VSC Sklep III Ip 15/2026

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti upnici 447,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sklepa dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka). Sklenilo je, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka). Naložilo mu je, da mora upnici v 8 dneh povrniti 1.343,95 EUR nadaljnjih stroškov zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila nepremičnina v Bodrežu kupljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 23. 4. 2018 v času trajanja zakonske zveze med strankama (sklenjena v letu 2016, prenehala v januarju 2025). Med strankama je nesporno, da je prodajno pogodbo sklenil dolžnik, prav tako je 31. 5. 2018 sklenil kreditno pogodbo z NLB d.d. v višini 48.000,00 EUR, na podlagi katere je bila delno poravnana kupnina za nepremičnino, kot sta izpovedali stranki. Okoliščina, da je dolžnik sklenil prodajno pogodbo, najel kredit, da je kot edini lastnik knjižen v zemljiški knjigi, upnici ne odvzame možnosti, da izkaže s stopnjo verjetnosti, da je nepremičnina skupno premoženje strank, saj je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Posledično velja domneva, da sta s tem stranki ustvarili skupno premoženje, pri čemer sta deleža enaka, torej do polovice celote. Dolžnik je z listinskimi dokazi uspel dokazati, da je bil lastnik nepremičnine na Prekopi (prodajna pogodba z dne 17. 1. 2013) in da je to nepremičnino prodal s prodajno pogodbo z dne 4. 6. 2018 za 42.000,00 EUR. Glede na čas nakupa nepremičnine na Prekopi v letu 2013 ta predstavlja njegovo posebno premoženje. Dolžnik je zatrjeval, da je celoten znesek 42.000,00 EUR vložil v nakup nepremičnine v Bodrežu, pri čemer se izkaže za nerazumljivo navedba, da je s tem zneskom do sedaj poplačal kredit 35.000,00 EUR, pri čemer ne navede kateri kredit je bil s tem zneskom poplačan. Ne glede na nejasnost, je dolžnik z listinskimi dokazi in dokaznimi predlogi za zaslišanje prič izkazoval, da je kupnino za nepremičnino poplačal iz posebnega premoženja samo v višini 42.000,00 EUR oziroma približno 35.000,00 EUR, ni pa ponudil ustreznih navedb niti dokazov za poplačilo preostalega dela kupnine, razlike do 60.000,00 EUR oziroma 75.000,00 EUR. Zgolj pavšalno je navajal, da je od nakupa nepremičnine leta 2018 dalje poravnaval tudi preostanek kupnine iz naslova obveznosti po kreditnih pogodbah iz svojega posebnega premoženja. Za svoje navedbe ni podal trditev, ni ponudil listinskih dokazov o dinamiki plačevanja obrokov po kreditnih pogodbah niti ni pojasnil izvora prejetih dohodkov, iz katerih naj bi zagotovil plačilo obrokov kredita. Ni pojasnil zakaj so sredstva, ki so bila namenjena za poplačilo kredita, njegovo posebno premoženje. Ni zatrjeval, da poplačuje obroke kredita iz dohodkov, ki bi bili na primer prejeti iz posebnega premoženja (najemnina) ali iz naslova daril njemu osebno in podobno. V tem delu so ugovorne navedbe, da naj bi bile kreditne obveznosti poravnane iz posebnega premoženja dolžnika, nekonkretizirane, pavšalne. Nadalje je dolžnik navajal, da je po razpadu zakonske zveze v začetku leta 2025 moral prenehati s plačevanjem kreditnih obveznosti, ker je zapadel v finančne težave, kar je dodaten razlog, da je sodišče s stopnjo verjetnostjo verjelo upnici, da je za čas trajanja zakonske zveze prispevala k preživljanju družine in da je bilo njeno prispevanje ključno, da je družina plačevala mesečne obveznosti, s čimer je prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja. Upnica je z gotovostjo dokazala, da je dolžnik na spletni strani objavil oglas za prodajo nepremičnine, za katero je verjetno izkazala, da predstavlja skupno premoženje strank in je vložila tožbo na ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deleža. Dolžnik ni prerekal, da je objavil oglas in da želi prodati nepremičnino. Ko bi nepremičnino prodal, upnica ne bi mogla več uveljavljati svojega zahtevka na ugotovitev obstoja skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju, pri čemer je ključno, da želi bivati v nepremičnini po izplačilu dolžnika.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da upnica ni izkazala niti najnižjega dokaznega standarda verjetnosti. Objava oglasa sama po sebi ne predstavlja nevarnosti. Tudi v hipotetičnem primeru, če bi terjatev obstajala, kar ne drži, ukrep sodišča ni sorazmeren. Začasna odredba pomeni hud poseg v lastninsko pravico dolžnika. Upnica ni prispevala finančno k ničemer. Ob razhodu je vzela vse svoje stvari, izvedla zapisnik ob prisotnosti dolžnika in priče o izvensodnem priznanju z lastnoročnim podpisom" lastništvo nič ". Gre za najmočnejši dokaz, ki ga sodišče ni upoštevalo. Dolžniku ni nikoli omenila vložka ali terjatve. Šele v postopku je začela trditi nasprotno.

3Upnica v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da je nedvomno dokazala oziroma je sodišče med strankama celo ugotovilo kot nesporno, da je bila v času nakupa nepremičnine z dolžnikom v zakonski zvezi. Prav tako je bila v zakonski zvezi z dolžnikom v času najetja kredita 31. 5. 2018 pri NLB d.d. v višini 48.000,00, s katerim je bila delno poravnana kupnina za nakup nepremičnine. Posledično velja domneva, da sta stranki ustvarili skupno premoženje, pri čemer sta deleža enaka, dolžnik pa zakonske domneve ni uspešno izpodbijal. Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno ter zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločnim deležem na skupnem premoženju, kar je bil njegov namen z objavo oglasa nepremičnine za namen prodaje, ki bi se nedvomno realizirala, kolikor sodišče ne bi ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Zaradi tega je izkazana nevarnost, da upnica v primeru razpolaganja dolžnika ne bi mogla uveljaviti svoje lastninske pravice na premoženju in je sodno varstvo brez učinka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dolžnik v uvodu pritožbe ne pojasni konkretno v katerem delu obrazložitve sklepa naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene in dokazne podlage strank. Te navedbe zato ni mogoče preizkusiti in posledično ne drži očitek odločanja brez spoštovanja načela kontradiktornosti in da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, to ne predstavlja že kar očitane bistvene kršitve določb postopka, kajti obrazložilo je razloge zakaj jih ni zaslišalo (7. točka obrazložitve sklepa).

6Neutemeljena je navedba, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v kupoprodajne pogodbe. Po vpogledu vanje je ugotovilo, da je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze (7., 13. in 17. točka obrazložitve sklepa). Sodišče ni vpogledalo v bančne izpiske dolžnika in potrdila o plačevanju kreditov ter stroškov, ker jih v tem postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil. To je storil šele s pritožbo in ker ni pojasnil zakaj jih brez svoje krivde ni mogel predložiti prej predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvensodnega priznanja upnice "lastništvo nič". Štelo ga je kot preveč pavšalnega, da bi pomenil kvalificirano izjavo upnice, da je nepremičnina posebno premoženje dolžnika (12. stran sklepa).

8Prav tako niso utemeljene navedbe: (-) da je sodišče verjelo golim navedbam upnice, brez dokazov, kar naj bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 8. člena ZPP, (-) da ni predložila niti enega dokazila, ki bi izkazoval minimalni standard verjetnosti, ki ga zahteva sodna praksa (VS RS II Ips 55/2018, II Ips 201/2017), (-) da ni pojasnilo na čem temelji zaključek, (-) da sklep ne vsebuje razlogov zakaj ne sprejema dokazov dolžnika, zakaj sprejema zgolj navedbe upnice, ki naj ne bi bile podprte z dokazi, zakaj prezre pisne izjave prič, ki naj bi neposredno potrjevale navedbe dolžnika. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je bila nepremičnina kupljena in kredit najet v času zakonske zveze, pravilno izhajalo iz zakonske domneve, da sta stranki ustvarili skupno premoženje. Na dolžniku je bilo nato dokazno breme, da nepremičnina ni skupno premoženje (11. stran sklepa). Če je bil med strankama spor o ključnih dejstvih (obstoju skupnega premoženja, višini vložkov, izvoru financiranja, dogovoru o ločenem gospodinjstvu, obsegu prispevkov, odnosu strank in realnem delovanju gospodinjstva), to ne pomeni, da bi moral biti narok obvezen, da neizvedba naroka pomeni kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti, 22. člena Ustave RS, da je sodišče dolžniku odvzelo pravico do poštenega, enakega in kontradiktornega postopka, da mu je bila kršena pravica iz 6. člena EKČP, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Narok v postopku zavarovanja opravi sodišče v skladu s prvim odstavkom 29.a člena ZIZ kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka zaradi presoje, da so bile pavšalne navedbe dolžnika o plačilu preostanka kupnine po kreditnih pogodbah in poravnavanju iz posebnega premoženja, ker ni podal trditev o dinamiki plačevanja kredita, ker ni zatrjeval poplačevanja obrokov kredita iz dohodkov, ki bi bili prejeti iz posebnega premoženja, ker so bile ugovorne navedbe o poravnavi kreditne obveznosti iz posebnega premoženja nekonkretizirane, pavšalne, ker ni navajal izvora premoženja (11. in 12. stran sklepa). Bistveno v tem pritožbenem postopku je, da teh razlogov dolžnik ne izpodbija. V ugotovljenih okoliščinah bi bil narok namenjen dopolnjevanju trditev kar ne samo, da ni smotrno, temveč ni dopustno. Sodišče prve stopnje ga zato utemeljeno ni izvedlo.

9Neutemeljeni so očitki procesnih kršitev zaradi prelaganja narokov, načel enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS in pospešenosti postopka, ustvarjanja neupravičene prednosti upnici.

10Dolžnik neutemeljeno navaja: (-) da upnica ni izkazala dokaznega standarda verjetnosti, ker ni predložila dokazil o finančnih vložkih, sofinanciranju kredita, stroškov, o skupnem premoženju, o kakšnem koli prispevku, listin, bančnih izpiskov ali dokazil o finančnem vložku, o transakciji 30.000 EUR, dokazil o kreditih, plačilih ali stroških, (-) da je dokazni standard verjetnosti neizkazan, (-) da je edina podlaga upnice za terjatev trditev, da sta bila v zakonski zvezi in je zato vse skupno, (-) da trditev ni pravno vzdržna, da ne ustvarja terjatve, ne nadomešča dokaznega bremena in ni skladna z ustaljeno sodno prakso. Pojasnjeno je že bilo, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je bila nepremičnina kupljena in kredit najet v času zakonske zveze, pravilno izhajalo iz zakonske domneve, da sta stranki ustvarili skupno premoženje in da je bilo na dolžniku dokazno breme, da nepremičnina ni skupno premoženje (11. stran sklepa).

11Prav tako se dolžnik neutemeljeno sklicuje na po njegovem ključne dokaze v njegov prid, ki naj bi jih sodišče ignoriralo in še navaja, da je sam nosil v celoti finančno breme nakupa nepremičnine, stroške, kredit, zavarovanje, položnice, davke, obnovo, stroške vzdrževanja, za gospodinjstvo in druge stroške. Pri tem spregleda, da je bil odločilen razlog za zavrnitev ugovora v njegovih pavšalnih trditvah (11. in 12. stran sklepa).

12Pritožbi priloženi dodatni dokazi o SMS komunikaciji med strankama že po navedbi dolžnika predstavljajo nov dokaz. Ker ni pojasnil zakaj jih brez svoje krivde ni mogel predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja za nove listine: bančne izpiske dolžnika za hipotekarni kredit, dokazila o plačanih stroških nepremičnine, zasebno evidenco dolžnika o komunikaciji s CSD - časovni potek dohodkov.

13Ne drži, da upnica ni prispevala finančno k ničemer in da njena terjatev ni z verjetnostjo izkazana. Zelo nazorno je bilo priznanje dolžnika, da moral je po razpadu zakonske zveze v začetku leta 2025 prenehati s plačevanjem kreditnih obveznosti, ker je zapadel v finančne težave, kar je bil za sodišče dodaten razlog, da je s stopnjo verjetnosti verjelo upnici, da je za čas trajanja zakonske zveze prispevala k preživljanju družine in da je bilo njeno prispevanje ključno, da je družina plačevala mesečne obveznosti, s čimer je prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja (12. stran sklepa). Če dolžnik v času trajanja zakonske zveze ni imel finančnih težav s plačevanjem kredita, imel pa jih je po razpadu zakonske zveze, potem jih prej ni imel ravno na račun upničinega prispevka v skupno premoženje. Drugih razlogov ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je upnica izkazala prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ (13. stran sklepa).

14Dolžnik ni prerekal ugotovitve sodišča prve stopnje, da je objavil oglas in da želi prodati nepremičnino (14. stran sklepa). Ne drži, da objava oglasa na internetu po sebi ne predstavlja nevarnosti. V pritožbi se sklicuje na primer v sodni praksi VSL I Cp 587/2020, ki ga pod to številko ni najti v bazi. Z objavo oglasa zaradi prodaje nepremičnine je izkazana ne le objektivna, ampak tudi subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve.¹ Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, saj bi v primeru, če bi dolžnik nepremičnino prodal, upnica ne mogla več glede sporne nepremičnine uveljavljati svojega zahtevka za ugotovitev obstoja skupnega premoženja in ugotovitev deleža na skupnem premoženju (14. stran sklepa). Njena tožba ne bi mogla doseči svojega namena.

15Dolžnik še neutemeljeno navaja, da ukrep sodišča ni sorazmeren, da začasna odredba nedopustno posega v njegovo lastninsko pravico, da je podana kršitev 15. člena Ustave RS. Začasna odredba je dopusten začasen poseg v lastninsko pravico dolžnika, do katerega pride samo v primeru izpolnitve strogih zakonskih pogojev. Zavarovanje traja do rešitve glavnega spora in ima svoj že pojasnjen pomen.

16V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

17Dolžnik ni uspel s pritožbo, nasprotno so bili upničini stroški odgovora potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 600 točk po 7. točki tarifne številke 31 Odvetniške tarife, 2 % materialne stroške in 22 % DDV. Skupaj znašajo 447,98 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.

¹ Sklepi VSL II Cp 138/2017, VSC Cp 577/2005, VSL I Cp 157/2024.