VSL Sklep II Cp 1839/2024

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep in sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Oris spora

1Zapustnica je bila po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) prejemnica varstvenega dodatka v višini 2.953,86 EUR, kar upoštevaje valorizacijo predstavlja znesek 3.722,53 EUR. Pomoč se je financirala iz proračuna Republike Slovenije. V zadevi je sporno, ali je Republika Slovenija na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju (ZD) upravičena do plačila valoriziranega zneska plačane denarne pomoči zapustnici.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine, da je bila zapustnica po ZSVarPre prejemnica varstvenega dodatka v višini 2.953,86 EUR, kar upoštevaje valorizacijo predstavlja znesek 3.722,53 EUR, da je Republika Slovenija¹ 18. 1. 2024 predlagala, da se dedovanje po pokojni omeji do višine 2/3 prejetih sredstev v višini 2.481,69 EUR, da se je dedič strinjal z omejitvijo dedovanja do višine 2/3 dejansko prejete višine sredstev, ne pa tudi z vračilom valoriziranih sredstev - sodišče prve stopnje je sklenilo, da se na podlagi 128. člena ZD pritožnici dodelijo denarna sredstva v višini 1.969,24 in dovoli izplačilo teh denarnih sredstev v korist Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter da se glede preostanka zapuščine nad zneskom 1.969,24 EUR opravi zakonito dedovanje.

Povzetek pritožbenih navedb

3Pritožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sklep o dedovanju v delu, ki se nanaša na plačilo denarnih sredstev pritožnici, razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa, da sklep v tem delu spremeni tako, da pritožnici dodeli denarna sredstva v višini 2.481,69 EUR, dediču pa sorazmerno manj denarnih sredstev.

4Zapustnici je pritožnica izplačala 2.953,86 EUR denarne pomoči. Sodišče je pritožnici priznalo le denarni znesek v višini 1.969,24 EUR, kar je 2/3 od nevaloriziranih izplačanih zneskov zapustnici. Zmotno je stališče sodišča, da pritožnica ni upravičena do plačila valoriziranega zneska plačane denarne pomoči zapustnici, kar predstavlja znesek 2.481,69, ker je znesek valoriziranih izplačil 3.722,53 EUR. ZD v prvem odstavku 128. člena določa, da se dedovanje premoženja osebe, ki uživa pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Izraz "vrednost" izplačane pomoči iz 128. člena ZD pomeni nominalni znesek izplačane pomoči, ki je usklajen z inflacijo, z namenom ohranitve njegove vrednosti. Predlog za omejitev dedovanja, ki ga v zapuščinskem postopku uveljavlja pritožnica, ni denarna terjatev do zapuščine, pač pa predlog za izločitev dela zapustnikovega premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje in ki ustreza vrednosti dane pomoči. Tudi varstveni dodatek se usklajuje z rastjo življenjskih potrebščin, zato je vračanje te pomoči v zapuščinskem postopku podvrženo valorizaciji zneskov, ki jih je zapustnik prejel. S tem se ohranja vrednost sredstev, ki so bila dana iz javnih sredstev, ki so podvržena omejitvi dedovanja.

5Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 492/92 v pojasnilo, da gre pri 128. členu ZD za vrednost dane pomoči, ki predstavlja vrednost tistega dela zapustnikovega premoženja (v trenutku smrti), ki je enaka prejeti družbeni pomoči, in torej ne gre za nominalni seštevek izplačanih sredstev. Vrhovno sodišče je še navedlo, da upoštevajoč inflacijo zgolj nominalni znesek ne bi predstavljal tiste vrednosti prejete pomoči, za katero je bilo zapustničino premoženje ohranjeno.

6Zakon o spremembah in dopolnitvah ZSVarPre v 9. členu določa, da se dedovanje zapustnikovega premoženja, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ki so se uporabljali do začetka tega zakona, omeji do višine 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova varstvenega dodatka, zato je sodišče zavzelo stališče, da pritožnica ni upravičena do plačila valoriziranega zneska izplačane denarne pomoči zapustnici. To zakonsko določbo je treba razumeti na način, da se nanaša le na višino, ne pa tudi na vrednost prejete pomoči. Pritožnica stališča glede določb ZSVarPre opira tudi na obrazložitev razlogov, na podlagi katerih je Državni zbor RS kot zakonodajalec ta zakon sprejel. V razlogih za sprejem tega zakona je navedeno, da se nova ureditev predlaga z namenom, da se upoštevajoč določbe ZD omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, lahko omeji samo do višine 2/3 vrednosti prejete pomoči, enako izhaja iz obrazložitve člena, ki uvaja predmetno ureditev, kjer je navedeno, da se s predlagano rešitvijo zagotavlja izključitev 1/3 vrednosti prejete denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka iz omejitve dedovanja iz 128. člena ZD.

7Predmetna določba v delu, ki narekuje vračilo valorizirane vrednosti dane pomoči, po vedenju pritožnice ni bila predmet sodne presoje.

8Pravno zmotna je ugotovitev sodišča, da je interpretacija zakonskih določb pritožnice glede valorizacije prestroga, glede na okoliščino, da se je relevantna zakonodaja v letih spreminjala ter postala manj stroga. ZSVarPre-C omejitev dedovanja za sredstva prejeta po 31. 1. 2017 pogojuje z lastništvom nepremičnine v vrednosti najmanj 120.000,00 EUR, pri čemer pa hkrati narekuje vračilo vseh sredstev in ne zgolj zmanjšanja dela sredstev, kot to velja za sredstva, prejeta pred navedenim datumom. Zakon za denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek, ki sta prejeta po 31. 1. 2017, tudi nadalje ohranja koncept vrednosti dane pomoči, kar pomeni valorizacijo prejete denarne pomoči.

Presoja utemeljenosti pritožbe

9Pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

10Prvi odstavek 128. člena ZD določa, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnine Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine.

11Zakonsko besedilo prvega odstavka 128. člena ZD v delu, ki določa omejitev do višine "vrednosti" prejete pomoči, je vsebinsko odprto - gre za večpomensko zakonsko besedilo, ki terja razlago njenega pomena. Zmotna je pritožbena teza, da že zakonsko besedilo prvega odstavka 128. člena DZ, s tem, ko uporablja izraz "vrednost" prejete pomoči, terja razlago, da gre za valorizirano vrednost pomoči. Tudi z namensko razlago tega pravila ni moč pritrditi pritožnici, da izraz "vrednost" prejete pomoči predpostavlja/določa, da se ne upošteva nominalna denarna vrednost pomoči, marveč denarna pomoč ob upoštevanju valorizacije. Res je, kot trdi pritožnica, da se višina varstvenega dodatka usklajuje z rastjo življenjskih stroškov, da je v posameznem časovnem obdobju običajno prisotna inflacija in se na ta način ohranja vrednost sredstev, ki so bila plačana iz javnih sredstev, da se z varstvenim dodatkom ohranja zapustnikovo premoženje, pa vendar pri vrednotenju pretehtajo dejstva, na katerih koreninita pravica do varstvenega dodatka in pravica pritožnice zahtevati vračilo plačanih sredstev iz naslova varstvenega dodatka, kot to določajo predpisi o socialnem varstvu. Pravna podlaga pritožnice ne temelji na pogodbenem razmerju, s tem, da noben zakon ne določa, da je dedovanje omejeno do valorizirane vrednosti prejete pomoči. Za presojo so relevantna (tudi) ravnanja zakonodajalca, ki je predpise, ki urejajo socialne prejemke, večkrat spreminjal, tudi glede omejitve dedovanja, ki so postali manj strogi,² zato tako stroga interpretacija predpisov, ki so veljali v času, ko je zapustnica prejemala varstveni dodatek in za katero se zavzema pritožnica, ni ustrezna, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. To še posebej velja iz razloga, ker je v okviru sistema socialnega varstva denarna socialna pomoč temeljna pravica, s katero država zagotavlja upravičencu sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, kar je del pravice do socialne varnosti, kot je opredeljena v prvem odstavku 50. člen Ustave in izraz socialne države (2. člen Ustave), ki zagotavlja svojim državljanom določeno stopnjo socialne varnosti. Glede na pomen, ki ga je zakonodajalec dal pravici do varstvenega dodatka in družbeni interes, ki se je zgodovinsko spreminjal, temu procesu pa je sledila spreminjajoča normativna ureditev, ki je povezana z vračilom prejete pomoči, ki je bila dana zapustniku in je bila za dediče manj obremenjujoča,³ tudi zgodovinska kot logična razloga ne dopuščata sklepa, da je bil namen zakonodajalca, da se termin iz 128. členu ZD, da se dedovanje omeji do višine "vrednosti" prejete pomoči, vrednoti na način, da se dedovanje omeji v višini valorizirane vrednost te pomoči, s tem, da ZD, ZSVarPre, kakor tudi ne drug zakon, nimajo določbe, ki bi vseboval besedilo, da se dedovanje omeji do valorizirane vrednosti prejete pomoči, s tem, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tak zapis izhajal iz predloga (sprememb) ZSVaePre. Iz teh razlogov se (tudi) okoliščine konkretnega primera bistveno razlikujejo od okoliščin, ki so bile podlaga za presojo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 492/92. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče dodaja, da so obrazložena stališča istovrstna stališčem sodne prakse.⁴

Odločitev pritožbenega sodišča

12Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sklep o dedovanju sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

¹ V nadaljevanju pritožnica.
² Podrobneje glej 8. tč. sklepa in sklepa o dedovanju sodišča prve stopnje.
³ ZSVarPre-E v 9. členu določa, da se dedovanje omeji do višine 2/3 prejetih sredstev - beseda "vrednosti" v zakonsko določbo ni vključena (glej tudi 54.a člen ZSVarPre).
⁴ VSL: I Cp 3216/2015, I Cp 295/2020 in I Cp 855/2024.