokazovanju ne nasprotuje (prav tam).

10Glede preostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje: navedbe, da očitki o agresivnosti ne držijo, so pavšalne in neutemeljene. Ni jasno, kako naj bi bilo (domnevno, nedokazano) nepravilno ravnanje policista lahko v vzročni zvezi z agresivnostjo osebe do reševalcev; edina smiselna razlaga je, da je bilo tako ravnanje posledica pritožničine paranoidnosti. Sklep ne vsebuje nobenih "obtožb o zaskrbljenosti ljudi v lokalu", zato so te navedbe nerazumljive.

11Velik del pritožbenih navedb je namenjen vprašanju, ali pritožnica ogroža sebe in druge z vožnjo avtomobila. Sodišče prve stopnje je že v sklepu z dne 11. 2. 2026 ugotovilo (in v izpodbijanem sklepu te ugotovitve ponovilo), da pritožnica zaradi svojega trenutnega psihičnega stanja ni sposobna upoštevati prometnih predpisov, da sledi svojim bolezenskim simptomom in zanemari dogajanje v prometu; tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da takšno stanje pomeni potencialno hudo nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Ker je ugotovljeno, da se pritožničino stanje kljub intenzivnemu zdravljenju še ni izboljšalo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta nevarnost še vedno obstoji.

12Pri tem ni pomembno, ali je pritožnica kritičnega dne dejansko vozila avtomobil, ali je storila prometne prekrške ali imela kako prometno nesrečo; ukrep je namenjen temu, da se možnost nesreče prepreči. Tudi ni pomembno, da sodišče ob ponovnem zaslišanju pritožnice ni vprašalo, ali namerava voziti avtomobil. Glede na ugotovitve izvedenke o pritožničinem psihičnem stanju (ki konkretizirano niso izpodbite) takšne možnosti ni mogoče izključiti, poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo (v zvezi z jemanjem zdravil), da odgovorom pritožnice ni mogoče zaupati; v zvezi s tem je pravilno izpostavilo tudi nadaljnji odgovor pritožnice, da sta jo dva "eminentna psihiatra" pustila brez zdravil, ker ni bolna. Glede na njeno nekritičnost do bolezni je tudi pravilen zaključek, da druge, milejše oblike (npr. zdravljenje na odprtem oddelku ali nadzorovana obravnava), ne pridejo v poštev.

13Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pritožničino izjavo, da bi zdravila jemala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in pritožba teh ugotovitev ne izpodbija), da je pritožnica takšne obljube že večkrat dala, vendar je po vsaki hospitalizaciji (sodišče prve stopnje omenja dve iz leta 2025) opustila jemanje zdravil, kar je hitro privedlo do poslabšanja bolezni in ponovnega izbruha akutne psihoze s paranoidnostjo in blodnjavostjo, zato tovrstnim obljubam ni mogoče verjeti, še posebej ne ta trenutek, ko je pritožnica po ugotovitvah izvedenke še vedno akutno psihotična in bolezensko nekritična do svojega stanja.

14Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da sámo dejstvo diagnosticirane duševne motnje, pomanjkanja uvida in opuščanja terapije samo po sebi [poudarilo pritožbeno sodišče] še ne zadošča za sklep o hudem ogrožanju zdravja v smislu 39. člena ZDZdr. Vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo tudi druge okoliščine: o nepovratnih strukturnih spremembah v možganih, toksičnem dogajanju v možganih, ki pušča posledice predvsem na kognitivnih sposobnostih, kronifikaciji bolezni in posledični hudi invalidnosti, s katerimi se pritožba konkretizirano sploh ne sooči. Odklanjanje jemanja zdravil, ki vodi v ugotovljene posledice, je lahko utemeljen razlog za prisilno hospitalizacijo.¹ V obravnavani zadevi je tudi ugotovljeno, da je pridržana oseba v posledici svoje bolezni nekritična do svojega zdravstvenega stanja in nima uvida, da bi se lahko informirano odločila o potrebi po zdravljenju, zato ni mogoče zaključiti, da se zdravljenju odreka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja.²

15Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo.

¹ Npr. sklepi VSL II Cp 1709/2025 z dne 10. 10. 2025, I Cp 1582/2025 z dne 10. 9. 2025, I Cp 1315/2025 z dne 16. 7. 2025 in I Cp 20/2025 z dne 10. 1. 2025. Predvsem pa glej sklep VSRS II DoR 277/2025 z dne 16. 7. 2025, ki zapiše: [...] ne gre le za to, da pridržana oseba zavrača zdravljenje ter s tem ohranja in poglablja simptomatiko psihoze. [...] to nadalje vodi v hud funkcionalni upad, povzroča nepovratne strukturne spremembe možganov in zato hudo invalidiziranje osebe. Takšne ugotovitve pa [...] ustrezajo pogoju iz prve alineje 39. člena ZDZdr v povezavi z razlogom iz druge alineje istega člena.
² Primerjaj sklep VSRS II Ips 72/2017 z dne 9. 3. 2017.