VSC Sklep I Cp 385/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 6. 2025 (I. točka izreka). Stroške zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper sklep se toženka po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču prve stopnje uvodoma očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹ ter kršitev pravice do izjave in obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zgolj ponovilo razloge iz prvotnega sklepa o izdaji začasne odredbe, pri tem pa popolnoma prezrlo ključne ugovorne navedb, do katerih se ni opredelil. V ugovoru je namreč argumentirano nasprotovala neposredni uporabljivosti sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišča EU) v zadevi C-287/22 in opozarjala na napačno uporabo prava Evropske unije (Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah; v nadaljevanju: Direktiva 93/13 ali Direktiva). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU), ko je Direktivo 93/13 in sodno prakso Sodišča EU (zadeva C-287/22) uporabilo kot neposredno pravno podlago v horizontalnem razmerju med dvema zasebnima subjektoma. Direktive nimajo neposrednega učinka v razmerjih med posamezniki in načelo lojalne razlage ne dopušča razlage nacionalnega prava contra legem. Očita, da je sodišče prve stopnje z nekritičnim sklicevanjem na sodbo C-287/22 spregledalo hierarhijo pravnih aktov in določbe ZIZ razlagalo v nasprotju z ustaljeno ustavnosodno prakso, t. j. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97, kar krši 8. in 3.a člen Ustave RS. Poudarja tudi, da dejanske in pravne okoliščine v zadevi C-287/22, ki jih v pritožbi podrobno našteva, niso primerljive s konkretnim primerom, avtomatizirana uporaba zaključkov te sodbe pa ni dopustna. Graja uporabo pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, saj meni, da ga je sodišče prve stopnje uporabilo retroaktivno, kar predstavlja kršitev 155. člena Ustave RS. V času sklenitve kreditne pogodbe v letu 2007 niso obstajali standardi pojasnilne dolžnosti, kot jih je kasneje razvila novejša sodna praksa. Prav tako pri tem opozarja, da se vsebina pravnih standardov, kot sta dobra vera in skrbnost dobrega strokovnjaka, ne sme napolnjevati za nazaj z dejstvi in okoliščinami, ki so nastopile šele leta kasneje, saj to krši načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo. Nadalje še izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo restriktivnega pristopa, ki ga za te izjemne ukrepe zahteva Ustavno sodišče. Meni, da tožnika niti s stopnjo verjetnosti nista izkazala nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Ta pogoj izpodbijani sklep razlaga preširoko in napačno, ko šteje, da škodo predstavlja že samo dejstvo, da bi morala tožnika v primeru uspeha vložiti novo tožbo ali razširiti tožbeni zahtevek. Takšne neugodnosti so običajen del sodnega postopka in ne dosegajo praga težko nadomestljive škode, kot je ogrožanje eksistence ali zdravja. Prav tako nasprotuje stališču, da zaradi evroskladne razlage ni več potrebno preverjati pogoja reverzibilnosti oziroma možnosti vrnitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ki zagotavlja enakopraven položaj strank. Opozarja še, da v spisu ni konkretnih dokazov o finančnem stanju tožnikov, ki bi utemeljevali obstoj težko nadomestljive škode, niti ni sodišče prve stopnje teh dejstev ugotavljalo. Prav tako ni ugotovljeno njuno prikrajšanje, saj je sodišče prve stopnje o nepoštenosti pogojev in neustreznosti pojasnil sklepalo na podlagi domnev in avtomatizma, brez upoštevanja njenih dokazov o vsebini dejansko danih pojasnil. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v zanjo pozitivno odločitev s stroškovno posledico za tožnika, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnika po pooblaščeni odvetniški pisarni pravočasno, obširno in obrazloženo odgovarjata na pritožbo. Predlagata, da se le-ta zaradi neutemeljenosti zavrne in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 6. 2025, s katerim je sodišče prve stopnje začasno, do pravnomočnosti postopka, zadržalo učinkovanje Pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu z dne 21. 12. 2007 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ustanovitvi hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z dne 21. 12. 2007, sklenjenih v Notarskem zapisu SV 841/2007 z dne 21. 12. 2007 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da toženka s podanim ugovorom ni uspela omajati ugotovljenega verjetnega obstoja terjatve na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti in nevarnosti, da bi tožnikoma brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, saj sta tožnika kredit po nominalni vrednosti v EUR že preplačala, nadaljnje plačevanje anuitet v času dolgotrajnega postopka pa bi nesorazmerno otežilo njun položaj in zmanjšalo učinkovitost sodnega varstva, kar je v nasprotju z zahtevami Direktive 93/13 in sodbo Sodišča EU v zadevi C-287/22.

6Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da mu striktna razlaga določbe 350. člena ZPP o mejah pritožbenega postopka nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.² Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo, vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. V pritožbi vsebovanih posplošenih očitkov sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo.

7Sodišče druge stopnje zavrača očitke o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka, kakor tudi pritožbene očitke o kršitvi pravice do izjave in pravice do obrazložene sodne odločbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki jih je toženka uveljavljala v ugovoru. Do pravne podlage za izdajo začasne odredbe, vključno z vlogo prava EU, se je opredelilo od 11. do 14. točke ter 28. do 31. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sklep ima v tem delu jasne in izčrpne razloge, ki si ne nasprotujejo ter ne nasprotujejo izreku, zato je omogočen pritožbeni preizkus. Pritožba pri tem že sama pravilno izpostavi, da ni nujno, da sodišče odgovori na prav vsak argument stranke, saj zadošča, da odgovori na tiste navedbe, ki so za odločitev bistvene. Temu pa je v konkretni zadevi zadoščeno, saj je s tem, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj šteje sodbo C-287/22 za pravno odločilno (v skladu z načelom lojalne razlage), je zavrnilo tudi nasprotne toženkine argumente o njeni neuporabljivosti. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, niti ni podana po vsebini očitana bistvena kršitev iz 8. točke točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je v tej smeri razumeti pritožbene graje in ki ju pritožba uveljavlja v povezavi z zgoraj navedenim. Iz teh razlogov tudi ni prekršen 22. člen Ustave RS, kakor tudi ne 6., 13., in 14. člen EKČP.

8Pritožba se uvodoma sklicuje še na kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Tudi ta pritožbeni očitek je neutemeljen, saj predstavlja začasna odredba le začasno in časovno omejeno pravno varstvo, Ustavno sodišče pa je tudi že večkrat poudarilo, da pravica do zasebne lastnine ni absolutna in jo je mogoče (na podlagi utemeljene in obrazložene sodne odločbe) omejiti zaradi varstva pravic drugih. V tem primeru zaradi varovanja pravic potrošnikov.

9Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da direktive same po sebi ne ustvarjajo obveznosti za posameznike oziroma v horizontalnih razmerjih nimajo neposrednega učinka. Vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da sodišče prve stopnje Direktive 93/13 ni uporabilo kot neposredne pravne podlage za svojo odločitev, temveč je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo po določbah ZIZ, ki pa jih je razlagalo v smislu ciljev in temeljnih načel prava EU (t. j. skladno z načelom lojalne razlage).

10Skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU so nacionalna sodišča dolžna celoten nacionalni pravni red razlagati čim bolj v skladu z besedilom in namenom prava EU, da se doseže z njim zasledovani cilj.³ Ta dolžnost ne velja le za predpise, ki so neposredno prenesli direktivo, temveč za nacionalno pravo kot celoto, vključno s procesnimi pravili (kot je ZIZ) in nacionalno sodno prakso.⁴ Pritožbene navedbe, da se načelo lojalne razlage uporablja zgolj za razlago implementacijskih predpisov, so zato napačne.

11Prav tako ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje nacionalno pravo razlagalo contra legem. Pojem težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Sprememba razlage tega standarda z namenom zagotovitve učinkovitosti prava EU ne pomeni razlage v nasprotju z jasnim besedilom zakona, temveč le odstop od tiste (prejšnje) sodne prakse, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-287/22 poudarilo,⁵ da zahteva po skladni razlagi vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Ker je sodišče prve stopnje določbe nacionalne zakonodaje uporabilo na način, ki je skladen s pravom EU, ni kršilo 8. člena Ustave RS ali načela delitve oblasti, temveč je izpolnilo svojo dolžnost, ki izhaja iz primarnega prava EU in 3.a člena Ustave RS. Do neposrednega horizontalnega učinka direktive na podlagi načela primarnosti, ki jo ob tem še problematizira pritožba - pa ob uporabi lojalne razlage ni prišlo.

12Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev v delu, ki se nanaša na verjeten obstoj terjatve, utemeljilo na v času sklenitve Kreditne pogodbe veljavnih določbah Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb Sodišča EU v zvezi s citirano direktivo.

13Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v ugovoru ni uspela omajati verjetnosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu s standardom profesionalne skrbnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-186/16, odločbe Ustavnega sodišča Up‑14/21-30 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ter pri tem pravilno pojasnilo, da za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje zgolj, da je kreditojemalec seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč mora od banke prejeti informacije takšne intenzitete (kakovosti), da bo zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zavedati se torej mora, da s sklenitvijo takšne kreditne pogodbe prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji (znižanju vrednosti) valute, v kateri prejema dohodke, morda ekonomsko gledano težko nosil. Posledično zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni, ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke na njegovo življenje.

14Pritožbeno konkretizirano ni izpodbijano, da je že pred letom 2007 (ko je bila sklenjena kreditna pogodba) v bančnih krogih obstajalo zavedanje o veliki tveganosti kreditov v tuji valuti zaradi možnosti spremembe tečaja, ki bi posledično lahko vplivala na sposobnost kreditojemalcev za redno vračanje teh kreditov in da je toženka razpolagala s temi informacijami. Zato je ustrezen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se glede na svoje finančno znanje, toženka mogla in morala zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju pride do dogodka, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje in da je med pravdnima strankama v času sklepanja kreditne pogodbe obstajal informacijski razkorak, pri katerem tožnika zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodbe, ki jima niso dajale zadostne podlage za realno oceno ekonomskih posledic potencialno mogočega nihanja tečajev - nista imela možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve.

15Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da toženka ni mogla z zanesljivostjo napovedati obsega spremembe valutnega razmerja. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ob povzetem in pojasnjenem v prejšnji točki, ne predstavlja očitka, da bi morala toženka napovedati točno višino ali čas spremembe tečaja, temveč da bi morala kot strokovnjakinja tožnikoma, upoštevajoč, da je s takšnimi informaciji razpolagala, razkriti tveganja, ki so ji kot strokovnjakinji bila znana oziroma bi se le-teh kot profesionalna finančna institucija vsaj morala zavedati - t. j., da so valutni trgi nestabilni in da lahko pride do velikih nihanj, ki navzgor niso omejena.

16Ob podanih ugovornih navedbah,⁶ je lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta tožnika z dokaznim standardom verjetnosti izkazala, da je bilo toženkino informiranje ob sklepanju kreditne pogodbe nezadostno, vsebinsko pomanjkljivo in da je izostalo opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti oziroma o možnosti zelo velike depreciacije domače valute, kar vse pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Tožnika ob prejetih informacijah nista mogla vedeti, niti pričakovati, da bo lahko njuna obveznost odplačevanja anuitet tudi bistveno višja, kot je znašala višina anuitete ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter da bo sprememba tečaja lahko povzročila tudi znatno povečanje zneska še neodplačanega kredita. Sodišče druge stopnje sledi stališču sodišča prve stopnje, da toženka s podanimi ugovornimi navedbami, tega niti s stopnjo verjetnosti ni uspela izpodbiti oziroma da abstraktno opozorilo na valutno tveganje ali vključitev valutne klavzule v pogodbo, ne zadošča.

17Pritožba ob tem neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo standard pojasnilne dolžnosti, ki naj leta 2007 ne bi obstajal. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 24/2025, da ne gre za retroaktivnost, temveč za zapolnjevanje pravnega standarda dobrega strokovnjaka, ki je veljal že v času sklenitve pogodbe.⁷ Očitani kršitvi 2. (načela pravne varnosti) in 155. člena (prepoved povratne veljave pravnih aktov) Ustave RS zato nista podani.

18Pravilni so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da je zaradi neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten v smislu 24. člena ZVPot in zato ničen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodbeno določilo o vračilu kredita v tuji valuti predstavlja bistveno sestavino pogodbe, zato ima ničnost tega določila za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno (in avtomatično) zaključilo, da neustrezna pojasnilna dolžnost vodi v ničnost, ne da bi posebej ugotavljalo pogoja nedobrovernosti in znatnega neravnotežja. Kršitev pojasnilne dolžnosti pri valutnih kreditih namreč ustvari domnevo nepoštenosti. Ob ugotovljenem izostanku ustreznih pojasnil in hkratnem obstoju zavedenja o valutnih tveganjih,⁸ slednje zadošča za sklep o verjetni ničnosti celotne pogodbe.

19Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno pojasnilo, da je posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela (87. člen OZ). Toženkino vztrajanje, da do preplačila kredita ni prišlo, ker pogodba še vedno veljavna in vključuje dogovorjene obresti (oziroma da je v primeru ničnosti potrebno upoštevati nadomestilo za uporabo denarja), za ta postopek ni odločilno. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 in pravilno pojasnilo, da v fazi zavarovanja ni mogoče slediti ugovoru banke, da ji pripada nadomestilo za uporabo kapitala v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, saj bi bil odvračilni učinek Direktive 93/13 izničen. Toženka ne prereka, da je vsota vseh plačil že presegla znesek prejetega kredita. S stališča varstva potrošnika in verjetnosti terjatve to zadošča za zaključek, da tožnika verjetno ne dolgujeta ničesar več. Vprašanje, ali in do kakšnega nadomestila za uporabo kapitala je upravičena toženka (kot banka), je materialnopravno vprašanje o glavni stvari.

20Pritožnica neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju težko nadomestljive škode, izpostavljajoč pri tem tudi manjkajočo trditveno podlago tožnikov v tej vezi. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, v potrošniških sporih zaradi nepoštenih pogojev škoda ni omejena le na eksistenčno ogroženost. Poslabšanje položaja tožnikov v danem primeru izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji glavni obravnavi. Zato je varstvo potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje verjetno nične pogodbe, da do potrebe po spremembi tožbe ali vložitvi nove tožbe sploh ne pride.⁹ Navedeno pa še toliko bolj velja za primer, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, kar je tudi v pritožbeno obravnavani zadevi.¹⁰ Zato je zavrniti pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo konkretnega premoženjskega stanja in prikrajšanja tožnikov, saj že predhodno navedeno zadošča za ugotovitev škode v smislu zmanjšanja učinkovitosti pravnega varstva.

21Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi stališču izpodbijanega sklepa glede pogoja reverzibilnosti. Ker gre v konkretnem primeru za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, je 272. člen ZIZ potrebno razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje Sodišče EU. Navedeni pogoj zato ni odločilen za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe, saj ga sodba Sodišča EU v zadevi C-287/22 ne nalaga,¹¹ kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. O tem je večinsko poenotena tudi sodna praksa.¹²

22Neutemeljeni so tudi očitki, da sodba C-287/22 za konkreten primer ni uporabljiva zaradi razlik med poljskim in slovenskim procesnim pravom, predvsem zaradi izpostavljene možnosti spremembe tožbe po 184. členu ZPP, ki po toženkinem mnenju odpravlja potrebo po začasni odredbi, kakor tudi zaradi v pritožbi izpostavljenega drugačnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ta ugovor v 31. in 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno zavrnilo. Dejanska primerljivost obeh zadev je že v predlaganem začasnem ukrepu odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi v tem, da gre za prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovani valutni klavzuli v CHF. Tudi sicer pa bistvo sodbe C-287/22 in načela učinkovitosti prava EU ni v tehnični nezmožnosti spremembe tožbe (kot v poljskem pravnem redu), temveč v tem, da nenehno plačevanje obrokov verjetno nične pogodbe in posledično nenehno širjenje tožbenih zahtevkov (ali vlaganje novih tožb po glavni obravnavi), za potrošnika predstavlja nesorazmerno procesno, stroškovno in psihično breme. Takšen položaj bi ogrozil polni učinek končne odločbe, saj bi potrošnika odvračal od uveljavljanja pravic. Zatorej tudi pritožbeno izpostavljene razlike v procesni ureditvi ne spremenijo temeljne zahteve po učinkovitem začasnem varstvu, ki ga izpostavlja citirana sodba.

23S tem je odgovorjeno na vse bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), ki so v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi utemeljeno zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ - je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 239 in 15. členom ZIZ).

24Pravdne stranke so priglasile stroške pritožbenega postopka. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Vse v povezavi z 366. členom ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ, kar velja tudi za nadaljnja citiranja.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 25/2020.
³ Primerjaj zadevi C 14/83 in C-106/89.
⁴ Primerjaj zadevo C-456/98, točka 17.
⁵ Primerjaj zadevo C-287/22, točka 57.
⁶ Da je tožnika opozorila, da s sklenitvijo kreditnih pogodb prevzemata obrestno tveganje (da se mesečne anuitete lahko spremenijo v primeru spremembe referenčne obrestne mere CHF LIBOR) in valutno tveganje (da se v primeru spremembe menjalnega tečaja EUR CHF lahko spremenijo mesečne anuitete preračunane v EUR) in da ju je hkrati opozorila, da bodočega gibanja menjalnih tečajev nikakor ni mogoče predvideti.
⁷ Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 35/2025.
⁸ Kar torej pritožbeno konkretizirano ni bilo izpodbijano.
⁹ Saj sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne odločbe, kar je cilj Direktive 93/13
¹⁰ Tožnika sta iz naslova kreditne pogodbe prejela 43.342,16 EUR, plačala pa skupno že 72.707,85 EUR
¹¹ Pogoj reverzibilnosti je tudi v ostalih (nepotrošniških) primerih sicer odločilen zgolj takrat, ko je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (primerjaj 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97, ki jo citira že pritožba sama).
¹² Glej sklepe Višjega sodišča v Celju I Cp 68/2025, I Cp 77/2025, I Cp 80/2025, I Cp 202/2025 ali odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1219/2024, II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1098/2024 itd.