VSM Sklep I Cp 977/2025

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah II. in III. izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru in sklep o začasni odredbi P169/224 z dne 12. 2. 2025 v točki I. izreka popravilo naziv kreditne pogodbe (točka I. izreka), v preostalem pa ugovor zavrnilo (točka II. izreka) in pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo (točka III. izreka).

2Zoper zgoraj navedeni sklep v točki II. in III. vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Nasprotuje uporabi sodbe SEU v zadevi C-287/22. Meni, da ni dopustno posegati v slovenski nacionalni pravni red, ki učinkovito določa pogoje za izdajo začasnih odredb, na način da se nacionalni pogoji spregledajo. Pravu EU skladna razlaga ne sme iti tako daleč, da bi direktiva sam ustvarila obveznosti za posameznike. Direktive ne smemo uporabiti neposredno, če je nacionalna ureditev drugačna in razlaga v skladu z direktivo ni mogoča.

Meni, da bi pri presoji pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da tudi stranka v vlogi potrošnika ni odvezana minimalne skrbnosti. V skladu s prakso VSRS v zadevi II Ips 137/2018 pretirana skrb za potrošnika ni v skladu z razumevanjem posameznika kot svobodnega in odgovornega subjekta. Zato ni mogoče sprejeti, da bi bil pokojni kreditojemalec v času sklenitve kreditne pogodbe v švicarskih frankih neveden in neobveščen glede valutnega tveganja.

Ne strinja se s spremenjeno sodno prakso VSRS glede pojasnilne dolžnosti, saj se za nazaj vzpostavljajo bremena, ki jih v času sklepanja pogodb zakon ni zahteval in jih ni bilo mogoče pričakovati. Opozarja na samovoljen, neobrazložen odstop od pretekle sodne prakse. VSRS je tudi pri svojem odločanju nedopustno poseglo v dejansko stanje, kar je upravičilo z napačno presojo, da gre zgolj za napolnitev vsebine pravnega standarda. Nenaden preobrat v sodni praksi pomeni za toženko sodbo presenečenja. V času sklepanja navedenih kreditnih pogodb v letih 2007 in 2008, ni mogoče reči, da se je zahteval tak standard, ki izhaja iz najnovejše sodne prakse od leta 2023 naprej.

Poudarja, da so informacije in obvestila bančne referentke, ki jih je posredovala pokojnemu kreditojemalcu, zadoščale za poučeno odločitev o sklenitvi kreditne pogodbe, saj mu je bilo na njihovi podlagi lahko jasno, da razmerje med tujo valuto in evrom vpliva na višino obrokov, ki jih bo moral plačati. Tako je razumel, kaj pomeni manjša in večja sprememba tečaja valut. Referentka je izrecno pojasnila, da sprememba tečaja vpliva na spremembo mesečne anuitete, ki se lahko zviša ali zniža, in da nihče ne more napovedati prihodnjega gibanja tečaja valut. Toženka je upoštevala 10 odstotno volatilnost švicarskega franka pri izračunu kreditne sposobnosti. Meni, da če je valutno tveganje razumela žena pokojnega kreditojemalca kot porokinja, ga je moral razumeti tudi on sam. Kreditojemalcu kredit ni bil vsiljen, niti s strani banke preferiran. Tožnica je priznala, da so ji bila tveganja poznana in, da je svojega moža prepričevala, da naj kredita ne vzame. Meni, da ji je sodišče prve stopnje s predstrogo postavljenim standardom pojasnilne dolžnosti, ki ni izhajal niti iz tedanje zakonodaje, ne iz sodne prakse, postavilo nesorazmerno dokazno breme.

Pritožba izpostavlja VSM sklep I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, v skladu s katerim so potrošniki dolžni navesti okoliščine, ki omogočajo presojo vpliva prevzetega tveganja na njihove finančne zmožnosti odplačevanja kredita in za njihov socialni položaj. Potrošnik mora razkriti svoje prihodke in pojasniti njen ekonomski, finančni in socialni položaj, česar tožnica v obravnavani zadevi ni storila. Na navedeni sklep VSM se je toženka sklicevala tudi glede stališča, da za presojo nepoštenosti ne zadošča nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti, saj je v slovenskem pravu kršitev načela preglednosti sankcionirana z razlago v korist potrošnika in zgolj informacijska podrejenost potrošnika ne zadošča. V skladu z navedenim VSM sklepom I Cp 928/2024 za presojo kršitve načela vestnosti in poštenja ne zadošča le nedobrovernost banke, ampak mora potrošnik utrpeti ekonomska, finančna ali socialna prikrajšanja. S sklicevanjem na VSM Sodbo I Cp 777/2024, kjer je bila razlika 17,62% med predvideno in končno vrednostjo kreditne obveznosti ocenjena kot še sprejemljiva, meni, da povečan obseg odplačila kredita 12%, kot je podan v obravnavani zadevi, še ni takšen, da bi valutna klavzula ustrezala predpostavkam nepoštenega pogoja. Izpodbijani sklep se tudi ne opredeli do okoliščine, da ne obstoji znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih glede prevzema valutnega tveganja. Tudi toženka je prevzela valutno tveganje, zaprtje njenih valutnih pozicij pa je posledica zakonskih zahtev. Možnost konverzije s predčasnim odplačilom je bil za kreditojemalce ugoden, ker se odbijejo vsi stroški predčasnega plačila, konverzija pa je primerna za minimiziranje valutnega tveganja.

Tožnici ne bo nastala težko nadomestljiva škoda. Za vračila je relevantna valuta švicarski frank, saj je bil kredit sklenjen v tej valuti. Glede pravil vračanja se sklicuje na ureditev v Obligacijskemu zakoniku (v nadaljevanju OZ), pri čemer za primer ničnosti meni, da je položaj soroden tistemu, kjer je pogodba razdrta. Pri vračanju prejetega kredita se morajo upoštevati tudi koristi od prejetega denarja. V skladu z določilom 193. člena OZ, mora stranka, ki vrača denar, plačati obresti za čas, ko je koristila kredit, kot nadomestilo za uporabo tujega denarja. V nasprotnem primeru bi prejela brezobrestni kredit, kar ni bil namen pogodbenih strank. Če upoštevamo pravila vračanja, do preplačila kredita ne more priti. Tožnica še dolguje 17.408,84 CHF.

Nadalje ni podan pogoj reverzibilnosti. Predlog proti banki ne sme biti utemeljen le zato, ker ima bistveno več finančnih sredstev in hipotekarno zavarovanje. Sklicuje se na USRS odločbo Up-275/97.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ter zaradi plačila denarnega zneska 39.696,47 EUR, izbrisa hipoteke in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zatrjevala je, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi s kreditom v CHF. Ker je tožnica odplačala več, kot je kredita prejela, ji je toženka dolžna vrniti preplačilo.

6Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero je predlagala ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjevala je, da mesečni obrok kredita pomeni velik del njenih prihodkov. Ker mora plačevati obroke kredita, kljub temu da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba v tej pravdi razglašena za nično, ji nastaja škoda.

7Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je obveznost mesečnega plačevanja anuitet po kreditni pogodbi št. MS01 300827037 z dne 15. 6. 2007 prekinilo do pravnomočnega končanja pravdnega postopka. Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je le delno ugodilo ugovoru glede popravka navedbe pogodbe, v preostalem pa ugovor zavrnilo. Naveden zavrnilni del je predmet pritožbenega preizkusa.

8Sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Toženka v pritožbi sicer zatrjuje neobrazloženost odločitve, vendar navedeni očitki izhajajo le iz drugačnega pogleda na pravna vprašanja. Čeprav meni, da je s pristopom do teh vprašanj sodišče prve stopnje zašlo v procesno kršitev, temu ni tako.

9Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnica izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.¹ V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na listinskih dokazih ter na že sprejeti sodni praksi SEU, USRS in VSRS ter tudi višjih sodišč v podobnih primerih, kar je zadoščalo za ugotovitev verjetnosti obstoja ničnosti pogodbe. V postopku zavarovanja velja načelo hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odstavek 29. člena ZIZ), zaradi česar je omiljen tudi dokazni standard. Pri tem je tudi Ustavno sodišče že pojasnilo, da z vidika 22. člena Ustave ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov.² Praviloma se v teh postopkih odloča na podlagi listinskih dokazov,³ kar je sodišče prve stopnje upoštevalo.

10Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ glede dokazovanja. Tudi v postopku izdaje začasne odredbe je varovana toženkina pravica do izjave v ugovornem postopku. Toženka je možnost izjave imela in jo tudi izkoristila. Kolikor se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, je bilo temu tako, ker niso bile pomembne za obravnavano zadevo. Po drugi strani pa se je posredno opredelilo do drugačnih pogledov toženke na uporabo procesnega in materialnega prava že s tem, da je zavzelo določen pristop in ga tudi obrazložilo.

11Pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe je podrobneje opredelilo že sodišče prve stopnje v izdanem sklepu o začasni odredbi in v izpodbijanem sklepu, zato jih sodišče druge stopnje povzema kot pravilne in jih posebej ne ponavlja, ampak le še odgovarja na pritožbene navedbe.

12Toženka neutemeljeno nasprotuje uporabi lojalne razlage določil ZIZ in pri tem spregleda načelo učinkovitosti, ki zavezuje države članice, da kljub njihovi avtonomiji nacionalna procesna ureditev še vedno mora omogočiti doseganje ciljev potrošniškega prava EU. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnihkoli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.⁴ Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati cilje in duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe tudi izključene, če niso skladne z direktivo,⁵ oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

13Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 in s tem ni zašlo v razlago contra legem, kot meni pritožba.⁶ Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, le da z omiljenim (prilagojenim) pristopom, ki ga utemeljuje javni interes varstva šibkejšega v asimetričnem potrošniškem razmerju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo namensko razlago sicer pomensko odprtega zakonskega besedila (kot je težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ), s katero je omililo zahteve, ki so se do sedaj oblikovale v sodni praksi v enakovrednih razmerjih. Razlaga contra legem bi bila podana le, če bi sodišče zavzelo razlago mimo zakonskega določila in za tak korak ne bi imelo podlage v uveljavljenih metodah razlage.

14Splošna ureditev v ZIZ in OZ ne upošteva posebnega varstva šibkejšega potrošnika v neenakovrednem (asimetričnem) razmerju, ki je utemeljeno na razumevanju, da se lahko šele z intervencijo države vzpostavi ravnotežje med strankama. Šele naveden javni vidik, ki pomembno omejuje in oblikuje potrošniško razmerje, omogoči učinkovito varstvo in s tem doseže namen, ki je uveljavljen v posebni ureditvi v Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in Zakonu o potrošnikih kreditih (ZPotK). ZVPot ni uredil posledic ničnosti in vrnitvenih zahtevkov, zato se uporabijo splošna pravila OZ, ki pa jih je treba razlagati pravu EU skladno.

15Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je v določenem delu podana prikrita pravna praznina, saj je s splošno ureditvijo potrošniško razmerje urejeno (glede določenih vprašanj obsega potrošnikove kondikcijske obveznosti) le navidezno, ker izjemni dejanski stan vrednostno ne ustreza splošni pravni normi, ki ga sicer izrecno ureja. Praznine, kje zakon določa splošno ureditev, ki pa ne upošteva dovolj posebnosti konkretnega primera, se zapolnijo z argumentom teleološke (namenske) redukcije, s katerim se zoži uporaba splošnega pravila in za konkretni primer ustvari izjema.⁷

16Od splošne ureditve (OZ in ZIZ) različen (poseben) namen izravnave podrejenega potrošniškega razmerja opredeljujeta pravu EU skladna razlaga in ustavnoskladna razlaga, ki je utemeljena na pozitivnih vidikih varstva šibkejšega. Učinkovito varstvo šibkejšega potrošnika utemeljuje vzpostavitev njegovega posebnega, ugodnejšega položaja,⁸ kar velja pri izdaji začasnih odredb, kakor tudi za potrošnikovo pravico in obveznost do banke iz naslova kondikcije zaradi ničnosti pogodbe. Tovrstna naklonjenost šibkejšemu ni obremenjena z očitkom neutemeljenega favoriziranja, saj se z njim vzpostavlja dejanska enakopravnost.⁹ Potemtakem je neutemeljen pritožbeni očitek, da ekonomska moč toženke nima pomena in bi moralo sodišče upoštevati tako pogoje po ZIZ, kot tudi po OZ, ki veljajo za enakovredne stranke.

17Sodišče druge stopnje je seznanjeno z drugačno sodno prakso višjih sodišč, ki še ni ustaljena in enotna, tudi s predlogom Vrhovnega sodišča RS za predhodno odločanje v zadevi II Ips 14/2025, ki se nanaša tudi na vprašanja koristi od prejetega kredita, ki ga izpostavlja toženka. Toda zaenkrat sodišče druge stopnje sledi v teoriji izpostavljenemu vidiku uveljavitve odvračilnega učinka, ki ga prilagojena uporaba nacionalnega prava in tudi uporaba argumenta teleološke redukcije dopuščata. Odvračanje je povezano s preventivno funkcijo, ki upoštevaje javni interes varstva potrošnikov utemeljuje odmik od v civilnem pravu tradicionalno uveljavljenih postulatov (npr. odvračanje presega kompenzacijo).¹⁰

18Sodišče druge stopnje poudarja, da pravo EU varstva potrošnikov vsebuje zahtevo učinkovitosti nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13)¹¹ in t. i. odvračilni učinek, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.¹² SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov tudi upoštevaje načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M. V njej je odvračilni učinek razširilo iz pogodbene ravni tudi na vrnitveni (kondikcijski) zahtevek. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku.

19Po obrazloženem si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva, da bi se upoštevale t. i. obogatitvene obresti kot nadomestilo za uporabo prejetega kredita. Tako se neutemeljeno zavzema za uporabo 193. člena OZ. Vrnitev vseh morebitnih koristi od kredita ni skladna z obrazložim namenom vzpostavitve potrošniku prilagojenega (naklonjenega) ravnotežja.

20Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj koristi.¹³ Razlaga slovenskega prava, v skladu s katero bi imela banka pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, odpravlja odvračilni učinek, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na ponudnike.¹⁴ Namen splošne ureditve iz 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasleduje nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita, je treba zožiti tako, da se v obravnavani zadevi na tak zahtevek banke ne nanaša. Pritožbeni očitek, da bi brez plačila obogatitvenih obresti potrošnik prejel brezobrestno posojilo, potemtakem ne more biti uspešen.

21Odločitve SEU veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih, kar je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb, ki so zavezujoče ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago prava EU vezana, in sicer z učinkom ex tunc, kar v normi prava EU pomeni ab initio,¹⁵ Slovenska sodišča so na razlago evropskega prava vezana z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.¹⁶

22Okoliščine v obravnavani zadevi so v bistvenem podobne okoliščinam v zadevi C-287/22, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno pri svoji odločitvi oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata tudi dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta preko prava EU zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/229).

23Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na SEU sodbo C-520/21 z dne 15. 6. 2023, kjer je bil predmet postopka prav tako kredit v CHF. Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni točki 76 in 78 navedene sodbe. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračilni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti" - obresti zaradi uporabe kapitala), ker sicer ne bi bil zagotovljen odvračilni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.¹⁷

24Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da je kreditna pogodba nična, kot nasprotno (smiselno prvi odstavek 272. člena ZIZ). Brez začasnega ukrepa zadržanja izvrševanja učinkovanja kreditne pogodbe v takem položaju ne bi bilo mogoče učinkovito zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve o tožbenem zahtevku na ničnost. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti o pogoju vezanosti kreditne pogodbe na tujo valuto CHF, kar je že na nivoju informacijske podrejenosti imelo pomen za presojo nepoštenosti pogodbenega razmerja. Zaradi nestrokovnega ravnanja pri podajanju pojasnil je bila v slabi veri, pri čemer je bilo podano tudi znatno neravnotežje položajev strank, kar so vse elementi nepoštenosti pogoja. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot).¹⁸ Ker je le opozorila na splošno tveganost kredita v tuji valuti, kreditojemalec kot potrošnik ni bil ustrezno poučen, da ima lahko kreditna pogodba tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

25Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da zadošča, da ni zavajala ali preferirala kredita v tuji valuti in da je podala ustrezne informacije o tem, da lahko tečajne spremembe vplivajo na možnost vračanja kredita. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na najnovejšo sodno prakso VSRS, ki v potrošniškem pravu uveljavlja postrožen standard pojasnilne dolžnosti.¹⁹ Za njeno pravilno izpolnitev ne zadostuje zgolj, da je potrošnik obveščen o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ter posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese. Natančnost pojasnil mora biti torej sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo,²⁰ da za zadostno informiranost banka mora predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi lahko razumela morebitne resne posledice za njen finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti. Toženka grajo argumentacije sodišča prve stopnje glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti črpa iz nasprotovanja taki najnovejši sodni praksi. Opira se namreč na preteklo sodno prakso nižjega pojasnilnega standarda. Pritožbeni očitek samovoljnega odstopa od (pretekle) sodne prakse in razlagi pravnega standarda za nazaj ni na mestu. VSRS je obrazložilo, da je novo sodno prakso oblikovalo na podlagi evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana v okviru lojalne razlag, in ustavno skladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava.²¹

26Za obravnavani postopek z začasno odredbo je glede pojasnilne dolžnosti bistveno, da iz same kreditne pogodbe (priloga A2), ki je temeljni dokaz v postopku, izhaja le splošna klavzula o prevzemu valutnega tveganja. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevala letak toženke (priloga A8), iz katerega izhaja, da je kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno spreminjala. Ker tudi iz prepisa izpovedbe bančne referentke izhaja, da o višini tveganja ni bilo govora in da je opozorila le na možnost spremembe odplačila zaradi spremembe tečaja valut, je zaključek sodišča prve stopnje, da pojasnila niso bila ustrezna, pravilen. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

27Ker se kreditojemalec kot potrošnik zaradi neustreznih informacij ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je bil izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita, ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.²² Pri tem je bila toženka tista, ki je pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da je tožnica v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa se je pred njim zavarovala z zaprto pozicijo, kar je ob že podanem informacijskem tudi vzpostavilo nadaljnje znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v času sklenitve pogodbe, saj je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki pa je bilo zavarovano s hipoteko.

28Toženka neutemeljeno izpostavlja, da je zaprla svoje pozicije v skladu z zakonsko zahtevo po upravljanju valutnega tveganja za banke, kar ne vpliva na presojo neravnotežja med strankama pogodbe. Za obstoj znatnega neravnotežja položajev je odločilno, da kljub varstvu banke pred valutnim tveganjem, v kreditni pogodbi ni nobenega zavarovanja ali omejitve tveganja za kreditojemalca potrošnika kot šibkejšo stranko. Tudi možnosti konverzije, ki jo navaja toženka v pritožbi, ne odpravlja navedenega neravnotežja položajev. V obravnavani kreditni pogodbi navedena in s strani toženke izpostavljena možnost predčasnega odplačila in refinanciranja (peti odstavek na 8. strani pogodbe) že po svoji naravi ni konverzija pogodbe, ampak le predčasno prenehanje kredita, ki vezanosti na tujo valuto ne odpravlja ali spreminja. Pri tem tudi konverzija v skladu z ustaljeno sodno prakso praviloma ne vpliva na dopustnost presoje nepoštenosti pogoja o vezanosti na tujo valuto.²³

29Stališča iz VSM sklepa I Cp 928/2024, ki jih izpostavlja pritožba, da zgolj informacijsko neravnotežje ne povzroči sankcije ničnosti in da mora biti za nepoštenost pogodbenega pogoja podano tudi realizirano potrošnikovo ekonomsko, finančno ali socialno prikrajšanje, je v sodni praksi osamljeno. Takšna je tudi zadeva VSM sodba I Cp 777/2024, kjer je bil kot odločilni element za presojo poštenosti pogodbenega pogoja vezanosti na tujo valuto poudarjen realizirani finančni učinek kreditne pogodbe v razliki med predvideno in končno vrednostjo kreditne obveznosti, ki je bil ocenjen kot sprejemljiv. Sodišče druge stopnje sledi sodni praksi SEU in USRS, da znatno neravnotežje položajev ni omejeno le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroški, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj²⁴ ter da je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistven trenutek sklenitve kreditne pogodbe.²⁵

30Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja, da niso podani ostali pogoji za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz SEU sodbe C-520/2021 z dne 15. 6. 2023 (62. točka obrazložitve), je bistveno, da je potrošnik že preplačal znesek v višini, ki ga je prejel kot kredit od banke (glavnico). V obravnavani zadevi je kreditojemalec prejel preračunano 69.982,80 EUR, plačal pa 109.679,27 EUR. Na pritožbeni očitek o neustreznem pristopu do opredelitve preplačila, ki ne upošteva t. i. obogatitvenih obresti, je sodišče druge stopnje že odgovorilo v okviru odgovora na očitek o nedopustni uporabi prava EU.

31Sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe o premalo restriktivnem pristopu sodišča prve stopnje odgovarja, da za izdajo začasne odredbe v obravnavanem potrošniškem sporu zadošča, da se začasno uredi obremenjujoč položaj, v katerem je tožnica kot potrošnica, ko je verjetno izkazana ničnost kreditne pogodbe, tožnica pa je že preplačala prejeto glavnico kredita v evrski protivrednosti na dan sklenitve pogodbe. Ob milejšem pristopu pravu EU lojalne razlage je kot težko nadomestljivo škodo mogoče šteti že obremenitev, ki jo ima tožnica zaradi nadaljnjega preplačila verjetno ničnih kreditnih obveznosti (druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

32Sodišče druge stopnje bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožnica bi namreč tudi morala, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi ji v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morala tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

33V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, ki se nanašajo na finančno stanje tožnice v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnica izkazati za izdajo začasnega ukrepa.²⁶ Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov.²⁷ Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

34Toženka tudi neutemeljeno meni, da ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti. V obravnavanem primeru zadržanja izvrševanja kreditne pogodbe reverzibilnost pomeni, da se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili, če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe s končno odločbo v pravdi zavrnjen.

35Sodna praksa na področju izdaje začasnih odredb v primerih kreditnih pogodb v CHF ni ustaljena. Razen sodne prakse, na katero se sklicuje toženka, obstaja tudi drugačna, ki je v prid izdanim začasnim odredbam,²⁸ ki ji sledi tudi sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi.

36Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

37Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

¹ Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93.
² Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023, tč. 14.
³ Up-498/08 z dne 15. 4. 2008, točka 9.
⁴ Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.
⁵ Podobno tudi v VSRS Sklepu II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.
⁶ V sodni praksi je že bil sprejet tovrsten razlagalni pristop, kjer je VSRS sodbo SEU opredelilo kot ustrezno pravno podlago za omilitev zakonskih pogojev za sodno varstvo potrošnika po ZIZ. VSRS Sklep II Ips 55/2020, 31. točka obrazložitve.
⁷ Več o tem Terzič, G.: Argument teleološke redukcije v praksi slovenskih sodišč. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor, 2015, str. 23 in 26. Tudi o tem, da je podlaga razkritja praznine načelo enakosti, redukcija namena pa izhaja iz vrednostnega neujemanja zakonske ureditve s konkretnim primerom, čeprav se v jezikovnem pomenu zakonska ureditev nanj nanaša. Argument teleološke redukcije izhaja iz spoznanja, da je kriterij za presojo enakosti v pravu vrednostne (teleološke) narave in ne zgolj formalnologične.
⁸ V pravni teoriji je naveden pristop poznan kot načelo pozitivne diskriminacije v širšem smislu. Cerar, M. (2005). Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije. V: Enakost in diskriminacija: sodobni izzivi za pravosodje / Zagorac, D. (ur.). Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 34.
⁹ USRS odločba U-I-146/07, 13. 12. 2008, 18. točka obrazložitve.
¹⁰ Weingerl, P.: Nekompenzatorna povrnitev škode. Pravni letopis (2002), str. 34 in nasl.
¹¹ Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in učinkovito.
¹² SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.
¹³ SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.
¹⁴ SEU C-520/21, Bank M., 78. točka obrazložitve.
¹⁵ Tako USRS odločba Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, opomba 102.
¹⁶ Tako VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.
¹⁷ Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.
¹⁸ Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pomeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto ključno, osrednjo sestavino pogodbe, zato ima tak ničen pogoj vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.
¹⁹ VSRS sodba II Ips 8/2022, potrditev postroženega standarda kot nove ustaljene sodne prakse izhaja tudi iz VSRS sodbe in sklepa II Ips 56/2023 in še posebej VSRS sklep II Ips 72/2023, v katerem je povzeta vsa dotedanja sodna praksa.
²⁰ VSRS Sodba II Ips 8/2022, 66. točka obrazložitve.
²¹ VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.
²² VSRS sodba in sklep II Ips 56/2023.
²³ VSRS sklep II Ips 7/2022.
²⁴ SEU C-229/19, C-289/19, 49. točka obrazložitve. USRS Odločba Up-93/22, 17. točka obrazložitve. Ustavno sodišče RS navaja, da za presojo znatnega neravnotežja v kontekstu enostranske pogodbene porazdelitve tečajnega tveganja ni pomemben izkaz materializacije valutnega tveganja (količinska ekonomska presoja). Poudarja tudi, da je nedopustno potrošnika v opisanem podrejenem položaju pri izrazito tvegani ključni življenjski odločitvi povsem prepustiti prostemu valutnemu trgu. USRS Odločba Up-14/21, 28. točka obrazložitve.
²⁵ USRS odločba Up-14/21, 37. točka obrazložitve in tam citirana sodba SEU v opombi št. 97.
²⁶ Iz točke 59 SEU sodbe C-287/22 z dne 15. 6. 2023 izhaja le, da sodišče lahko med drugim upošteva finančni položaj potrošnika, pa tudi tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil.
²⁷ Tako sklep VSL II Cp 1600/2024 z dne 22. 11. 2024 in v njem povzeta sodna praksa SEU v opombi št. 25.
²⁸ VSM sklep I Cp 848/2024, VSM sklep I Cp 929/2024, VSM sklep I Cp 900/2024, VSM sklep I Cp 874/2024, VSM sklep I Cp 962/2024, VSM sklep I Cp 187/2025, VSM sklep 275/2025, VSM sklep 366/2025, VSM sklep 507/2025, VSL sklep I Cp 2110/2024, VSL sklep II Cp 1600/2024, VSL sklep II Cp 1621/2024.