VSL Sodba II Cp 1742/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača 104.400,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in rento po 1.200,00 EUR mesečno, vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki povrniti pravdne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila glavna obravnava zaključena 8. 1. 2024, odločba je bila pridržana do 7. 3. 2024, tožniku pa je bila sodba vročena šele 11. 6. 2024. S tem je sodišče kršilo tožnikovo pravico do sojenja v razumnem roku. Sodišče svojo odločitev opira izključno na določbe za uveljavljanje nepogodbene škode, kar je napačna pravna podlaga. Tožnik ima svoj zahtevek utemeljen na poravnalni izjavi opr. št. III Z-AO-2440/94, z dne 18. 12. 1995, s katero je bila dogovorjena odškodnina zaradi prometne nezgode z dne 5. 5. 1994, torej na pogodbi.

Odškodninski zahtevek za izplačilo rente je bil postavljen že ob podpisu zgoraj navedene poravnave, vendar ni bil rešen prav zaradi neugotovljene višine odškodnine, zaradi česar je zavarovalnica že ob podpisu poravnave in vsa leta vnaprej zavračala odškodninski zahtevek. Odvetnik mu je povedal, da ta škoda ne zastara. Temu mnenju pritrjuje tudi sodba VS RS II Ips 68/2011.

Tožniku ni jasno, zakaj bi bil merodajen datum odločbe ZPIZ z dne 24. 7. 1995, ko je bil tožnik zaradi invalidnosti II. kategorije upokojen za 4 ure, saj je tožnik takrat še zelo dobro služil in imel nadpovprečne dohodke. Vse elemente za odškodninski zahtevek je imel zbrane šele po prejemu odločb tako slovenskega kot hrvaškega ZPIZ, ko je bil ob upokojitvi za 8 ur dobesedno šokiran, da mu je bila izračunana minimalna pokojnina. Prav zaradi tega je nujna postavitev izvedenca finančne stroke.

Od tako bolnega človeka, kot je tožnik, ni korektno zahtevati skrbnosti povprečno zdravega človeka. Njegovo življenje po operaciji je životarjenje, hodi z operacije na operacijo, posledično zapada v nove zdravstvene težave. Glede na vse zdravstvene težave je izkazal vso potrebno skrbnost in je sramota zavarovalnice, da ves čas in še sedaj zavrača odgovornost, ki je bila jasno dogovorjena in zapisana že v pogodbi.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo sledeča odločilna dejstva:

- do škodnega dogodka je prišlo dne 5. 5. 1994, v prometni nesreči je tožnik utrpel hude telesne poškodbe;

- na podlagi odločbe ZPIZ z dne 24. 7. 1995 je bil tožnik od 13. 7. 1995 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti z zmožnostjo opravljati svoje delo tesarja s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno;

- med strankama je bila dne 18. 12. 1995 sklenjena izvensodna poravnava, s katero je bila zajeta vsa tožnikova doslej nastala škoda ter tudi vsa bodoča, ki bi jo bilo mogoče predvideti na dan 18. 12. 1995, v opombi pa je bilo navedeno, da v ponudbo ni vključen morebitni rentni zahtevek;

- tožnik je pri toženki v zvezi s tem škodnim dogodkom 12. 8. 2021 vložil odškodninski zahtevek za izgubo na zaslužku in rentni zahtevek za razliko med starostno in invalidsko pokojnino.

6Tožnik vtožuje materialno škodo iz naslova izgube na zaslužku (174. člen Obligacijskega zakonika - OZ), in sicer razliko v pokojnini od 30. 11. 2014 dalje, odkar je upokojen, v višini 1.200,00 EUR mesečno, kar skupaj znaša od 30. 11. 2014 do vložitve tožbe 104.400,00 EUR, za vnaprej od izdaje sodbe pa vtožuje rento v višini 1.200,00 EUR mesečno.

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da ima tožnikov zahtevek podlago v pogodbi, to je izvensodni poravnavi z dne 18. 12. 1995. V tej poravnavi je namreč v opombi izrecno navedeno, da v poravnavo morebitni rentni zahtevek ni vključen.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Za pretrganje zastaranja ne zadostuje morebitno izvensodno uveljavljanje rente pri zavarovalnici (365. in 368. člen OZ), zato so nerelevantne navedbe pritožbe o vložitvi odškodninskega zahtevka za rento pri zavarovalnici že v letu 1995.

9Tožnik se neutemeljeno sprašuje o relevantnosti odločbe ZPIZ z dne 24. 7. 1995. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila že takrat pri tožniku podana zmanjšana delovna zmožnost in odrejeno delo za skrajšan delovni čas, zato je tožnik že takrat nedvomno vedel in občutil, da mu nastaja škoda v obliki izgube na zaslužku. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni prerekal trditev toženke, da mu je izguba na zaslužku začela nastajati že v letu 1995. Sedanja trditev v pritožbi o nadpovprečnih dohodkih (če s tem želi tožnik hkrati povedati, da mu izguba na zaslužku v letu 1995 in kasneje še ni nastajala) predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP).

10Ko tožnik v pritožbi navaja, da je imel vse elemente za odškodninski zahtevek zbrane šele po prejemu odločb slovenskega in hrvaškega ZPIZ, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili odločbi slovenskega ZPIZ izdani 13. 2. 2015 (da se zavarovanec - tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2014 dalje) in 13. 3. 2015 (da se zavarovancu odmeri invalidska pokojnina v znesku 284,12 EUR na mesec od 30. 11. 2014 dalje), tožnik pa je tožbo vložil po poteku zastaralnega roka šele 14. 2. 2022. Ob izdaji odločb slovenskega ZPIZ je tožnik nedvomno že vedel za upokojitev v obsegu 8 ur, to je, da ne bo več delal in posledično za izpad dohodka in njegovo višino. Zato od tedaj dalje zagotovo ni bilo več ovir za ugotovitev višine škode kot posledice invalidske upokojitve. Glede pokojnine na Hrvaškem tožnik ni navedel, zakaj njegova škoda ni bila določljiva že pred izdajo odločbe hrvaškega ZPIZ (katerih okoliščin takrat še ni poznal), saj se tudi ta pokojnina odmeri na podlagi predpisa, ki jasno določa parametre za določitev višine pokojnine. Izdaja odločbe namreč ni predpogoj za to, da bi tožnik lahko izračunal svoje prikrajšanje. Tako je za celoten izpad dohodka kot posledico invalidske upokojitve (tako v Sloveniji kot na Hrvaškem) tožnik lahko vedel najmanj od odločbe ZPIZ v letu 2015 o tem, da ima pravico do invalidske pokojnine (da torej ne bo več delal). Začetek zastaranja nastopi že tedaj, ko oškodovanec zve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel zvedeti za obseg škode in storilca (subjektivni rok), oziroma tedaj, ko je škoda nastala (objektivni rok) - 352. člen OZ. Za sukcesivno bodočo škodo pa velja, da je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje škode iz tega naslova.¹

11Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da zdravstveno stanje tožnika ni moglo biti tista nepremagljiva ovira, da ni pravočasno poskrbel za uveljavljanje svojih pravic oziroma škode (točka 19 obrazložitve sodbe).

12Zadeva opr. št. II Ips 68/2011 (ki obravnava primer, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode zaradi imisij) ni primerljiva z obravnavano, zato je sklicevanje nanjo neutemeljeno. V zadevi II Ips 68/2011 ne gre za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo, temveč za škodo, nastalo zaradi stalno nastajajočih novih imisij kot vzrokov za škodo, torej zaradi stalnih protipravnih škodljivih dejstev. V obravnavani zadevi pa gre za bodočo sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, ki izvira iz enkratnega protipravnega škodljivega dejstva (škodnega dogodka).

13Izdaja sodbe po poteku instrukcijskega 30-dnevnega roka iz 1. odst. 323. člena ZPP ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

14Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

¹ Tako odločba VS RR III Ips 150/2008, II Ips 333/2005 in številne druge