VSL Sodba II Cp 1676/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 70 %.

2Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, iz katerih pa ni razvidno, da je šlo za samopostrežno vlečnico tako kot v konkretnem primeru. Opozarja na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS iz leta 1980, po katerem upravljalec vlečnice odgovarja za škodo, ki jo utrpi smučar pri uporabi vlečnice objektivno le, če škoda izvira iz same naprave, sicer je njegova odgovornost krivdna. V obravnavanem primeru je vlečnica delovala brezhibno, tožnica pa je sama s svojim aktivnim ravnanjem povzročila, da je prišlo do škodnega dogodka. Da je mogoče neko stvar ali dejavnost šteti za nevarno, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno ter da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odgovornost je po našem pravu izjema, te pa se tolmačijo ozko. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Priča A. A. je v pisni izjavi navedel, da je bila tožničina nezgoda edina pri vstopu na vlečnico na ... v letu nezgode, v katerem je bilo sicer 2.782.391 vstopov. To pomeni, da so takšne poškodbe zelo redke in da ob ustrezni pazljivosti tožnice do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnica bi morala sidro izpustiti in vzeti naslednje sidro. Iz omenjenega pravnega mnenja vrhovnega sodišča izhaja, da je mogoče govoriti o objektivni odgovornosti le, če pride do škodnega dogodka, pri katerem ravnanje smučarja, ki se z vlečnico pelje, nima nobenega vpliva. V obravnavani zadevi je bil škodni dogodek rezultat nepravilnega ravnanja tožnice, ki sidra ni izpustila. Če bi držalo stališče sodišča prve stopnje, bi moral imeti vsak uporabnik vlečnice pred njeno uporabo posebno izobraževanje. V primeru športnih aktivnosti ne gre za objektivno odgovornost. Posameznik, ki se za športne dejavnosti odloči, soglaša tudi z riziki, ki jih šport sam po sebi prinaša. V primerih, kot je obravnavani, je treba izhajati iz neskrbnega oziroma nepravilnega ravnanja oškodovanca. Do nezgode je prišlo zaradi tožničinega nepravilnega ravnanja, ki je kasneje rezultiralo v njenem padcu in poškodbi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Če bo pritožbeno sodišče na stališču, da je podana objektivna odgovornost, pa meni, da je tožničin soprispevek ocenjen bistveno prenizko.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po tožničinih tožbenih trditvah je za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku 28. 1. 2017 pri uporabi smučarske žičnice (sidrne vlečnice), odškodninsko odgovoren njen upravljalec, ki je imel v času škodnega dogodka svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženki. Tožnica na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva povrnitev škode od nje.

6Materialnopravno podlago presoje obstoja odškodninske odgovornosti toženke predstavljajo določbe omenjenega OZ. Ta določa sistem krivdne (subjektivne) odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), ki je dopolnjen z odgovornostjo ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Gre za odgovornost imetnika stvari oziroma izvajalca dejavnosti, iz katerih izvira neobičajno velika škodna nevarnost (drugi odstavek 131. člena OZ). Določba meri na tveganja, ki jih niti s skrbnim ravnanjem ni mogoče izključiti. Za razliko od subjektivne odgovornosti, ki temelji na protipravnem ravnanju, za objektivno odgovornost ravnanje ni neposredno relevantno. Odgovorna oseba se ne more razbremeniti z dokazom, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, ampak le z dokazom, da do škode (ali njenega dela) ni prišlo zaradi nevarnosti stvari oziroma dejavnosti, ampak zaradi nepredvidljivega in nepreprečljivega ravnanja oškodovanca, tretje osebe ali višje sile (153. členi OZ). Objektivna odgovornost izhaja iz misli, da naj tisti, ki na dovoljen način ustvari vir povečanega škodnega tveganja za okolico, odgovarja za škodo, če se tveganje realizira; poleg tega naj tisti, ki ima korist od določene dopustne dejavnosti, nosi tudi z njo povezano tveganje škode.¹

7Splošnega pravila glede sistema odgovornosti, ki se uporablja za odškodninsko odgovornost upravljalca smučarskih žičniških naprav, ni mogoče postaviti. Kateri sistem odgovornosti je treba uporabiti, je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru, s presojo okoliščin, v katerih je škoda nastala. Odgovor na vprašanje, ali pride v poštev uporaba objektivne odgovornosti, je odvisen od tolmačenja pravnega standarda "nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost".

8Iz dejanske podlage izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da je tožnica zadobila poškodbo kolena (strganje sprednje križne vezi in strganje medialne kolateralne vezi), ko je na vlečnici poskušala sebi in hčerki namestiti vlečno sidro, ki pa ga ni uspela naravnati, zato se ji je zataknilo za koleno. Hčerki se je uspelo odriniti od sidra in se umakniti, njej pa to ni uspelo, zato jo je sidro povleklo v zaščitno blazino, ki je bila 6 m oddaljena od vstopnega mesta, ob katero se je zataknila in padla, pri tem pa ji je zasukalo koleno.

9Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca za šport - smučanje in reševanje primerov nesreč na smučiščih. Ta je navedel, da je do porušenja tožničinega ravnotežja in padca prišlo zaradi nadaljnjega vlečenja sidra. Po njegovi ugotovitvi je bila pričakovana zaustavitvena razdalja vlečnice od pritiska na stikalo za zaustavitev 9,6 m, mesto tožničinega padca pa je bilo od vstopnega mesta na vlečnico oddaljeno 6 m. To pomeni, da je vlečnica tožnico vlekla do mesta padca, čeprav bi oziroma je strežnik vlečnice takoj pritisnil na zaustavitveno stikalo. Gre za pomanjkljivost naprave, zaradi katere je nevarna, saj nastanek nevarnosti zaradi neustavitve ni odvisen od upravljanja z njo. Nemožnost hipne (takojšnje) ustavitve naprave, ki je tožnico vlekla še 6 m do blazine ob stebru vlečnice, ob katero se je zataknila, torej njeno neprekinjeno delovanje brez možnosti kontrole njenega upravljalca, je bila ob tožničini začetni nerodnosti pri nameščanju sidra vzrok njenega padca s posledico poškodovanja. Obravnavani primer je torej skladen s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, na katerega opozarja tudi pritožba, in po katerem za škodo, ki jo utrpi smučar pri uporabi vlečnice, odgovarja njen upravljalec objektivno, če škoda izvira iz same naprave (npr. zlom sidra, odtrganje vrvi, popustitev vrvi in pod.), sicer je njegova odgovornost krivdna.² Škoda izvira iz same naprave (vlečnice) oziroma iz njenega delovanja. Če je tako, za škodo odgovarja imetnik nevarne naprave oziroma upravljalec, v obravnavanem primeru toženka.

10Neutemeljena je pritožbena trditev, ki meri na zaključek, da toženka ni odškodninsko odgovorna, ker je tožnica soglašala z (vsemi) tveganji, ki jih prinaša smučanje. Smučar sprejema tveganja, ki so značilna za ta šport, ki se pojavljajo pri običajnem teku te športne dejavnosti in so mu znana. Riziko, ki izvira iz delovanja žičniške naprave, ki ne omogoča takojšnje ustavitve in je zato lahko nevarna, ni običajen riziko, v katerega je povprečno skrben smučar privolil.

11Toženka torej ni dokazala, da nevarna stvar (delovanje vlečnice) ni bila vzrok tožničinega poškodovanja oziroma nastanka škode in da je nastanek škode v celoti posledica tožničinega ravnanja. Je pa dokazala, da je tudi tožnica s svojim nepravilnim ravnanjem prispevala k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Pravilen je zaključek iz izpodbijane sodbe, da bi morala tožnica izpustiti sidro, ko je videla, da ga je obrnilo, in počakati na naslednje, ali pa prositi strežnika sider za pomoč pri namestitvi sidra³. Z nespretno namestitvijo sidra je povzročila, da jo je vlečnica nekontrolirano vlekla do mesta padca (ob blazini stebra), ki je pogojeval poškodbo in nastalo škodo. Takšen tožničin prispevek k nastanku škode pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v 30 % deležu.

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijano vmesno sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

-------------------------------

¹ D. Možina v Šport in pravo, Ljubljana 2020, str. 118.
² Poročilo VSS 3/79, str. 27.
³ Prvostopenjsko sodišče je okoliščino, da je šlo za samopostrežno žičnico upoštevalo v okviru tega očitka tožničinega nepravilnega ravnanja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je (sploh) ni upoštevalo.