VSRS Sklep II DoR 255/2025

Predlog se zavrne.

1Tožnica (MOL) je pravnemu predniku toženk leta 2010 plačala odškodnino po sodbi iz denacionalizacijskega spora, ki je bila pozneje v revizijskem postopku razveljavljena. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil dolg bistveno nižji, zato je bila tožnica dolžna plačati le del prvotno izplačanega zneska. Ker je tožnica menila, da je preplačala 78.587,01 EUR, je leta 2022 vložila tožbo za vračilo preplačila.

2Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da tožnici v 15 dneh solidarno plačata 78.587,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2022 dalje, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26. 11. 2010 do 2. 3. 2022 pa je zavrnilo. Toženkama je naložilo tudi plačilo 4.482,60 EUR pravdnih stroškov tožnice.

3Sodišče druge stopnje je pritožbama toženk delno ugodilo ter odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da je znesek teh stroškov znižalo za 186,66 EUR (na 4.295,94 EUR). V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je sta prva in druga toženka vložili vsak svoj predlog za dopustitev revizije. Druga toženka predlaga, naj se revizija dopusti glede vprašanj, ki naj bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse:

"1. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razlagali in uporabili določbo 336. člena OZ, ko sta presodili, da je upnik tožbo na vročilo preveč plačane odškodnine lahko vložil šele po prejemu pravnomočne sodbe v ponovljenem postopku in ne (že) od prejema sodne odločbe, s katero je bil razveljavljen izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila sporna odškodnina izplačana?

2Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da so v obdobju od 12. 3. 2020 do 31. 5, 2020 ter od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 obstajale nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, ki so v tem obdobju zadržale zastaranje za vložitev tožbe tožnice?

3Ali sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili procesne kršitve, ker v obrazložitvi sodb ni razlogov o tem, kateri ukrepi naj bi povzročili t. i. nepremagljive ovire in zakaj?

4Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili institut zadržanja zastaranja po 360. členu OZ brez da bi upoštevali in obrazložili tako objektivne kot subjektivne okoliščine v sferi tožnice za uporabo instituta zadržanja zastaranja?

5Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da prejemnik sredstev postane nepošten oz. nedobroveren prejemnik v trenutku, ko je obveščen, da je bilo vloženo izredno pravno sredstvo zoper sodno odločbo, na podlagi katere je sredstva prejel?

6Ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki na podlagi 142. člena ZD tožnici dolgujeta znesek 78.587,01 EUR ne glede na dejstvo, da zapustnik ob smrti ni posedoval sporne odškodnine in ta ni bila predmet zapuščine ter ali je sodišče druge stopnje zagrešilo procesno kršitev, ker se do te pritožbene graje ni opredelilo?"

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati rešitev pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V obravnavani zadevi po oceni Vrhovnega sodišča ti pogoji niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).