VSL Sodba II Cp 2113/2024

I. Pritožbi zoper vmesno sodbo se delno ugodi, izpodbijana vmesna sodba se v I. točki izreka spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v 30 %.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Predmet tožbe je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo ob padcu po stopnicah v bloku v času izvajanja čiščenja. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnica pri padcu po poškodovala. Sporno je, kdo za nastalo škodo odgovarja.

2Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v 70 % (I. točka izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Kratek povzetek pritožbenih navedb

3Zoper vmesno sodbo se je iz vseh zakonsko predvidenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Najprej obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, in sicer v delih, ki se nanašajo na oceno, da je tožnica hodila ob ograji, da ni opazila mokrote na stopnicah, da ni zaznala vonja čistila, glede pomena nalepke "pozor, spolzka tla" in odsotnosti postavitve opozorilne table. Očita tudi napačno uporabo materialnega prava, vzročna zveza je bila zaradi tožničinih ravnanj pretrgana, opustitev tožene stranke ni bila nedopustna, ni bilo njene krivdne odgovornosti, pasivna legitimacija prvega toženca ni podana. Tožnica je s svojo nepazljivostjo pri hoji k nastanku škode prispevala v večjem deležu, kot je ugotovljen. Sodišče prve stopnje dokaznega gradiva pravdnih strank ni ocenjevalo z enako mero skrbnosti in strogosti.

4Višje sodišče bo posamezne pritožbene navedbe znotraj navedenih sklopov natančneje povzelo v okviru odgovarjanja nanje.

5Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Presoja pritožbenih navedb

6Pritožba je delno utemeljena.

7Višje sodišče uvodoma odgovarja na zaključno pritožbeno trditev, da dokazna ocena izpovedb strank in prič ni temeljila na dovolj skrbnih dokaznih merilih, enakih za obe stranki. Navedeno ne drži, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v skladu z postulatom metode proste dokazne ocene, vestno, skrbno, dosledno in celovito ocenilo zbrano dokazno gradivo, pri tem pa ga enakovredno obravnavalo.

8Sodišče prve stopnje je ob nasprotujočih si trditvah pravdnih strank glede tega, po kateri strani stopnic je hodila tožnica, prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame tožnici, da je hodila po levi strani stopnišča. Glede na to, da je bila tožnica z otrokom (kar je ocenilo na podlagi njene izpovedbe, podprte z izpovedbami prič), ji je verjelo, da je zaradi večje varnosti hodila ob ograji, za katero se je z levo roko na rahlo držala, z desno pa je vodila otroka. Višje sodišče pritrjuje tudi dvomu sodišča prve stopnje glede tega, da bi se tožnica po padcu usedla ob ograjo, če na tisti strani ne bi tudi padla; da je življenjsko logično, da je tožnica obsedela na strani stopnic, kjer je tudi padla. Višje sodišče ob tem pripominja, da spreminjanje izpovedbe drugega tožnika glede njegove pozicije (in pozicije vedra) ob času tožničinega padca ne govori v prid zanesljivosti njegove izpovedbe. Naštetih ugotovitev tožena stranka ne more izpodbiti z pritožbenim vztrajanjem pri svoji verziji lokacije hoje oziroma padca in zatrjevanju, da je otrok najverjetneje hodil za tožnico. Tožena stranka ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne more izpodbiti z navajanjem mnenja izvedenca v delu, ko je ta opisal načelno pravilo oziroma navado, da hodimo po desni strani poti.

9Zaključki sodišča prve stopnje v točki 33. obrazložitve niso nelogični, kot tudi niso v nasprotju z zaključkom v točki 37. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč v 33. točki obrazložitve zapisalo, da "bi tožnica, ko je hodila po predelu hodnika - podestu, kjer je okno, mogla opaziti mokroto na vinas ploščah v tem predelu." Hkrati pa je zaključilo, da "ni pa po presoji tega sodišča tožnica mogla opaziti mokrote na stopnicah, glede na osvetljenost stopnic, ki niso tik ob oknu in upoštevaje dejstvo, da so oblečene v marmor." V 33. točki je torej sodišče prve stopnje tehnično ocenilo, na kateri podlagi oziroma v katerem delu stavbe bi tožnica morala zaznati mokroto in na kateri ne. Zapisani stavek "Sodišče ni ugotovilo, da bi bila tožnica na kakršenkoli drug način seznanjena s tem, da se opravlja čiščenje," v 37. točki obrazložitve, ki nosi naslov "Sklepno o dolžnosti postavitve table", pa se nanaša na obveščanje z znaki, konkretno opozorilnimi tablami. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10Višje sodišče nima razloga, da bi dvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanja tožnice, predloženega izvida glede težav z dihanjem in izpovedb prič o tem, da se je v času čiščenja običajno zračilo, tej verjelo, da vonja čistila ni zaznala; kot že uvodoma pojasnjeno, je sodišče prve stopnje celovito ocenilo vse izvedene dokaze. Višje sodišče nima pomislekov niti glede pravilnosti metodološkega postopka niti glede vsebinske prepričljivosti; slednje tožena stranka z povzemanjem le tistih delov izjav prič, ki potrjujejo njeno tezo, ne more omajati.

11Pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z nalepko "pozor, spolzka tla" na vratih vetrolova preveč osredotočilo na izvedensko mnenje, ni pa upoštevalo izpovedb prič, niso utemeljene. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje kot bolj prepričljivo štelo pojasnilo izvedenca, ne pomeni, da izpovedb prič ni upoštevalo. Nenazadnje tudi tožena stranka sama v pritožbi navaja, da navedena nalepka ob vhodu ne opozarja na spolzka tla zaradi čiščenja.

12V zvezi s pritožbeno navedbo, da ni res, da je obstajala dolžnost postavitve opozorilne table, višje sodišče pojasnjuje, da novejša sodna praksa usklajeno poudarja pomen opozorilnih tabel kot učinkovitega načina opozarjanja na mokra in drseča tla. Tožena stranka zato ne more uspeti z navedbami, da že 20 let čisti na enak način in da so enako čistili njeni predhodniki, torej brez postavljanja opozorilnih tabel. Podobno kot druga področja se razvija tudi to področje. Kot se lahko vsakdo prepriča, so, razen v zasebnih prostorih (kamor pa stopnišče večstanovanjskega bloka ne sodi), table, ki opozarjajo na spolzka tla, nekaj povsem običajnega in pričakovanega. Tožena stranka se zato tudi ne more sklicevati, da naj zanjo ne bi bilo predvidljivo, da bo opustitev postavitve table povzročila škodno posledico in da je bila tožnica v primerjavi z drugimi manj pazljiva. Glede na navedeno so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da toženi stranki ni moč očitati zavestne malomarnosti.

13Ne drži, kot navaja tožena stranka, da gre v obravnavani zadevi za odgovornost za mešano naključje (causus mixtus). Ravnanje tožene stranke, torej da ni ustrezno opozorila na mokra tla kot posledico čiščenja, je nedvomno v vzročni zvezi z tožničinim padcem. Sodišče prve stopnje pa je okoliščine na strani tožnice pravilno upoštevalo v okviru ugotavljanja soprispevka tožnice, pri čemer pa jih ni ustrezno ovrednotilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

14Sodišče prve stopnje je standard skrbnosti pravilno merilo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), povprečnega čistilca večstanovanjskih stavb, od katerega se zahteva večja skrbnost kot pri čiščenju zasebnih prostorov. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje skrbnost presojati skladno s skrbnostjo čistilca v konkretnem bloku; med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožena stranka za opravljanje čiščenja prejemala plačilo, torej je dejavnost opravljala poklicno (v širšem smislu besede).

15Napačno je pritožbeno razmišljanje, da sta bila prvi toženec in druga toženka v razmerju delavec in delodajalka v smislu 147. člena OZ. Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, je prvi toženec opravljal delo po naročilu druge toženke (svoje žene), ki je z ostalimi etažnimi lastniki sklenila podjemno pogodbo, s katero se je zavezala, da bo opravljala čiščenje skupnih prostorov. Tudi višje sodišče v tem, ko je prvi toženec opravljal čiščenje namesto druge toženke, ne najde elementov, ki bi kazali na to, da sta bila v razmerju delojemalca in delodajalke.

16Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede tožničinega soprispevka. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem poudarilo zlasti, da je tožnica s svojo nepazljivostjo pri hoji, ko ni gledala pod noge, prispevala k nastanku škode v 30 %. Po oceni višjega sodišča pa bi pri tem moralo upoštevati tudi druge ugotovljene okoliščine, in sicer, da bi tožnica morala opaziti mokra tla na podestu (in zato ustrezno prilagoditi hojo), zlasti pa biti bolj pozorna glede na to, da se čiščenje v zgradbi, kjer živi že več let, vedno opravlja ob sobotah ali nedeljah (škodni dogodek se je pripetil v soboto). Upoštevaje vse navedeno je tožnica po oceni višjega sodišča k nastanku škode prispevala v 70 %.

17Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (358. člen ZPP). Ker ostali uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 164. členu ZPP.