VSRS Sodba I Ips 5961/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba v obsodilnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

A.

1Obsojeni A. A. je bil sodbo Okrožnega sodišča v Kopru X K 5961/2013 z dne 15. 4. 2014 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ), nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) in kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen deset let zapora, enotna denarna kazen v višini 49.985,77 EUR in varnostni ukrep, to je prepoved opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja za dobo petih let. Sodišče je odločilo tudi o vštetju časa odvzema prostosti v izrečeno kazen, odvzemu premoženjske koristi in stroških postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbam obsojenca in njegovih zagovornikov delno ugodilo ter obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije, glede nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja pa poseglo v odločbe o krivdi, kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi. Obsojencu je izreklo enotno kazen šest let zapora in enotno denarno kazen 45.258,74 EUR. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 5961/2013 z dne 14. 4. 2016 delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov in v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje pranja denarja, poseglo v odločbe o krivdi, kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi. Obsojencu je izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora ter enotno denarno kazen 28.496,25 EUR. Ustavno sodišče Republike Slovenije je ustavno pritožbo obsojenčevih zagovornikov obravnavalo na seji dne 7. 5. 2021 in z odločbo U-I-123/16, Up-590/16 odločilo, da je ne sprejme v obravnavo ter da pobudo za presojo ustavnosti zavrže.

2Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je dne 6. 3. 2025 s sodbo, št. 47186/21, ugotovilo kršitve prvega in drugega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

3Po sodbi ESČP je zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 5961/2013 z dne 14. 4. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 5961/2013 z dne 28. 11. 2014 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru X K 5961/2013 z dne 15. 4. 2014 zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič. Pritrdil je navedbam vložnice, da je natančen opis obsojenčeve vloge v predhodnih sodbah zoper soobtoženki ustvaril vtis prejudiciranja obsojenčeve krivde, s čimer je bil kršen objektivni vidik nepristranskosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

5Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, ki je v izjavi vztrajala pri dosedanjih navedbah.

B.

6V obravnavani zadevi je Specializirano državno tožilstvo RS zoper obsojenega A. A. in več tedaj soobtožencev vložilo obtožnico, ki je (med drugim) obsojencu očitala storitev kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1 ter pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1, soobtoženima B. B. in C. C. pa pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja in storitev kaznivega dejanja pranja denarja. Navedeni soobtoženki sta s tožilstvom sklenili sporazum o priznanju krivde, kar je sodišče sprejelo in zoper obe izdalo obsodilni sodbi. Postopek zoper obsojenega A. A. in ostale soobtožence se je nadaljeval ločeno. Isti sodnik, ki je predhodno sprejel sporazuma o priznanju krivde soobtoženk, je predsedoval senatu, ki je na glavni obravnavi odločal o obtožbi zoper obsojenca in izdal izpodbijano obsodilno sodbo.

7Vložnica v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do domneve nedolžnosti in pravice do nepristranskega sodišča, kar utemeljuje z navedbami, da bi moral biti sodnik, ki je predhodno sprejel sporazuma o priznanju krivde soobdolženk, iz sojenja zoper obsojenca izločen. Trdi, da se je sodnik vnaprej opredelil do obsojenčeve krivde, pri čemer opozarja zlasti na to, da je bil obsojenec v predhodnih sodbah že označen kot storilec kaznivega dejanja in da so bila ravnanja, ki so se mu očitala, v teh sodbah podrobno opisana.

Izhodišča za presojo

8Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti odpira vprašanji, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se sme sodišče v sodbi opredeliti do ravnanj soobdolžencev, ki s to sodbo niso bili obsojeni, in v katerih primerih lahko sodnikovo predhodno odločanje o krivdi soobdolžencev vpliva na videz njegove nepristranskosti v naknadnem postopku zoper preostale obdolžene. Gre za vprašanji, povezani z zagotavljanjem pravice do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS, drugi odstavek 6. člena EKČP) in pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave RS, prvi odstavek 6. člena EKČP).

9V sodni praksi je že bilo poudarjeno, da se navajanju ravnanj soobdolžencev, ki jim bo sojeno šele naknadno, ni vedno mogoče izogniti in je takšno navajanje v posameznih primerih, zlasti v zahtevnejših kazenskih postopkih z več obdolženci in medsebojno prepletenimi očitki, neizogibno. Sodišče mora namreč ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za utemeljitev krivde sojenemu obdolžencu, kar lahko vključuje tudi dejstva, povezana z vpletenostjo ostalih soobdolžencev. Pri tem pa mora paziti, da ne poseže v njihovo domnevo nedolžnosti. Domneva nedolžnosti tistih soobdolžencev, ki jim bo sojeno naknadno, se v takšnih primerih praviloma zagotavlja z izpolnitvijo dveh pogojev: (i) da sodišče v sodbi navede zgolj tista dejstva o ravnanju soobdolžencev, ki so nujno potrebna za utemeljitev krivde obdolžencev, ki jim sodi, in (ii) da je v sodbi jasno navedeno, da sodišče ni ugotavljalo krivde teh oseb (na primer z uporabo izraza, da gre za ločeno obravnavano osebo).¹

10Nadalje pa je v takšnih procesnih situacijah treba zagotoviti tudi pravico do nepristranskega sodišča. Tveganje za kršitev te pravice se pojavi tedaj, ko naknadno obravnavanemu obdolžencu sodi isti sodnik, ki je predhodno odločal o obtožbi zoper soobdolžence. V okviru presoje, ali je tak sodnik v kasnejšem postopku ohranil videz nepristranskosti, je odločilno predvsem, ali je z izdajo predhodne sodbe že sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za kasnejši postopek. ESČP v dosedanji praksi kršitve pravice do nepristranskega sodišča ni ugotovilo v primerih, kadar dejstva o vpletenosti naknadno sojene osebe v kaznivo dejanje niso bila podana kot ugotovitve sodišča, temveč kot del navedb soobdolžencev² oziroma prič³, ali kadar je bila navedba obdolženčevih ravnanj zgolj bežna⁴. Drugače pa je ravnalo v primerih, ko je sodišče v predhodni sodbi podalo podrobno oceno vloge naknadno sojenega obdolženca pri kaznivem dejanju.⁵ V okviru svoje presoje ESČP kot pomembne šteje tudi okoliščine, ali je sodil profesionalni sodnik, ali je bil v kasnejšem postopku izveden dokazni postopek, ali je sodišče v njem sprejelo nove ugotovitve in se ni sklicevalo na ugotovitve iz predhodne sodbe.⁶ Hkrati pa je v ospredje, zlasti v novejši praksi, prišla še vsebina predhodnih sodb. ESČP prepoznava tveganje za okrnitev videza nepristranskosti v primerih, kadar predhodna sodba vsebuje natančne navedbe o vlogi naknadno sojenega obdolženca pri kaznivem dejanju, še zlasti, kadar sodba vsebuje pravno opredelitev njegovega ravnanja ali kadar iz nje izhaja, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja.⁷ Sodišče mora tako - upoštevajoč podrobnosti opisa in način formulacije - preučiti, ali so navedbe o obdolženčevem ravnanju v zgodnejši sodbi takšne, da lahko prejudicirajo njegovo krivdo in s tem povzročijo upravičen strah, da sodnik v kasnejšem sojenju ne bi sodil neobremenjeno in nepristransko. Takšnim izhodiščem je sledilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024. Kršitev pravice do nepristranskega sojenja je prepoznalo v primerih, ko je že v predhodni sodbi, izdani zoper soobdolžence, natančno opisana tudi vloga naknadno sojenega obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja, še posebej pa tedaj, kadar iz sodbe izhaja pravna kvalifikacija njegovega ravnanja ali ocena, da je izpolnil vse znake kaznivega dejanja.⁸

Presoja v obravnavani zadevi

Vsebina predhodnih sodb zoper soobtoženki

11Iz predhodnih sodb zoper soobtoženki, ki sta priznali krivdo, v bistvenem izhaja, da sta obsojenemu A. A. pomagali pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ter skupaj z njim storili kaznivo dejanje pranja denarja. Med drugim je navedeno, da sta soobtoženki naklepno pomagali A. A. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, pri čemer je A. A. deloval v vlogi stečajnega upravitelja družbe D., d. o. o. - v stečaju, soobtoženki pa v imenu posameznih družb. Dogovorili so se, da bodo A. A. prikrili kot novega upnika stečajnega postopka, pri čemer je nadalje natančno opisano, kako sta soobtoženki, skupaj z A. A., prenašali zneske njegovega denarja, namenjenega za odkup terjatev, jih prikazovali kot posojila med družbami in s prejetim denarjem odkupovali terjatve stečajnih upnikov, s čimer je A. A. pridobil protipravno premoženjsko korist. Nadalje iz opisa izhaja, da so obtoženci s premoženjem, za katerega so vedeli, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, razpolagali tako, da so s pranjem prikrili njegov izvor. Pri tem so ravnali po predhodnem medsebojnem dogovoru, njihova ravnanja s prenakazovanjem denarja pa so tudi v tem delu podrobno opisana.

12V bistvenem enak opis kaznivih dejanj je vsebovan tudi v izreku pravnomočne obsodilne sodbe zoper A. A. v naknadnem postopku.

Glede domneve nedolžnosti

13Vložnica v zahtevi zatrjuje, da je bila obsojencu s sodbama, izdanima zoper soobtoženki, kršena pravica do domneve nedolžnosti. To kršitev je v sodbi z dne 6. 3. 2025 ugotovilo tudi ESČP. Upoštevalo je, da je bil naknadno sojeni A. A. že v predhodnih sodbah označen kot storilec kaznivega dejanja, hkrati pa navedbe o njem niso bile oblikovane na način, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil v tistem trenutku zgolj obdolženec, da se zoper njega vodi ločen postopek in da njegova krivda ni bila pravno ugotovljena. Takšnega pojasnila ni vsebovala niti obrazložitev sodbe. Na podlagi teh okoliščin je ESČP presodilo, da sta sodbi, izdani zoper soobtoženki, posegli v obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti.

14Vrhovno sodišče kljub ugotovitvi, da je bila obsojencu z izdajo sodb zoper soobtoženki kršena pravica do domneve nedolžnosti, te kršitve ne more odpraviti in v predhodni sodbi ne more poseči. Pravni učinki sodb, izdanih zoper soobtoženki, se namreč na obsojenca ne raztezajo in slednji nima lastnosti upravičene osebe v smislu prvega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bi v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom lahko izpodbijala navedeni sodbi in dosegla njuno samostojno presojo.⁹ Vrhovno sodišče je zato kršitev pravice do domneve nedolžnosti lahko presojalo (le) v povezavi z uresničevanjem pravice do nepristranskega sojenja v naknadnem kazenskem postopku, ki se je vodil zoper obsojenca in se končal z izpodbijano sodbo, do česar se opredeljuje v nadaljevanju.

Glede nepristranskega sojenja

15Zgoraj povzeta vsebina sodb zoper soobtoženki potrjuje vložničine navedbe, da je bila v predhodnih sodbah konkretno navedena ne le vloga soobtoženk pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, temveč tudi vloga naknadno obsojenega A. A.. Natančno in celovito so bila opisana vsa očitana mu ravnanja, dogovorjena in neposredno prepletena z dejanji preostalih soobtožencev. Pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja se je soobtoženkama očitala pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga je storil A. A., kar na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe¹⁰ pomeni, da je sodišče za njuno obsodbo moralo ugotoviti tudi protipravno ravnanje obsojenca kot storilca. Ob tem pa je bil obsojenec celo izrecno označen kot storilec tega kaznivega dejanja in je bil izrek oblikovan na način, ki je nedvoumno kazal na njegovo krivdo. Tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja opis obsojenčevih dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da so obsojenec in ostali tedaj obtoženi delovali skupaj, po predhodnem medsebojnem dogovoru, prav tako je razvidna neposredna povezava njihovih ravnanj, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obsojenčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Tako podroben opis in hkrati način formulacije, ki je kršil tudi obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti, sta dejansko prejudicirala obsojenčevo krivdo. Upravičeno sta zato pri obsojencu lahko vzbudila strah, da ima predsednik senata, ki je takšni sodbi sprejel, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.

16Navedene okoliščine Vrhovno sodišče vodijo v zaključek, da je bil s tem, ko je obsojencu sodil sodnik, ki je predhodno izdal obsodilni sodbi zoper njegovi soobtoženki, kršen objektivni videz nepristranskosti. Enako je v obravnavani zadevi, upoštevajoč predhodna stališča iz sodne prakse,¹¹ ugotovilo tudi ESČP. Takšna presoja je prav tako skladna z izhodišči, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS (Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024), nenazadnje pa v primerljivih zadevah v novejši sodni praksi že tudi Vrhovno sodišče (prim. I Ips 11678/2017 z dne 29. 5. 2025, I Ips 45223/2022 z dne 30. 10. 2025). Sprejet zaključek le še utrjuje ugotovitev, da se je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe mestoma sklicevalo na priznanje krivde soobtoženk in tudi s tem ustvarjalo videz, da ima predsednik senata vnaprej izoblikovano mnenje o predmetu odločanja.¹²

17Glede na obrazloženo je bila obsojencu v obravnavanem postopku kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

C.

18Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat (prvi odstavek 426. člena ZKP).

19Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodbe ESČP v zadevah Karaman proti Nemčiji z dne 27. 2. 2024, C.O. proti Nemčiji z dne 17. 9. 2024, Bouša proti Češki z dne 3. 6. 2025. Enak pristop zavzame tudi SEU, glej sodbi Pometon proti Evropski komisiji z dne 28. 3. 2019, AH in drugi, C-377/18 z dne 5. 9. 2019, ter sklep UL in VM, C-709/18 z dne 28. 5. 2020. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024 (47. in 48. točka obrazložitve).
² Sodba ESČP v zadevi Schwarzengerber proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006 (43. in 44. točka obrazložitve).
³ Sodba ESČP v zadevi Miminoshvili proti Rusiji z dne 28. 6. 2011 (119. točka obrazložitve).
⁴ Sodba ESČP v zadevi Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009 (28. točka obrazložitve).
⁵ Denimo sodbe v zadevah Ferrantelli proti Italiji z dne 7. 8. 1996, Rudnichenko proti Ukrajini z dne 11. 7. 2013, Rojas Morales proti Italiji z dne 16. 11. 2020.
⁶ Glej npr. sodbe v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji, Miminoshvili proti Rusiji, Meng proti Nemčiji z dne 16. 2. 2021.
⁷ Sodbi v zadevi Meng proti Nemčiji (57. do 61. točka obrazložitve) in Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 (49. točka obrazložitve in nadaljnje).
⁸ Merila za presojo domneve nedolžnosti in nepristranskega sodišča so povzeta že tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 11678/2017 z dne 29. 5. 2025.
⁹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Ips 50219/2017 z dne 24. 2. 2022.
¹⁰ Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 25474/2011 z dne 13. 6. 2019.
¹¹ Zlasti sodbi v zadevi Meng proti Nemčiji in Mucha proti Slovaški.
¹² Sklicevanje na predhodne odločbe predstavlja enega od kriterijev za presojo nepristranskosti sodišča, ki je veljal že tudi v starejši sodni praksi (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019).