VSL Sodba II Cp 201/2025

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točka izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti vse za to pravdo potrebne stroške, vključno s pritožbenimi, o njihovi višini pa bo odločilo sodišče prve stopnje.

Nesporni dejanski okvir zadeve

1Tožnik je sklenil prodajno pogodbo za svoj poslovni delež v družbi A. s stranskim intervenientom, ta pa ga je nato prodal toženki. V tej pravdi tožnik uveljavlja neplačani del kupnine od toženke, za katero (med drugim) trdi, da je bila resnični kupec, stranski intevenient pa le slamnati mož. Proti slednjemu ima sicer za predmetno terjatev že v rokah pravnomočni sklep o izvršbi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa; tožba za nedopustnost izvršbe stranskega intervenienta zoper tožnika je pravnomočno zavrnjena (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II P 127/2020 z dne 29. 9. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 133/2022 z dne 13. 7. 2022).

Izpodbijana odločitev

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka tožniku dolžna plačati 59.056,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2022 dalje, solidarno s stranskim intervenientom (I. točka izreka). Višji zahtevek glede obresti in samostojnega (ne-solidarnega) plačila je zavrnilo (II. tč.) ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške (III. tč.).

Pritožba in odgovor nanjo

3Zoper sodbo se toženka pritožuje, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge, predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in opredeljuje pritožbene stroške. Prvenstveno trdi, da med njo in tožnikom ni bilo nobenega dogovora, po katerem bi mu sama dolgovala kupnino za nakup poslovnega deleža v družbi A. Njene neposredne zaveze za to ni bilo. Tudi zatrjevana mandatna pogodba, dogovor v zvezi z družbo A. z dne 22. 6. 2016 to ni. Niti ni ta obveznost nastala s sklenitvijo prodajne pogodbe med stranskim intervenientom kot kupcem in tožnikom kot prodajalcem 24. 6. 2016. Iz vseh listin izhaja, da je bil za plačilo kupnine zavezan stranski intervenient. Tožnik je res želel garancijo, da bi toženka plačala kupnino, potekali so pogovori, a do dogovora ni prišlo. Pritožnica poudarja, da Pogodba o prodaji poslovnega deleže z dne 24. 6. 2016 v obliki notarskega zapisa ni simuliran posel. Tožnik je za svojega dolžnika štel stranskega intervenienta, zoper katerega je tudi vložil predlog za izvršbo. Nobena od strank ni nikoli trdila, da nista imeli prave volje skleniti pogodbe druga z drugo, niti ni bilo dogovora o navideznosti njune pogodbe. Pritožba očita, da se sodišča do tega ne opredeljuje, kar vidi kot kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Če gre za veljaven posel, kar ta pogodba je, potem ne more iti hkrati za simuliran posel oz. posel s slamnatim možem, kot to zaključuje sodišče. Tudi če je tožnik vedel, da bo stranski intervenient učinek pogodbe prenesel naprej, to ne pomeni navideznosti posla. V vsakem primeru pa bi prikritemu poslu manjkala potrebna pisna oblika.

4Tožnik in stranski intervenient na njegovi strani sta oba na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

Odločitev senata o pritožbi

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je dovolj zanesljivo in obsežno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva primera, relevantnih postopkovnih napak ni zagrešilo, je pa materialnopravni zaključek prvega sodišča zmoten.

7Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

Dejansko stanje

8Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo in obrazložilo svoje ugotovitve o naslednjih pravno pomembnih dejstvih:

- tožnik je 24. 6. 2016 kot prodajalec sklenil prodajno pogodbo za svoj poslovni delež v družbi A. s kupcem stranskim intervenientom (družbo C.), v obliki notarskega zapisa SV 508/2016, za kupnino 599.039,26 EUR;

- stranski intervenient je pretežni del kupnine plačal, neplačan je ostal del v višini 59.200,00 EUR;

- dogovarjanje o prodaji tožnikovega deleža v družbi A. je potekalo med njim in g. B. B., tedanjim direktorjem toženke; dogovarjala sta se o višini kupnine in načinu plačila (zanimivo oz. pomenljivo čeprav pravno nerelevantno je dejstvo, da je bil tožnik tedaj direktor družbe A.);

- toženkina namera oz. poslovna odločitev je bila, da kupuje deleže v družbah z enako dejavnostjo, kot je njena, in da to počne preko drugih družb, konkretno stranskega intevenienta, in da se sama pri tem ne razkriva;

- g. B. B. je tožniku predočil, da bo prodaja potekala tako, da bo kot kupec nastopil stranski intervenient, s čimer tožnik ni bil najbolj zadovoljen, a je na to pristal;

- toženka je stranskemu intervenientu zagotavljala sredstva za nakup omenjenega deleža; z njim je v zvezi s tem poslom (nakupom deleža v družbi A.) 22. 6. 2016 sklenila poseben dogovor. Ta je vseboval namen, da stranski intervenient kot fiduciar, v svojem imenu in za račun toženke, upravlja z družbo A., pri čemer ima toženka vedno opcijo odkupa poslovnih deležev te družbe. V pogodbi je navedeno, da je stranski intervenient že sklenil predpogodbe z imetniki poslovnih deležev v družbi A., med njimi tudi s tožnikom, s katerim je dosežen poseben dogovor - obročno plačilo in zaposlitev pri toženki. S to pogodbo se je toženka stranskemu intervenientu zavezala kupnino zagotoviti v obliki brezobrestnega posojila, ki ga bo stranski intervenient prenakazal prodajalcem, tudi tožniku.

- dogovorjeno se je v večji meri uresničilo, sporni del kupnine pa je ostal neplačan, in sicer tisti del, ki ob prenosu poslovnega deleža od stranskega intervenienta na toženko še ni zapadel;

- stranski intervenient je s pogodbo v obliki notarskega zapisa 27. 2. 2019 poslovne deleže v družbi A. prenesel na toženko;

- tožnik je želel od toženke pridobiti izjavo glede plačila kupnine, želel je njeno garancijo, formalno ureditev njene zaveze; g. B. B. mu je na to odgovoril, da je po njegovem mnenju to urejeno z notarsko izjavo, ki jo bo toženki dal stranski intervenient;

- naposled se to pravnoformalno ni uredilo tako, kot je tožnik pričakoval oz. želel - toženkine izjave, zaveze oz. "garancije" ni dobil;

- tožnik je zoper stranskega intervenienta vložil predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljive notarske listine, izdan je bil sklep o izvršbi;

- tožba za nedopustnost izvršbe stranskega intervenienta zoper tožnika je pravnomočno zavrnjena (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II P 127/2020 z dne 29. 9. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 133/2022 z dne 13. 7. 2022).

Pravna presoja

9Na tej dejanski podlagi, ki je praktično v celoti nesporna, je sodišče prve stopnje ocenilo in presodilo, da je šlo pri prodaji med tožnikom in stranskim intervenientom za navidezni posel, pri čemer je bil intervenient le slamnati mož in da je iz tega nastala neposredna obveznost toženke, da plača kupnino tožniku. Ti zaključki so v bistvenem delu materialnopravno napačni, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

10Obligacijski zakonik (OZ) v 50. čl. glede navideznega posla določa sledeče: (1.) Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. (2) Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. (3) Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.

11Opredelitve navideznega posla v OZ ni, tudi prej je ni zaslediti niti v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) niti v Občem državljanskem zakoniku (§ 916 ODZ). V teoriji se načini opredelitve navideznega posla med seboj sicer nekoliko razlikujejo, v bistvenem pa ni nobenega dvoma: Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz (na primer pisni zapis) sta ustvarili, velja le navzven (dogovor o simulaciji), ne pa tudi zanje same. Pravnoposlovne volje obeh pogodbenih strank tako v resnici pri navideznem poslu ni, je le zaigrana."¹ Enaka so stališča tudi v sodni praksi.² Posledica navideznosti pravnega posla je načeloma njegova ničnost (1. odst. 50. čl. OZ).³

12Sklepanje posla s "slamnatim možem" ne gre povsem enačiti z navideznim, simuliranim pravnim poslom. Tako starejša kot tudi novejša literatura⁴ jasno razlikujeta med obema vrstama pravnih poslov. Posel s slamnatim možem teorija enotno razume kot načeloma veljaven, in sicer celo, če pogodbena stranka ve, da "slamnati mož" sklepa pravni posel zgolj zato, da bo učinke tega pravnega posla prenesel na tretjo osebo. Takšen pravni posel ni navidezen in ni neveljaven. Gre zgolj za obliko skritega zaupništva (fiducije), ki v slovenskem pravu sicer ni izrecno urejena. Ni pa nedovoljena, kar priznava tudi sodna praksa (odločba VS RS III Ips 427/2003).⁵ Del teorije sicer opredeljuje pogodbo s slamnatim možem kot relativno subjektivno obliko simulacije, kjer denimo resnični kupec stvari, ki je predmet prodaje, ne sme kupiti. A opozarja se, da se morajo pri tej vrsti simulacije vsi udeleženci dogovoriti, da pogodba učinkuje v razmerju do prikritega pogodbenika, ne pa v razmerju do slamnatega moža.⁶

13Iz navedenih ugotovljenih dejstev ni mogoče napraviti logičnega zaključka, da je šlo pri prodaji tožnikovega poslovnega deleža stranskemu intervenientu za navidezno pogodbo, saj nikjer oz. nikoli ni bilo dogovora o navideznosti. Bil je dogovor, da se bo prodaja izvedla na tak način, kot se je tudi izvedla, preko fiduciarnega kupca do končnega interesenta, ki ji bila nesporno toženka. Pogodbo je tožnik sklenil s fiduciarjem in jo je v pretežnem delu fiduciar tudi izpolnil.

14Tožnik je nato tudi s svojim lastnim ravnanjem, z vložitvijo predloga za izvršbo zoper stranskega intervenienta, izrecno zanikal simulacijo v pomenu, da naj pogodba ne bi imela učinka med pogodbenima strankama. Tožnik je nedvomno pokazal, da je želel in da želi učinkovanje pogodbe, celo prisilno ga je želel izvršiti. Sodišče v tem postopku sicer formalno ni v ničemer vezano na odločitev mariborskega sodišča. A stranka s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti (Venire contra factum proprium). Nihče si ne sme privoščiti, da bi "začel znova", kot da bi se do določenega trenutka ne zgodilo nič, saj je to očitna zloraba pravic.⁷

15Številni pomembni poudarki, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, držijo in jih kaže ponoviti, čeprav vodijo do drugačnega zaključka, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje: Prvič, velja načelo pogodbene svobode, po katerem udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, le ne smejo jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. čl. OZ). Da bi bilo v obravnavanem ravnanju (zlasti na strani toženke) kaj prepovedanega ali nemoralnega, ni ugotovljeno (ni niti zatrjevano). Drugič, velja pravilo relativnosti pogodbenih razmerij (125. čl. OZ) ("Vsaka pogodba zase je soglasje volj pogodbenikov, ki jo sklepajo." 17. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik je sklenil pogodbo s stranskim intervenientom, ta pa s toženko. Tretjič, stranke morajo navesti in dokazat dejstva, pravo pa pozna sodišče po uradni dolžnosti (Da mihi factum, dabo tibi ius; Iuria novit curia). Četrtič, zavezuje izrek sodne odločbe, ne pa tudi njeni razlogi. Sodišče ni vezano na razloge drugega sodišča, ki je obravnavalo drugačen tožbeni zahtevek v pravdi med drugimi strankami iz sicer istega historičnega dogodka: vsaka odločitev sodišča je odvisna od trditev in dokazov, ki jih predložita stranki (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

16Pritrditi je torej treba pritožbi, da iz dejstev in dokazov, ki jih je presodilo sodišče prve stopnje, ne izhaja neposredna toženkina zaveza tožniku plačati kupnino iz pogodbe med njim in stranskim intervenientom. Četudi je vsebino te pogodbe s tožnikom uskladil toženkin zakoniti zastopnik (g. B. B.), ker je bila toženka končni interesent in nadaljnji kupec za poslovni delež družbe A., se je tudi tožnik naposled strinjal, da bo prodajni posel sklenil s toženkinim fiduciarjem (stranskim intervenientom), čeprav s tem ni bil najbolj zadovoljen. Toda, kot je že poudarjeno, pogodba veže stranke. Tožnik je, tako ugotavlja sodišče prve stopnje, nato želel tudi še toženkino garancijo, pa je naposled ni dobil. Ni je dobil, čeprav mu je tedanji zakoniti zastopnik toženke izjavil, da meni, da jo je oz. da jo bo. Zakaj bi tožnik želel toženkino garancijo, če bi že itak imel njeno veljavno zavezo? To ne prestane osnovne logične presoje. Tu ni odveč opozoriti na njegovo izpovedbo v delu, ko pravi, da se zaveda svoje napake, da se je zanesel na ustni dogovor.⁸

17Ravno s tem v zvezi je ključno še nekaj. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da je načeloma pogodba sklenjena, ko pogodbenika izrazita soglasje volj, in g. B. B. je bil v času dogovarjanja toženkin zakoniti zastopnik. Vendar drži navedba pritožbe, da je za tako pogodbo, kot je prenos poslovnega deleža, potrebna določena oblika, in da je ta predpisana kot pogoj za njeno veljavnost, torej ad valorem. V skladu s 3. odst. 481. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) mora biti pogodba o odsvojitvi (poslovnega) deleža (v družbi z omejeno odgovornostjo) sklenjena v obliki notarskega zapisa. Če ni sklenjena v taki obliki, potem je v skladu z 48. čl. Zakona o notariatu (ZN) v zvezi s 4. tč. 47. čl. istega zakona) nična. Sploh ni nobenega dvoma, da notarski zapis v primeru pogodbe o prenosu poslovnega deleža predstavlja formo ad valorem oziroma nujni pogoj za njen nastanek, saj se z njo varuje ne le družbenike, ampak tudi širše interese.⁹ Tega so se zelo očitno zavedali vsi, ki so bili udeleženi v prodaji. Ustna obljuba g. B. B. tožniku zato ni mogla povzročiti veljavne zaveze za toženko.

Zaključki

18Zaključiti je torej treba, da je bil posel, ki ga je tožnik sklenil s stranskim intervenientom, veljaven in učinkovit, ne pa navidezen (in ničen oz. pravilneje, med njima neučinkovit), čeprav je bil stranski intervenient toženkin fiduciar (zaupnik). Ni bilo namreč dogovora o simulaciji, pogodba se je dejansko tudi izvrševala, tožnik je preko sodišča od stranskega intervenienta zahteval, da se izvrši do konca. Nadalje, med tožnikom in toženko ni bilo nobenega veljavnega razmerja, saj je ustnim dogovorom, ki so sicer potekali med tožnikom in tedanjim toženkinim zakonitim zastopnikom, umanjkala predpisana, obvezna obličnost. (Do tega zaključka bi moralo sodišče prve stopnje priti po 2. odst. 50 čl. OZ tudi v primeru svoje ocene o simuliranosti posla, na kar pritožba utemeljeno opozarja.)

19Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tako ni nobene pravne podlage, po kateri bi tožnik utemeljeno zahteval plačilo pogodbene obveznosti od toženke. Iz sodbe mariborskega sodišča (njenega izreka, ki veže) kaj takega ne izhaja.¹⁰ Zaradi poštenosti pa je vendarle na mestu zavrnitev navedb, ki jih ponuja stranski intervenient v odgovoru na pritožbo, češ da je mariborsko sodišče ugotovilo, da je toženka tožniku zavezana, le da na drugi podlagi. To namreč ne drži. Ne Okrožno ne Višje sodišče v Mariboru tega nista ugotovili. Prav nasprotno, tudi Višje sodišče v Mariboru (ki je v celoti pritrdilo prvostopenjskemu sodišču) navaja, da je šlo zgolj za željo toženca (našega tožnika) pridobiti garancijo fiducianta D., ter da je treba toženčeve izjave presojati v smeri, da je želel kvečjemu prevzem izpolnitve oz. pristop k dolgu.¹¹

Podlaga za spremembo prvostopenjske sodbe in odločitev o stroških

20Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. in 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo v celoti.

21Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve; po 1. odst. 154. čl. ZPP je tožnik tisti, ki mora toženki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, ki jih bo vse odmerilo sodišče prve stopnje (4. odst. 163. čl. ZPP).

¹ Prim. Štempihar, Zasebno pravo, Ljubljana 1944, r. št. 357 (na str. 202), Dolenc v Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, kom. k 50. členu, pod 2, str. 360 in nasl. Podobno tudi Možina v Juhart, Možina in drugi, Uvod v civilno pravo, Ljubljana 2011, str. 163 (pod 6.5.1.1) in Brus, Uvod v zasebno pravo, Ljubljana 2011, r. št. 673. Enako Varanelli, Praktični komentar Obligacijskega zakonika, GV Založba Ljubljana, 2025, str. 279-281.
² Zlasti VSL I Cpg 269/2015, VSL II Cp 84/2022.
³ Tako enotna in ustaljena sodna praksa in teorija. Le Varanelli prepričljivo opozarja, da za tak zaključek v 50. čl. OZ ni jezikovne opore. Varanelli, prav tam., str. 282 in nasl.
⁴ Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem (in 66. člen ZOR), Pravosodni bilten, str. 55 in 56, Dolenc v Juhart/Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, kom. k 50. členu, pod 2. str. 361, Brus, Uvod v zasebno pravo, Ljubljana 2011, r. št. 681 in nasl.).
⁵ Enako VSL v zadevi I Cpg 269/2015.
⁶ Varanelli, prav tam, str. 280, sklicuje se še na Ogrizka, str. 56, ter na sodno prakso VSL, zadeva II Cp 359/2012.
⁷ Bergant Rakočević, Medsebojna vezanost na odločbe sodišč v civilnih zadevah, Pravni letopis 2016, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 116, 118.
⁸ Nota bene: ta tožnikova izjava je bila dana na vprašanje, zakaj je v postopku pred mariborskim sodiščem trdil diametralno nasprotno (str. 6 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave 20. 4. 2024).
⁹ Prim. tudi sodbo VS RS II Ips 386/2011 z dne 19. 6. 2014.
¹⁰ Tožnikov rubež terjatve v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ki naj bi jo stranski intervenient imel do toženke, kar omenja sodišča prve stopnje v tč. 10, je kvečjemu stvar tistega izvršilnega postopka.
¹¹ Glej 12. tč. sodbe VSM I Cp 133/2022 v prilogi C 12, tč. 12 na str. 6.