VSL Sodba I Cp 1476/2024

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je po zaključku glavne obravnave in po ustavitvi postopka zaradi umika tožbe za znesek 313,90 EUR (I. točka izreka ) z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici plača 3.110,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2021 dalje (III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da mora toženec v roku 15 dni od prejema sodbe tožnici plačati 1.166,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka (V. točka izreka). Kar je tožnica drugače zahtevala glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih izvršilnih stroškov, je zavrnilo (VI. točka izreka). Tožnica mora namesto tožencu plačati na račun sodišča 298,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Izračun zamudnih obresti je sestavni del sodbe (VIII. točka izreka).

2Toženec se vsebinsko pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe, in sicer zoper III., V., VII. in VIII. točko izreka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Opozarja, da je bil pokrov že pred škodnim dogodkom nepopravljivo poškodovan in potreben zamenjave. Izvedenec A. A. je ugotovil dve vrsti poškodb, in sicer poškodbe kot posledico predhodnih dogodkov ter poškodbe, nastale ob nasilnem vdiranju s pasarjem. Večje poškodbe so obstajale že pred škodnim dogodkom, zato škode zaradi večjih vdrtin toženec ni dolžan povrniti.

Ne strinja se z mnenjem sodišča, da so za povprečnega človeka vdrtine, kakršne je stroj imel že pred škodnim dogodkom, nekaj običajnega oziroma zgolj lepotne poškodbe, kot je izpovedala priča B. B. Vdrtine na pokrovu predstavljajo večje poškodbe, ki jih po mnenju izvedenca ni mogoče sanirati s kleparskimi deli, temveč le z zamenjavo pokrova. Priče C. C., D. D. in E. E. so izpovedovale v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, saj so navajale, da stroj ni bil poškodovan, oziroma da ne vedo za predhodne poškodbe. Vse te priče, ki so ali so bile zaposlene v družbi GG X., se spoznajo na delovne stroje in tako obsežnih poškodb ne more spregledati niti povprečen človek, kaj šele strokovnjak. Tudi iz fotografij je jasno razvidno, kako obsežne so bile poškodbe, zato so izjave prič neverodostojne.

Sodišče je v nasprotju z mnenjem izvedenca ocenilo, da večje vdrtne poškodbe niso bile take, da bi zahtevale zamenjavo pokrova. Oprlo se je na izjave prič, za katere je menilo, da so enotno izpovedale, da stroj ni bil v okvari, oziroma da okvara procesorske glave ni imela povezave s poškodbami pokrova motorja. Sodišče je v nasprotju z mnenjem izvedenca, da je bil pokrov zaradi vseh poškodb potreben zamenjave, ocenilo, da je delovni stroj kljub tem poškodbam normalno deloval in da pretekle poškodbe niso zahtevale zamenjave pokrova. Mnenje izvedenca po mnenju toženca ne daje podlage za sklep, da bi bila zamenjava pokrova potrebna zaradi poškodb, povzročenih s pasarjem.

Opozarja, da izplačilo škode oziroma povračilo stroškov zamenjave nepopravljivo poškodovanega pokrova ni pogojeno z delovanjem stroja. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne vsebuje določbe, ki bi povračilo škode vezala na normalno delovanje stroja. V primeru poškodbe pokrova je treba povrniti škodo zaradi poškodbe pokrova, ne pa zaradi nedelovanja stroja. Razlog, da stroj ni normalno obratoval, ni bil v manjših poškodbah pokrova, povzročenih s pasarjem, temveč v poškodbi poganjalnika. Na fotografijah so jasno razvidne tako obsežne pretekle kot tudi manjše poškodbe, iz njih pa ni razvidno, da bi pločevina štrlela navzven, kot je izpovedala priča E. E. Rezervoar goriva je bil poln. Parkiran stroj je bil izpostavljen kraji goriva, ker je bil pokrov zaradi poškodbe poganjalnika dvignjen in se ga ni dalo normalno zapreti. Zato je E. E. stroj parkiral ob drevo na način, da je preprečil dvig pokrova in s tem krajo goriva. Ko so zjutraj stroj odmaknili od drevesa, se je pokrov dvignil in so ga morali privezati s pasovi.

Razlogi glede odločilnih dejstev so med seboj v nasprotju, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženec je 9. 1. skupaj s F. F. in H. H. izvršil tatvino goriva na delovnem stroju John Deere - Harvester, last družbe GG X.

6Tožnica je regresni zahtevek za plačilo 4.246,37 EUR (od tega 3.802,24 EUR, kolikor je dne 23. 7. 2019 izplačala zavarovalnino oškodovancu Gozdnemu gospodarstvu X., ki je imel pri njej sklenjeno generalno pogodbo za zavarovanje delovnih vozil in strojev, ter 444,13 EUR iz naslova nateklih zakonskih zamudnih obresti od dne izplačila do vložitve predloga za izvršbo, tj. do 21. 1. 2021) utemeljevala s trditvami, da je toženec skupaj s F. F. in H. H. pri izvršitvi dejanja z uporabo sile poškodoval več delov stroja, med drugim tudi pokrov motorja, ključavnico kabine ter dvižni mehanizem, oziroma napravo za avtomatsko dvigovanje pokrova, ki se nahaja pod pokrovom, t. i. poganjalnik. Na stroju so sicer obstajale določene poškodbe (praske in udarnine) kot posledica vsakodnevne uporabe, obrabe in opravljanja del, vendar te niso vplivale na dvižni sistem, pokrov motorja se je brez težav odpiral in zapiral, kar po dejanju ni bilo več mogoče.

7Toženec je zahtevku nasprotoval tako po temelju kot po višini, bistveno s trditvami, da stroja niso poškodovali, saj je bil že predhodno poškodovan, in da je med pokrovom in spodnjim delom stroja obstajala manjša odprtina oziroma reža, skozi katero je F. F. potisnil roko, odvil pokrov rezervoarja, vanj potisnil gumijasto cev in odtujil gorivo. Trdil je, da pokrova iz pločevine niso mogli deformirati, kot se zatrjuje, saj toženec in F. F. nista razpolagala z montirnim železom oziroma pasarjem. Narava poškodb naj bi kazala, da so te nastale ob močnem trku pri vzvratni vožnji ali zaradi padca drevesa na stroj. Kraja goriva po njegovem mnenju ne more biti v vzročni zvezi s poškodbo delovnega stroja.

8Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo toženca in več prič, ter s pomočjo v postopku postavljenega sodnega izvedenca s področja strojev in opreme, ugotovilo:

- da je tožnica za škodni dogodek, ki se je zgodil leta 2019 v kraju I., ponoči oziroma izven delovnega časa, zavarovancu Gozdnemu gospodarstvu X. izplačala 3.802,24 EUR materialne odškodnine za škodo na delovnem vozilu John Deere - Harvester zaradi vloma vanj;

- da je 9. 1. 2019 toženec skupaj z ostalima dvema sostorilcema z montirnim železom na debelejšem pločevinastem pokrovu motorja povzročil manjše točkovne poškodbe večje jakosti, v obliki in obsegu, kot so na slikah 9 in 10 na strani 12 izvedenskega mnenja (označene z rdečo barvo);

- da so določene večje, močne udrtine na pokrovu motorja (označene z rumeno barvo) nastale že pred škodnim dogodkom, med uporabo delovnega stroja pri delu v gozdu;

- da je manjše točkovne poškodbe večje jakosti mogoče popraviti s kleparskimi in ličarskimi deli, vendar bi bilo to ekonomsko nesorazmerno glede na ceno novega pokrova;

- da večjih poškodb pokrova motorja ni mogoče popraviti;

- da menjava celotnega pokrova zaradi večjih predhodnih poškodb ni bila potrebna, saj je stroj kljub tem poškodbam normalno deloval in je bil tudi pokrov v funkciji;

- da so prav poškodbe, ki so jih povzročili toženec in ostala dva sostorilca, pogojevale zamenjavo pokrova;

- da ni bilo dokazano, da bi bil poganjalnik, ki se nahaja pod pokrovom, poškodovan in neuporaben, prav tako ne, da bi bila poškodovana električna napeljava ali stikalo v stroju;

- da znaša amortizirana (zmanjšana) vrednost pokrova (kot vrednost nadomestnih delov, vezanih na poškodbe pokrova zadnjega dela motorja, skupaj z drobnim materialom in delom) 2.778,52 EUR, zakonske zamudne obresti od dne izplačila zavarovalnine do vložitve tožbe pa 331,90 EUR.

9Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče zaključilo, da mora toženec tožnici povrniti znesek 3.110,40 EUR, ki ga sestavljata izplačana zavarovalnina v znesku 2.778,52 EUR in natekle zakonske zamudne obresti.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo ter na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11V izpodbijani sodbi je bilo na podlagi dokaznega postopka zanesljivo ugotovljeno, da je imel pokrov motorja dve vrsti poškodb: manjše točkovne poškodbe, ki so ostre, večje jakosti in so nastale ob nasilnem vdiranju toženca in ostalih dveh s pasarjem, ter večje močne udrtine, ki so nastale med uporabo delovnega stroja pri delu v gozdu. Pritožbeno ni sporno, da so na pokrovu motorja že pred škodnim dogodkom obstajale večje udrtine (v izvedenskem mnenju označene z rumeno barvo). Zato so brez pomena toženčeve navedbe o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da so takšne poškodbe za povprečnega človeka nekaj običajnega ter pritožbene trditve o neverodostojnosti izpovedb prič C. C., D. D. in E. E. glede neobstoja večjih vdrtin na pokrovu motorja pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je namreč ravno na podlagi izpovedi toženca, priče F. F., mnenja sodnega izvedenca ter vpogleda v fotografije (glej tč. 13 in 15 sodbe) ugotovilo, da so določene, z rumeno barvo označene, večje udrtine nastale že pred dogodkom, kar pomeni, da izpovedbam navedenih prič o nepoškodovanosti stroja ni sledilo.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev si med seboj ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na izvedensko mnenje, ki mu toženec ni nasprotoval. Res je izvedenec zapisal, da predhodnih večjih udrtin na pokrovu motorja ni mogoče sanirati s kleparskimi in ličarskimi deli, kar pomeni, da gre za nepopravljive poškodbe, zaradi katerih bi bila potrebna zamenjava pokrova. Res je tudi, da povzročitelj škode ni dolžan povrniti škode za poškodbe, ki jih ni povzročil. Vendar pa je bistveno, da mora povzročitelj škode vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred nastankom škode. Izvedenec je ugotovil, da je mogoče manjše poškodbe, nastale ob nasilnem ravnanju, sicer popraviti s kleparskimi in ličarskimi deli, vendar bi bila cena takšnega popravila ekonomsko nesorazmerna s ceno novega pokrova. Toženec mora zato odpraviti poškodbe, ki jih je povzročil, in ker ni imel pripomb na izvedensko mnenje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora to storiti s povrnitvijo stroškov nadomestnih delov, vezanih na poškodbe pokrova, skupaj z drobnim potrošnim materialom in delom.

13Glede na navedeno je nepomembno vprašanje, ali je delovni stroj kljub manjšim poškodbam pokrova lahko normalno deloval, saj tožnica ne uveljavlja odškodnine zaradi nemožnosti uporabe stvari, temveč zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja (restitucije). Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da večje predhodne poškodbe pokrova niso ovirale delovanja stroja.

14Toženec zato odgovarja za škodo, ki jo je skupaj s F. F. in H. H. povzročil s protipravnim ravnanjem, in je dolžan tožnici povrniti izplačano zavarovalnino oškodovancu v višini amortizirane vrednosti novega pokrova, skupaj z drobnim materialom in montažnim delom, v skupnem znesku 2.778,52 EUR.

15Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o njih pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.