VSL Sodba I Cpg 242/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepa, sprejetega pod 2. točko dnevnega reda skupščine tožene stranke dne 1. 9. 2021.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa tožene stranke z dne 1.9.2021 o povečanju osnovnega kapitala, ki je bil sprejet na skupščini pod točko 2 dnevnega reda, zavrnilo z nosilnim razlogom, da tožnika nista navedla nobenega razloga iz 390. člena ZGD-1, na podlagi katerega bi bil izpodbijani sklep ničen, glede podrednega zahtevka pa, da tožnika nista izkazala niti obstoja izpodbojnih razlogov. Pojasnilo je, da so bili izpolnjeni formalni in materialni pogoji za izključitev prednostne pravice z izpodbijanim sklepom, očitek tožeče stranke glede prikritega namena dokapitalizacije pa po zaključku sodišča prve stopnje ni utemeljen. Povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom je zakonsko predviden institut, ki v primeru, da zaradi njega en delničar preseže prag 90% vseh delnic z glasovalno pravico, ne postane nezakonit ali nedovoljen. Povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom je pregledal revizor in podal pozitivno mnenje, s čimer je bilo zagotovljeno varovanje interesov vseh delničarjev.

6Višje sodišče se strinja z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izhajalo iz napačne predpostavke. Drži sicer pritožbena navedba, da obstaja več načinov povečanja osnovnega kapitala, kar pa ne pomeni, da povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom z izključitvijo prednostne pravice delničarjev ni dopustno. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je odločitev o povečanju osnovnega kapitala in načinu povečanja le-tega v rokah delničarjev, ki o tem odločajo na skupščini (333. in 337. člen ZGD-1). Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da dejstvu, da se s tem zmanjšuje zadolženost družbe, tožnika nista oporekala, tožnika pa sta imela na podlagi 300. člena ZGD-1 tudi sicer možnost predlagati dopolnitev sklepa o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki z možnostjo povečanja osnovnega kapitala z denarnimi vložki, česar pa niti nista poskušala storiti.¹ To je ugotovilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno ni bilo izpodbijano.

7Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je "poenostavilo" tožbene navedbe glede deleža dolga, ki je bil zmanjšan na podlagi izvedene dokapitalizacije. Pritožnika predvsem ne upoštevata, da je bil z izpodbijanim sklepom v kapital konvertiran del terjatve iz posojilne pogodbe "EUR 220.000.000 A. Loan Agreement", del katere v višini 200.000.000 EUR je bil v osnovni kapital tožene stranke konvertiran že leta 2014 na podlagi sklepa 21. izredne skupščine tožene stranke, preostanek (20.000.000 EUR) pa je prešel na B. d. d. (singularnega pravnega naslednika). Le-ta je pogodbeno dogovorjeno pravico do konverzije delno uresničil z izpodbijanim sklepom. Posojilo v višini 480.000.000 EUR po posojilni pogodbi z dne 17. 4. 2021 ni bilo del Zaveze o konverziji, ki je bila podana v okviru Dogovora o soglasju o prestrukturiranju dolga širše skupine ciljne družbe z dne 26. 6. 2014, na podlagi katere je prišlo do konverzije terjatve. Navedeno je ugotovilo že sodišče prve stopnje in tega pritožba ne izpodbija.

8Zato ne držijo pritožbena ponavljanja, da naj bi prišlo do konverzije dela posojilne terjatve v višini 480.000.000 EUR. V osnovni kapital je bil konvertiran del preostale terjatve v višini 20.000.000 EUR iz naslova posojilne pogodbe "EUR 220.000.000 A. Loan Agreement". Zaradi tega, ker je v posledici povečanja osnovnega kapitala glavni delničar presegel 90% vseh glasovalnih pravic, sklep o povečanju osnovnega kapitala ni nezakonit,² pritožbene navedbe o domnevni dobro načrtovani operaciji glavnega delničarja, pri kateri mu je morala pomagati tudi uprava tožene stranke, pa dokazno nepodprta špekulacija. Pritožba v tem delu sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita neizvedbo dokaza z izvedencem, saj višje sodišče kot pravilno potrjuje oceno o nesubstanciranosti navedb tožeče stranke glede razlogov za popolno izključitev prednostne pravice tožene stranke. Tudi sicer pa gre za pravno vprašanje, ki ga s pomočjo izvedenca ni mogoče reševati.

9Pridobitev 90% deleža glasovalnih pravic v posledici povečanja osnovnega kapitala ne more pomeniti posebne ugodnosti na škodo delničarjev iz tretjega odstavka 385. člena ZGD-1, nobene zakonske podlage pa tudi ni za zaključek, da bi šlo za nedovoljeno ugodnost delničarja. Zakon na imetništvo najmanj 90-odstotnega deleža v osnovnem kapitalu družbe veže določene pravne posledice. Iztisnitev manjšinskih delničarjev je zakonska pravica glavnega delničarja, kar pomeni, da že zakon sam predpostavlja, da je njegov interes močnejši kot interes manjšinskih delničarjev. Pridobitev zakonsko predvidenih pravic zato ni mogoče šteti kot "posebne ugodnosti" v smislu izpodbojnega razloga iz tretjega odstavka 385. člena ZGD-1. Zakonodajalec lahko interese manjšinskih delničarjev glede na velikost njihovega kapitalskega deleža in s tem povezanimi upravičenji podredi močnejšemu podjetniškemu in premoženjskemu interesu glavnega delničarja. Poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave) manjšinskih delničarjev, ki na podlagi izpodbijane ureditve izgubijo korporacijske pravice iz delnic v zameno za primerno denarno odpravnino, zaradi varstva lastninske pravice in pravice do svobodne gospodarske pobude glavnega delničarja (33. člen in prvi odstavek 74. člena Ustave), je zato dopusten.³ Posebne ugodnosti tudi ne more predstavljati povečanje deleža glavnega delničarja v osnovnem kapitalu tožene stranke, saj je glavni delničar moral za pridobitev delnic v obeh fazah (povečanje osnovnega kapitala, izključitev manjšinskih delničarjev) zagotoviti ustrezno odmeno (konverzijo terjatve do tožene stranke, plačilo denarne odpravnine manjšinskim delničarjem).

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da preostalim delničarjem ni bila dana možnost konverzije posojil v osnovni kapital tožene stranke. Tožnika nista zatrjevala, da bi sama (ali katerikoli drug delničar) kot posojilodajalca sodelovala pri refinanciranju oziroma saniranju dolga tožene stranke v letu 2021, ko je bil sprejet izpodbijani sklep. Tožnika sta imela možnost sama dokapitalizirati toženo stranko (oziroma predlagati povečanje osnovnega kapitala z denarnim vložkom po enaki ceni), vendar nista navedla nobenih razlogov, zakaj tega nista predlagala.⁴ Ne drži niti pritožbeni očitek o "smešno" nizki ceni, saj je že sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, zakaj gre za dejansko vrednost delnice. Višje sodišče se v izogib ponavljanju tudi v tem delu v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje.

11Pritožbi ni mogoče slediti niti v delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da emisijska vrednost ni bila določena nesorazmerno nizko. Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka konkretne in izkazane trditve tožene stranke prerekala le pavšalno, navedb pa ni konkretizirala niti v pritožbi. Drži sicer, da njene navedbe nimajo manjše teže kot navedbe tožene stranke, vendar tožnika s sklicevanjem na podatke iz dokumenta C. (iz leta 2018) ne moreta izkazati prave vrednosti delnic v času sprejetja sklepa več kot 3 leta kasneje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na nepravdni postopek Ng 19/2022, v katerem se preizkuša višina odpravnine za izključene manjšinske delničarje, saj denarna odpravnina ne utemeljuje emisijskega zneska delnice, po katerem se izvede povečanje osnovnega kapitala. Tožeča stranka sodišču prve stopnje tudi v tem delu neutemeljeno očita zavrnitev dokaza z izvedencem, ki naj bi določil višino primerne emisijske vrednosti delnice tožene stranke za potrebe dokapitalizacije. Zgolj navedba tožeče stranke, kakšna naj bi bila pravilna emisijska vrednost delnice (204 EUR), ne pomeni konkretizirane trditvene podlage za izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem, isto pa velja za navedbo, da je razkorak med emisijsko vrednostjo in vrednostjo, ki jo kot primerno zagovarja tožeča stranka, ogromen (1 : 5,67). Za to, da bi sodišče izvedlo dokaz z izvedencem, bi morala tožeča stranka s svojimi navedbami najprej vzbuditi dvom v ugotovitve iz cenitvenih in revizorskih poročil, s katerimi je tožena stranka dokazovala pravilnost emisijske vrednosti delnice. S tem, ko mora primernost višine denarne odpravnine, ki jo ponuja glavni delničar, pregledati revizor ali več revizorjev, je zakonodajalec že predčasno zagotovil objektivno določitev vrednosti udeležbe v delniški družbi.⁵ Domneva se torej, da je cenitev, potrjena s strani revizorja, ki ga imenuje sodišče, pravilna. Zato bi morala tožeča stranka s svojimi navedbami to domnevo izpodbiti oziroma vzbuditi resen dvom v zaključke pooblaščenih ocenjevalcev in revizorjev, česar pa ni storila.

12Glavni delničar glede na velikost kapitalskega vložka in obseg pravic, ki mu iz tega pripadajo, deli usodo gospodarske družbe, tako v podjetniškem kot premoženjskem smislu. Njegov interes je zato v večji meri enak interesu družbe, medtem ko je interes manjšinskih delničarjev zaradi načela kapitalske večine osredotočen na uveljavljanje premoženjskih pravic, ki izhajajo iz lastništva delnic.⁶ Ne drži pa niti pritožbeno zatrjevanje, da sta tožnika kot ostala delničarja svoje pravice lahko uveljavljala zgolj skladno s svojimi (omejenimi) pravnimi in finančnimi zmožnostmi, saj tožečo stranko zastopa odvetnik, drugi tožnik pa je sam odvetniška družba.

13Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.

¹ Prim. sklep VSL IV Cpg 197/2022 z dne 2. 6. 2022 in sodba VSL I Cpg 185/2023 z dne 20. 3. 2024.
² Enako v sodbi VSL I Cpg 185/2023 z dne 20. 3. 2024.
³ U-I-165/08, Up 1772/08 in Up-379/09 z dne 1. 10. 2009.
⁴ Prim. VSL sklep IV Cpg 197/2022 in VSL sodba I Cpg 185/2023.
⁵ Prim. U-I-165/08, Up 1772/08 in Up-379/09 z dne 1. 10. 2009.
⁶ Isto tam, enako v sodbi VSL I Cpg 185/2023 z dne 20. 3. 2024.