VSL Sklep I Cp 2212/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (tožnika) na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, s katero je zahteval, da sodišče ugotovi: da je izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, ki je bila dovoljena s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 674/2022 z dne 30. 4. 2022, nedopustna; da je izvršba na nepremičninah parc. št. 932, 933/1 in 933/2, vse k. o. ..., do deleža vknjiženega v z. k., ki je bila dovoljena s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 674/2022 z dne 16. 12. 2022 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 674/2022 z dne 10. 7. 2023, nedopustna, ter zahteval, da mu je tožena stranka (toženec) dolžna povrniti stroške postopka.

2Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in zadevo po potrebi vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

Sklep sodišča je sam s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani tožbo zavrže in se ne spušča v meritorno odločanje, po drugi strani pa meritorno odloča o vsebini tožnikovih navedb. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, o kateri ustavno sodišče še ni odločalo. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na navedbe, ki jih je podal v ustavni pritožbi. Ni imel informacije, da sodišče s podatkom o vloženi ustavni pritožbi ne razpolaga oziroma bi lahko ta dokaz predložil do prvega naroka za glavno obravnavo, sodišče pa je brez izvedbe naroka zavrglo tožbo, ne da bi dalo tožniku možnost, da se izjavi in dokazuje spornost terjatve in svoj pravni interes za vložitev tožbe. S tem je sodišče zagrešilo kršitev 22. in 23. člena Ustave RS (URS) ter 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik meni, da bi sodišče moralo o zadevi odločati meritorno. Brez svoje krivde tudi ni vložil prilog, ki jih sedaj prilaga pritožbi. Izpodbijani sklep je namreč sklep presenečenja.

Sodišče se z zavrženjem spreneveda, da sporno razmerje ni nastalo in spregleda tožnikove navedbe in dokaze. Tožnik je dokazoval, da so med strankama sporna dejstva iz 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki se nanašajo na terjatev. 30-dnevni rok teče od pravnomočnosti sklepa o ugovoru, ZIZ pa ne določa, na kateri sklep se to nanaša.

Sklep o izvršbi z dne 20. 4. 2022 in nadaljnji sklepi niso primerni za izvršbo. Sklep o določitvi sodnih penalov ni sklep o plačilu sodnih penalov. Podlaga za sklep o izvršbi mora biti določena obveznost, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno. V sklepih izvršilnega sodišča dolžnikova obveznost ni navedena, saj tedaj še ni obstajala in tudi ni bilo gotovo, da bo sploh nastala in kot taka prešla na dolžnika. Iz sklepov izvršilnega sodišča tudi ni razviden obseg obveznosti, določen tudi ni rok za prostovoljno izpolnitev. Prvo in drugostopenjsko izvršilno sodišče tudi nista uporabili določbe 26. člena ZIZ. Obveznost plačila sodnih penalov, kot je bila določena v izvršilnem naslovu, je odvisna od nastopa pogoja, da tožnik kot dolžnik v naknadnem roku obveznosti ne bo izpolnil. Sodišče bi moralo, preden je dovolilo izvršbo, od toženca v tej zadevi (upnika v izvršilni zadevi) zahtevati, naj dokaže, da je pogoj nastopil. Neuporaba tega pravila predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zato vložil predlog za dopustitev revizije.

Tožnik je že pojasnil, da so na nepremičninah, katerih posest zahteva toženec, solastniki, zato si upnik lasti več, kot mu gre. Znesek sodnih penalov že zdavnaj presega sorazmerje napram dopustitvi soposesti, torej izvršilni postopek pomeni neupravičeno obogatitev v korist toženca, ki zlorablja izvršilni postopek za finančno izčrpavanje tožnika. V izvršilnem naslovu določena višina sodnih penalov je arbitrarno določena in nesorazmerna. Gre za zlorabo pravice iz 7. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi z 269. členom OZ. Sodišče je dovolilo izvršbo za celoten znesek, ki za desetkrat presega limitirano vrednost sodnih penalov, zato ni razumnega sorazmerja med višino penalov in pomenom obveznosti. Toženec je namreč zavlačeval z vložitvijo izvršbe. Sodišči sta zmotno uporabili 212. člen ZIZ v povezavi z neuporabo 7. in 269. člena OZ. Predmet obveznosti iz postopka določitve sodnih penalov je izročitev nepremičnin v skupno posest, vendar ni izkazano, da bi sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi preverilo, ali je bila posest dana v skupno posest. Sodišče sklepa o izvršbi sploh ne bi smelo izdati, dokler ne bi preverilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo.

Sodišče dolžnika kot laične stranke ni pozvalo, da njegove laične ugovore šteje ožje. Tožnik je laična oseba s slabim zdravstvenim stanjem. Sodišče mora laično osebo poučiti o pravnih posledicah, saj s tem izvršuje njeno ustavno pravico do sodnega varstva, ki je pomembnejša od formalne legalitete. Zaradi slabega zdravstvenega stanja tožnik trditev in dokazil ni mogel predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

ZIZ v 177. členu določa, da predmet izvršbe ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje ožjih družinskih članov in drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Izvršba na predmetne nepremičnine zato v skladu z navedeno določbo ZIZ ni dopustna. Vse predmetne nepremičnine predstavljajo zaščiteno kmetijo, na kateri tožnik še vedno opravlja dejavnost kmetovanja, od dela na kmetiji pa je odvisno tudi njegovo preživljanje. V dokaz je priložil odlok o določitvi kmetij po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev ter izpis podatkov o naslovu kmetijskega gospodarstva z dne 17. 6. 2005, iz katerih izhaja, da je nosilec kmetijskega gospodarstva, del katerega so tudi predmetne nepremičnine, tožnik, in da na kmetiji tudi redno opravlja kmetijsko dejavnost. Sodišče zato ne bi smelo dovoliti nadaljevanja izvršbe na nepremičnine. Ker se sodišče ni spustilo v odločanje in ni vsebinsko obravnavalo zadeve, je prekršilo tudi navedene materialne predpise.

3Toženec je na pritožbo odgovoril, a je bil njegov odgovor prepozen, zato ga sodišče druge stopnje ni upoštevalo (344. člen ZPP)¹.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika na nedopustnost izvršbe z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, ki je bila dovoljena s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 674/2022 z dne 20. 4. 2022, ter izvršbe na nepremičninah parc. št. 932, 933/1 in 933/2, vse k. o. ..., do deleža vknjiženega v z. k., ki je bila dovoljena s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 674/2022 z dne 16. 12. 2022 v zvezi s sklepom z dne 10. 7. 2023.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani (izvršilnega sodišča) I 674/2022 z dne 20. 4. 2022, s katerim je bila dovoljena izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet in z rubežem plače, 17. 5. 2022 postal pravnomočen in izvršljiv. Tožnik pravočasnega ugovora zoper ta sklep ni vložil. Njegove nadaljnje vloge je izvršilno sodišče obravnavalo: 1) vlogo z dne 7. 6. 2022 kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, predlog je bil zavrnjen kot neutemeljen s sklepom z dne 4. 8. 2022, ter kot ugovor po izteku roka, ki ga je izvršilno sodišče s sklepom z dne 4. 8. 2022 zavrglo, sklep z dne 4. 8. 2022 je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sklepom II Ip 1244/2022 z dne 12. 10. 2022; 2) vlogo z dne 11. 6. 2023 je sodišče štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za ugovor zoper sklep o izvršbi I 674/2022 z dne 20. 4. 2022 in kot dopolnitev ugovora zoper navedeni sklep, tako predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot dopolnitev ugovora je izvršilno sodišče s sklepom z dne 10. 7. 2023 zavrglo kot prepozna, odločitev je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sklepom I Ip 1104/2023 z dne 10. 10. 2023.

7V zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom I 674/2022 z dne 16. 12. 2022 pa je izvršilno sodišče vlogo dolžnika z dne 12. 1. 2023 štelo kot ugovor zoper ta sklep, vlogo z dne 24. 2. 2023 pa kot dopolnitev ugovora. Pravočasen ugovor je izvršilno sodišče zavrnilo, dopolnitev ugovora pa zavrglo (sklep z dne 10. 7. 2023), Višje sodišče v Ljubljani je odločitev potrdilo s sklepom I Ip 1104/2023 z dne 10. 10. 2023.

8Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej izvršilno sodišče o ugovoru zoper sklep o izvršbi I 674/2022 z dne 20. 4. 2022 ni sprejelo nobene meritorne odločitve in o dolžnikovem ugovoru sploh ni vsebinsko odločalo, saj ta pravočasnega ugovora ni vložil. Pri odločanju o zavrnitvi ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom I 674/2022 z dne 16. 12. 2022 pa razlog za zavrnitev ugovora niso bila sporna dejstva, ki bi se nanašala na terjatev, ki je predmet izvršbe. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker niso bile izpolnjene predpostavke iz 59. člena ZIZ za vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po navedenih sklepih Okrajnega sodišča v Ljubljani. V skladu z 59. členom ZIZ je namreč pravda ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe dopustna, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Ker te predpostavke niso bile izpolnjene, tožnik za tožbo ni imel priznanega pravnega interesa, zato jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.

9Glede na razlog za zavrženje tožbe ni jasno, zakaj tožnik v pritožbi poudarja, da tridesetdnevni rok (za vložitev tožbe) teče od pravnomočnosti sklepa o ugovoru. Sodišče prve stopnje namreč njegove tožbe ni zavrglo kot prepozne.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da mu sodišče ni dalo možnosti, da se izjavi in dokazuje spornost terjatve in o kršitvah določb URS, pavšalne navedbe o kršitvi določb postopka iz 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; navedbe, da tožnik prilog ni vložil brez svoje krivde (zaradi slabega zdravstvenega stanja), kar je skušal potrditi z zaslišanjem, da je dokazoval sporna dejstva iz 59. člena ZIZ ter sklicevanje na navedbe, ki jih je tožnik podal v ustavni pritožbi, o kateri Ustavno sodišče še ni odločalo.² V skladu z 59. členom ZIZ je v predmetni zadevi odločilno, da v izvršilnem postopku sodišče ni odločalo na podlagi dejstev, ki bi bila med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev, zato tožnik pravnega interesa za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe nima oziroma mu ga zakon ne daje. Zato so nadalje neutemeljene tudi navedbe, da se sodišče spreneveda, da sporno razmerje ni nastalo in da spregleda tožnikove navedbe in dokaze, saj predpostavke za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe in vsebinsko odločanje niso bile podane.

11Tudi tožnikove pritožbene navedbe v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom niso utemeljene. V ugovoru zoper ta sklep namreč tožnik, kot je utemeljeno navedlo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz sklepa izvršilnega sodišča z dne 10. 7. 2023, ni zatrjeval nobenega ugovornega razloga, s katerim bi lahko izpodbijal sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Tudi če bi sporne nepremičnine predstavljale zaščiteno kmetijo, to še ne pomeni, da izvršba nanje ni mogoča. Dolžnik v ugovoru ni določno opredelil okoliščin, ki izkazujejo, da je izpolnjen dejanski stan iz 177. člena ZIZ, saj ni niti zatrjeval, da bi bile sporne nepremičnine izvzete iz izvršbe. Dopolnitev ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe pa je bila zavržena. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu z dne 10. 10. 2023 poudarilo, da dolžnik ustreznega dejanskega stanu iz določbe prvega odstavka 177. člena ZIZ ni zatrjeval. Tožnik v pritožbi navaja, da predmet izvršbe ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, pojasnjuje, zakaj v njegovem primeru izvršba na nepremičnine skladno z navedeno določbo ZIZ ni dopustna in navaja, da sodišče ne bi smelo dovoliti nadaljevanja izvršbe na nepremičnine, a z vsemi temi navedbami v tem postopku ne more biti uspešen. Ustrezne trditve bi namreč moral podati v ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, a tega ni storil, in so takšne navedbe že v izvršilnem postopku pred sodiščem druge stopnje predstavljale nedopustne pritožbene novote. Ker ustreznih trditev v izvršilnem postopku pravočasno ni podal, sodišče teh tudi ni presojalo. Razlog zavrnitve ugovora zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom tudi ni bilo med strankama sporno dejstvo, ki se nanaša na terjatev. Navedenih trditev tako v sedanjem pravdnem postopku ni mogoče upoštevati in presojati. Navedba, da je sodišče kršilo materialne predpise, kar se v tem pravdnem postopku ni spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve, ni utemeljena.

12V izvršilnem postopku je sodišče izvršbo dovolilo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o določitvi sodnih penalov Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1231/2024 z dne 4. 2. 2015 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2201/2015 z dne 15. 7. 2015. Pravnomočnega izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti se s tožbo na nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati, izpodbija se lahko le dovoljenost izvršbe. Tožnik zatrjuje, da sklep o določitvi sodnih penalov ni sklep o plačilu sodnih penalov, da iz sklepov ni razviden obseg obveznosti, da ni določen rok za prostovoljno izpolnitev, da sta sodišči zmotno uporabili 212. člen ZIZ itd. Ker so vse pritožbene navedbe tožnika, s katerimi se spušča v obstoj in višino terjatve,³ ugotovljene v izvršilnem naslovu, v tem postopku na nedopustnost izvršbe nedopustne, sodišču druge stopnje nanje ni treba odgovarjati.⁴ Tožnik tudi ne more more biti uspešen z navedbami, ki jih podaja šele v tem pravdnem postopku po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zoper katerega pravočasnega ugovora ni vložil: da izvršilni sodišči nista uporabili določbe 26. člena ZIZ in da bi moralo sodišče od upnika v izvršilni zadevi zahtevati, naj dokaže, da je pogoj po 26. členu ZIZ nastopil, pri čemer gre pri 26. členu ZIZ za pogojno in vzajemno obveznost.⁵ Enako velja tudi glede njegovega očitka, da ga izvršilno sodišče kot laične stranke ni poučevalo o pravnih posledicah.⁶

13Tudi navedbe, da si upnik, tj. toženec, lasti več, kot mu gre, so v postopku za nedopustnost izvršbe nedopustne, saj je sodišče v izvršilnem postopku zoper tožnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov na podlagi sklepa, ki je bil izdan, ker tožnik ni izpolnil svoje obveznosti (izročitev treh nepremičnin tožencu v skupno posest in uporabo), ki mu je bila naložena s pravnomočno sodbo, ki je ni mogoče presojati v postopku za nedopustnost izvršbe. Glede na procesno odločitev sodišča prve stopnje in razlog za zavrženje tožbe pa tožnik s pritožbo tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na nesorazmerje med višino penalov in pomenom obveznosti. V skladu z drugim odstavkom 269. člena OZ lahko sicer sodišče zmanjša določeno vsoto sodnih penalov, a pod pogojem, da dolžnik pozneje izpolni obveznost, upoštevajoč pri tem namen, zaradi katerega je odredilo njeno plačilo. Tožnik bi lahko kadarkoli izpolnil svojo obveznost iz pravnomočne sodbe (oziroma jo je bil dolžan izpolniti) in se tako sodnim penalom izognil, zato neutemeljeno obtožuje toženca za zlorabo pravice do izvršbe, pri čemer še sedaj ne navaja, da bi svojo obveznost izpolnil.

14Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil, toženčev odgovor na pritožbo pa je bil prepozen in kot tak neupošteven.

-------------------------------

¹ Pritožba, za katero ni predpisano osebno vročanje v skladu s 142. členom ZPP, je bila pooblaščenki toženca vročena v poštni predal (v skladu z dogovorom s pošto, 139. b člen ZPP) dne 21. 10. 2024. Rok za odgovor na pritožbo se je iztekel 5. 11. 2024, odgovor, ki je bil vložen 8. 11. 2024, je bil vložen po izteku 15-dnevnega roka, torej prepozno.
² Teh v sami pritožbi niti ne navaja, temveč se nanje samo sklicuje.
³ Tožnik sicer neutemeljeno navaja, da celoten znesek za desetkrat presega limitirano vrednost sodnih penalov. Materialnopravna podlaga za določitev sodnih penalov je v celoti urejena v 269. členu OZ, zato analogna uporaba določb o denarni kazni ne pride v poštev, 269. člen OZ pa v prvem odstavku omejitve penalov ne določa.
⁴ Že v izvršilnem postopku se lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljajo le razlogi, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ). Tožba iz 59. člena ZIZ pa je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom - predhodni (vsebinski) ugovor je namreč pogoj za pravico do te tožbe, zato se z zahtevkom na nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. S takšno tožbo lahko dolžnik uveljavlja le opozicijske razloge, sodba VSRS II Ips 361/2008.
⁵ V zvezi s tem tožnik sicer navaja, da je vložil predlog za dopustitev revizije, a je bil ta zavržen (VSRS II Dor 475/2023 z dne 25. 1. 2024).
⁶ Izvršilno sodišče je sicer dolžnika glede nerazumljive vloge pozvalo k opredelitvi, kaj ta vloga predstavlja, vse njegove vloge pa je upoštevalo in obravnavalo tako, kot jih je lahko, glede na procesne roke.