VDSS Sodba Pdp 423/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v vzorčnem postopku zavrnilo zahtevek, da je toženka tožnici dolžna obračunati razliko v plači oziroma nadomestilu plače v navedenih bruto zneskih za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2024 v skupnem znesku 17.126,30 EUR bruto ter plačilo pripadajočih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za povračilo stroškov postopka. Tožnici je naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka 1.023,89 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločitve v kolektivnem delovnem sporu VIII Ips 27/2024 v povezavi z X Pdp 454/2023, v katerem je bilo ugotovljeno, da je Priloga 5 h podjetniški kolektivni pogodbi (PKP) neskladna z Zakonom o igrah na srečo (ZIS) in panožno Kolektivno pogodbo za gostinstvo in turizem (KPGIT), ker se napitnina ne deli med vse delavce. Trdi, da je z odločitvijo, da tožnici napitnina ne pripada, sodišče prve stopnje uporabilo prav PKP (ki pri delitvi napitnine izključuje njeno delovno mesto). Zavzema se za to, da se Priloge 5 h PKP ne sme uporabiti ter da KPGIT in ZIS deloma urejata način delitve napitnine: določata, da se razdeli med vse zaposlene z izjemo članov uprave in drugih vodilnih delavcev, ter najmanj usmeritve in v določeni meri tudi merila glede delitve. Meni, da če ni določen način delitve napitnine (ključ), jo je treba na podlagi ZIS in KPGIT deliti po enakih delih med vse zaposlene, (obrnjeno) dokazno breme, da se deli napitnina drugače kot po enakih delih, je na toženki, sicer bi lahko šlo za kršitev načela enakopravnosti, enakih možnosti in celo za diskriminacijo. Trdi, da za pravico do napitnine ni nujno, da je način njene delitve določen v PKP, prisojeni bi ji morali biti zneski "iz določene pravice na podlagi zakona", saj ne gre za poseg v avtonomno ureditev socialnih partnerjev, temveč za zagotavljanje pravičnosti kot temeljne človekove vrednote. Meni, da ne obstaja podlaga za različno obravnavanje zaposlenih pri delitvi napitnine, morala bi se deliti po enakih delih. Nesprejemljivo se ji zdi, da bi bili delavci prikrajšani pri plači zaradi neudeležbe pri napitnini, vse dokler ne bi bil z novo kolektivno pogodbo, ki bi bila skladna z zakonom, urejen način izplačila napitnin; na sklenitev nove PKP kot delavka nima vpliva. Če delavcu pripada pravica po zakonu ali kolektivni pogodbi dejavnosti, jo je dolžan delodajalec zagotoviti, sodišče pa zagotoviti, da jo delavec lahko uspešno uveljavi. Poudarja, da se, če toženki ni treba po ugotovitvi neskladnosti PKP z ZIS in KPGIT nič storiti, ohranja nezakonito stanje, delavci kot šibkejša stranka pa ne morejo iztožiti svoje pravice in jim je onemogočeno pravno varstvo. Trdi, da izključevanje nekaterih zaposlenih pri delitvi napitnine, čeprav je to dogovorjeno v PKP, predstavlja izigravanje zakona. Zavrača sklicevanje na sklep VSRS VIII Ips 34/2022, v katerem se ni odločalo o načinu delitve, temveč o aktivni legitimaciji. Po njenem mnenju je zahtevek utemeljen tudi na odškodninski podlagi, protipravno ravnanje je podano že zaradi ugotovitve neskladnosti Priloge 5 h PKP z ZIS in KPGIT. Meni, da ni odločilno, da je PKP sklepal tudi sindikat, toženka je vsaj soodgovorna za njeno sprejetje; nebistveno je, da tožnica ne očita odgovornosti za neskladje z zakonom tudi drugi pogodbeni stranki. Glede navedenega stališča zatrjuje resen dvom o nepristranskosti sodnice v zadevi; v točki 22 obrazložitve sodišče želi razbremeniti toženko odgovornosti v zvezi s sklepanjem PKP. Navaja, da glede Priloge 5 h PKP toženke ne veže izvedbena dolžnost, saj ni zavezana k dejanju, ki ni skladno z zakonom, to že samo po sebi (a contrario) pomeni, da ravna protipravno. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tožnica zatrjuje nasprotje med stališčem sodišča prve stopnje, da v primeru oženja zakonske ureditve sodišče ne uporabi neskladne določbe kolektivne pogodbe, in dejstvom, da je sodišče prve stopnje uporabilo določbe podjetniške kolektivne pogodbe, ki niso zakonite. S tem uveljavljanim nasprotjem dejansko nasprotuje pravilnosti uporabe materialnega prava, kar presoja pritožbeno sodišče v nadaljevanju.

7Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o dvomu v nepristranskost sodnice v postopku. Dejstvo, da ni ugotovilo, da bi toženka ravnala protipravno, in vsebina obrazložitve v 22. točki obrazložitve sodbe ne dajeta podlage za ugotovitev o pristranskosti sodnice v korist toženke.

8Tožnica, zaposlena na delovnem mestu knjigovodja oziroma organizator v knjigovodstvu, od toženke zahteva plačilo napitnine za čas od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2024. Navaja, da je do plačila napitnine upravičena na podlagi 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS) in 73. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGIT),¹ ki določata, da se napitnina deli med vse zaposlene, oziroma iz naslova odškodninske odgovornosti toženke. Ker je bilo za Prilogo št. 5 h Podjetniški kolektivni pogodbi (PKP) ugotovljeno, da je v neskladju z ZIS in KPGIT (sodba VSRS v kolektivnem delovnem sporu VIII Ips 27/2024 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča X Pdp 454/2023), šteje, da se mora napitnina razdeliti med vse delavce po enakih delih.

9Sodišče prve stopnje je zahtevek iz naslova plačila napitnine utemeljeno zavrnilo, saj ZIS in KPGIT zgolj določata, da se zbrana napitnina sorazmerno razdeli med vse zaposlene² glede na udeležbo posameznika oziroma posameznega delovnega mesta v delovnem procesu v igralnici, ne določata pa ključa delitve (v kolikšnem deležu je pri delitvi udeleženo posamezno delovno mesto oziroma zaposleni na delovnem mestu). Glede ključa delitve ZIS napotuje na KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), ta pa le primeroma opredeljuje osnove, ki naj se na ravni gospodarske družbe v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma drugih splošnih aktih upoštevajo za določitev meril in s tem udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe (tretji in četrti odstavek 73. člena KPGIT). Ključ delitve napitnine se tako mora določiti v podjetniški kolektivni pogodbi, tožnici pa napitnina glede na Prilogo št. 5 h PKP ne pripada.

10Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločitve v kolektivnem delovnem sporu (VIII Ips 27/2024, X Pdp 454/2023). Pravilno je ugotovilo, da je bilo v navedenem kolektivnem delovnem sporu (le) ugotovljeno, da je Priloga št. 5 h PKP (Metoda za mesečno nagrajevanje iz naslova delitve napitnine) v neskladju z ZIS in KPGIT, ni pa bila razveljavljena (ta zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen). Uporabi Priloge št. 5 h PKP tožnica nasprotuje s sklicevanjem na ugotovljeno neskladnost z zakonom in panožno kolektivno pogodbo, vendar pri tem spregleda, da sodišče prve stopnje njenega tožbenega zahtevka ni zavrnilo le na podlagi nerazveljavljene (in s tem še veljavne) Priloge št. 5 h PKP, temveč predvsem zato, ker ne obstaja noben drug pravni temelj, iz katerega bi izhajalo, v kolikšnem deležu je bila v obdobju 2020-2024 tožnica upravičena sodelovati pri zbrani napitnini.

11Zavrniti je treba pritožbeno navedbo, da ZIS in KPGIT urejata način delitve napitnine. Vrhovno sodišče RS je v enem od preteklih individualnih delovnih sporov glede delitve napitnine (VIII Ips 163/2016) že pojasnilo, da ZIS ni zakon, ki bi urejal pravic zaposlenih, pač pa ureja sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se s tem ukvarja. V zvezi s prihodkom, ki ga koncesionar dobi z napitninami, je v 91. členu ZIS določeno le, da ga mora v celoti nameniti za plače zaposlenih za delovno uspešnost, da so pri delitvi tega prihodka izvzeti člani uprave in drugi vodilni delavci ter da se napitnina med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici. Glede podrobnejšega načina delitve napitnin napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT. Ta v 73. členu enako določa, da je napitnina, ki jo dajejo igralci in se zbira skladno z ZIS, v celoti namenjena za plače zaposlenih, za njihovo delovno uspešnost, da se sorazmerno deli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu družbe ter da se sorazmerna razdelitev po posameznih delovnih mestih določi na ravni gospodarske družbe s podjetniško kolektivno pogodbo ali drugim splošnim aktom. V zadnjem odstavku KPGIT določa zgolj osnove, na podlagi katerih gospodarska družba določa merila in s tem udeležbo posameznika v delovnem procesu družbe, te pa so zlasti: zahtevnost dela, izražena v osnovni plači, efektivni čas, opravljen v času pridobljene napitnine in delovne izkušnje, pridobljene pri koncesionarju. Zavrniti je treba tožničino razlago ZIS in KPGIT, da ker se napitnina mora deliti med vse zaposlene, ob odsotnosti ključa za določitev deležev posameznih zaposlenih na določenih delovnih mestih velja, da se napitnina deli med vse zaposlene po enakih delih. Če je besedilo predpisa jasno, ga ni dopustno razlagati drugače, kot se glasi (in claris non fit interpretatio). Zakonska zahteva po sorazmerni delitvi po posameznih delovnih mestih oziroma udeležbi v delovnem procesu po naravi stvari izključuje delitev po enakih delih. Tudi smiselno zavzemanje tožnice, da bi se pri izračunu pripadajočega dela napitnine upoštevala le prisotnost na delovnem mestu (na čemer temelji njen izračun pripadajočega deleža napitnine), nima podlage v ZIS in KPGIT, saj iz njiju izhaja, da se napitnina deli tako, da višji delež pripada zaposlenim na tistih delovnih mestih, ki ustvarijo višjo napitnino, oziroma tistim z večjo udeležbo v delovnem procesu družbe. Na to kažejo tudi osnove, na podlagi katerih naj se na ravni posamezne družbe koncesionarke določijo merila za ugotovitev udeležbe posameznika v delovnem procesu. Glede na to je treba zavrniti zavzemanje pritožbe, da ZIS in KPGIT konkretno določata merila za določitev deleža napitnine, do katerega je upravičena tožnica, ki je delo opravljala na delovnih mestih knjigovodje oziroma organizatorja v knjigovodstvu. Ker gre za vprašanje, kako zaposleni na posameznih delovnih mestih pri družbi, ki se ukvarja z igralništvom, prispevajo k delovnemu procesu oziroma k zbrani napitnini, ki jo lahko dajejo igralci, je konkreten ključ delitve napitnine mogoče določiti izključno na ravni posameznega delodajalca. Kako bo opravljal svojo dejavnost in organiziral delo, je njegova avtonomna poslovna odločitev. Vrednotenje doprinosa delovnih mest posameznikov k zbranim napitninam je prvenstveno stvar kolektivnega pogajanja socialnih partnerjev na ravni delodajalca oziroma drugega splošnega akta pri delodajalcu, če pri njem niso organizirani sindikati. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, da bi po prostem preudarku določilo tožnici pripadajoči del napitnine v individualnem delovnem sporu, saj bi s tem prekoračilo svoje pristojnosti.

12Pravno zgrešeno je stališče pritožbe, da je na toženki dokazno breme, da se deli napitnina drugače, kot po enakih delih. Pri tem ne gre za vprašanje dokazovanja odločilnih dejstev (ugotavljanje dejanskega stanja), temveč za materialnopravno vprašanje, v kolikšnem deležu je tožnica na svojem delovnem mestu upravičena participirati na zbrani napitnini. Predpogoj za uresničitev tožničine pravice do udeležbe na zbrani napitnini je določitev kriterijev za delitev v podjetniški kolektivni pogodbi. Ker drugega takega materialnopravnega predpisa kot je Priloga št. 5 h PKP ni, ni mogoče ugoditi njenemu dajatvenemu zahtevku iz naslova dela plače za delovno uspešnost, ki bi odpadel nanjo iz zbranih napitnin za obdobje od leta 2020 do leta 2024, ki so že bile razdeljene med delavce. Tožnica ne more doseči drugačne odločitve niti s sklicevanjem na zagotavljanje pravičnosti, načelo enakopravnosti, načelo enakih možnosti oziroma prepoved diskriminacije.

13Zavrniti je treba tožničino zavzemanje, da za pravico do napitnine ni nujno, da je način njene delitve določen v podjetniški kolektivni pogodbi, prisojeni bi ji morali biti zneski "iz določene pravice na podlagi zakona". V tem individualnem delovnem sporu ne gre za vprašanje, ali je toženka dolžna iz svojih sredstev plačati tožnici del plače, do katerega je tožnica upravičena na podlagi zakona (oziroma panožne kolektivne pogodbe). Pravice do udeležbe na napitnini, ki se zbere pri delodajalcu, ni mogoče primerjati s pravicami, ki jih imajo delavci na podlagi zakona, njihova višina pa je prepuščena urejanju s kolektivnimi pogodbami (npr. dodatek za delovno dobo po 129. členu Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1). Navedene pravice mora delodajalec zagotavljati delavcem na podlagi zakona in kolektivnih pogodb iz lastnih sredstev. Pri udeležbi zaposlenih na napitnini pa gre za delitev določene specifične mase prihodkov, ki jo na v zakonu posebej opredeljeni način pridobi toženka (tako, da igralci dajejo napitnine v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah). Zakon za tako zbrani denar predpisuje, da ga toženka mora razdeliti med zaposlene in ga torej ne sme uporabiti za noben drug namen; ker deluje le kot posrednica, lastnega ekonomskega interesa v zvezi s tem torej nima, kot je pravilno štelo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno toženki ni mogoče naložiti, da bi iz naslova pravice do napitnine tožnici iz lastnih sredstev izplačala znesek, ki naj bi ji ob pravilni delitvi napitnine pripadal.

14Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zavrnilo tudi plačilo zahtevanega zneska prikrajšanja iz naslova delitve napitnine na podlagi odškodninske odgovornosti toženke. Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost, med drugim tudi protipravnost. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženke ne glede na pravnomočno ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v PKP z ZIS in KPGIT v kolektivnem delovnem sporu.

15Stališče sodne prakse je, da vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti.³ Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, kot opozarja tožnica, vendar toženka glede na določbe KPGIT in dejstvo, da so pri njej organizirani sindikati, sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine. Kot že navedeno, je toženka dolžna vso pobrano napitnino razdeliti med delavce in je ne sme zadržati zase (drugi odstavek 91. člena ZIS), zato nima ekonomskega interesa glede načina delitve napitnine. Način delitve je bil sicer v kolektivnem sporu naknadno spoznan za neustreznega, vendar ne drži, da je bila takšna ureditev očitno nerazumna in arbitrarna glede na določbe ZIS. Delodajalec ima pri urejanju odprtih vprašanj glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja določen prostor presoje pri uporabi materialnega prava. Če se kasneje v sodnem postopku izkaže, da je bilo materialnopravno stališče delodajalca napačno, to še ne pomeni, da je bilo takšno ravnanje protipravno v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti.⁴

16V postopku se je obstoj protipravnosti zatrjeval tudi zato, ker toženka že od leta 2020 deli napitnino na podlagi Priloge št. 5 PKP, ki je v neskladju z ZIS in KPGIT in od nje ne odstopi oziroma ne uredi delitve napitnine drugače. Da je Priloga št. 5 PKP v neskladju z ZIS in KPGIT, je bilo ugotovljeno s sodbo pritožbenega sodišča 24. 1. 2024. Toženka je zoper takšno odločitev vložila predlog za dopustitev revizije in nato revizijo, o njeni reviziji pa je Vrhovno sodišče RS 15. 10. 2024 odločilo s sodbo VIII Ips 27/2024. Ko je bilo v kolektivnem sporu pravnomočno odločeno, da je ureditev načina delitve napitnin neustrezna, je toženka pristopila k sklenitvi nove podjetniške kolektivne pogodbe oziroma k spremembi Priloge št. 5 PKP. Glede na to, da PKP ne ureja zgolj delitve napitnine, temveč tudi druge denarne prejemke, protipravnost ne more biti utemeljena z neodstopom toženke od PKP. Toženka načina delitve napitnine tudi ne more urediti enostransko s splošnim aktom, saj je pri njej organiziranih več sindikatov (tretji odstavek 10. člena ZDR-1), prav tako napitnine ne sme zadržati zase, ampak jo mora v celoti razdeliti (drugi odstavek 91. člena ZIS). Okoliščina, da v dvomesečnem obdobju od prejema odločitve Vrhovnega sodišča RS do 31. 12. 2024⁵ še ni bila sklenjena nova podjetniška kolektivna pogodba oziroma dosežen dogovor o spremembi Priloge št. 5 PKP, pri čemer tožnica ne zatrjuje, da toženka ta postopek ovira s podajanjem nerazumnih predlogov ali zahtev, ne kaže na to, da toženka načrtno ne želi spremeniti načina delitve napitnine in ravna samovoljno ter arbitrarno. Ker tožnica ni izkazala ene izmed kumulativnih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, je njen odškodninski zahtevek že zato neutemeljen.

17Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

18Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19Tožnica ni uspela s pritožbo, odgovor na pritožbo toženke pa ni pripomogel k odločitvi, zato ne gre za potreben strošek postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Uradni list RS, št. 56/18, 13/19, 16/19, 12/20, 93/20, 87/22, 161/22, 63/23, 107/23) se je uporabljala do 31. 12. 2024.
² Glede na tretji odstavek 91. člena ZIS so iz delitve napitnin izvzeti le člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja.
³ Prim. VIII Ips 344/2009, VIII Ips 263/2012.
⁴ Prim. VIII Ips 300/2008, VIII Ips 344/2009.
⁵ Tožnica zahteva plačilo odškodnine za čas od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2024.